Jedro

Glede na pojasnjeno vsebino ravnanja policije po 148. in 148.a členu ZKP in predstavljene posledice, ki jih lahko ima uradni zaznamek o osumljenčevi izjavi, sestavljen po šestem odstavku 148. člena ZKP, za nadaljnji potek kazenskega postopka, se gre za dejanja policije, pri katerih bi osumljencu morala biti zagotovljena BPP, če si glede na svoj socialni položaj sam ne more zagotoviti zagovornika. To pa seveda le, če so izpolnjeni nadaljnji vsebinski pogoji po 24. členu ZBPP.

V obravnavani zadevi sta tako resnost kršitve kot teža kaznivega dejanja veliki. Tožnik je namreč osumljen kaznivega dejanja zanemarjanja in surovega ravnanja s svojim otrokom (pokojnim B. B.) po drugem odstavku 192. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen zapora do 5 let. Pri tem ni mogoče zanemariti posebne občutljivosti zadeve, prepletene z družinskopravno tematiko, ki kompleksnost kazenske zadeve povečuje. Okoliščina, da tožniku grozi zaporna kazen, v kazenskih zadevah praviloma že sama po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani, okrožne sodnice A. A., št. Bpp 1887/2025 z dne 26. 9. 2025, se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Vsebina izpodbijane odločbe

1.Z izpodbijano odločbo št. Bpp 1887/2025 z dne 26. 9. 2025 je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 23. 5. 2025.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred Policijsko upravo Ljubljana v kazenski zadevi št. 2300/4280032/2388107/13285059/2025, v kateri je bil vabljen na razgovor v vlogi osumljenca kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 (sostorilstvo), storjenega na škodo otroka B. B..

3.Organ za BPP je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnil na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Pojasnil je, da je pri presoji upravičenosti razlogov po 24. členu ZBPP treba ovrednotiti težo kaznivega dejanja in zagroženo kazen ter zahtevnost kazenskega postopka, upoštevaje tudi osebnostne lastnosti obdolženca ter morebitno grožnjo odvzema prostosti, saj je to okoliščina ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev. Po oceni organa za BPP v konkretnem primeru ni podane nevarnosti odvzema prostosti oziroma odreditve pripora. Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v 4. členu določa, da ima osumljenec pravico do zagovornika od odvzema prostosti dalje. Za odvzem prostosti pa se šteje vsaka omejitev prostosti, ki pomeni prisilno pridržanje (tretji odstavek 4. člena ZKP), kamor spada tudi pridržanje osumljenca, odrejeno v fazi predkazenskega postopka. ZKP določa primere obligatorne formalne obrambe, ko mora obdolženi zaradi vzpostavitve enakosti med strankama imeti zagovornika. Iz 70. člena ZKP izhaja, da se obdolženemu zagovornik postavi do pravnomočnosti sodne odločbe, in sicer ob privedbi pridržanega obdolženca k preiskovalnemu sodniku ves čas, dokler zoper njega traja pripor, v primeru bega od dejanskega nastopa prijetja oziroma odvzema prostosti, ko se obdolžencu vroči sklep o priporu, ob vročitvi obtožnice pa, če gre za kaznivo dejanje, za katerega je v kazenskem postopku predpisana kazen osmih let zapora ali hujša kazen, ter v drugih primerih (70. člen ZKP). Zagovornika se obdolžencu postavi tudi, če je ta nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani. V teh primerih, kot tudi če je bila obdolženemu izrečena kazen zapora tridesetih let ali dosmrtnega zapora, se obdolžencu postavi zagovornika tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi.

4.Kot je pojasnil organ za BPP, v obravnavanem primeru niso podane okoliščine, ki bi terjale odobritev BPP že v fazi zaslišanja na policijski upravi. Ker je za kaznivo dejanje, katerega je osumljen tožnik, predpisan zapor do pet let, teža kaznivega dejanja ni taka, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se mu samo zato dodeli BPP že v fazi zaslišanja na policijski upravi. Višina zagrožene kazni po mnenju organa za BPP ne dosega praga, ki bi tudi ob upoštevanju stališč Upravnega sodišča iz sodbe I U 1637/2022 z dne 20. 12. 2022 utemeljevala dodelitev BPP že v tej fazi postopka. V navedeni sodbi naj bi bilo izrecno poudarjeno, da je mogoče pravico do BPP v fazi predkazenskega postopka izjemoma priznati, če bi v posameznem primeru že bila ogrožena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), zlasti če bi bila dejansko podana nevarnost odvzema prostosti in bi šlo za posebno zahtevno kazensko zadevo ali če bi bila podana nevarnost odvzema prostosti, ki bi resno posegala v pravice osumljenca. Ker naj takih okoliščin v konkretnem primeru ne bi bilo, je organ za BPP zaključil, da je tožnikova prošnja za BPP v nasprotju s 1. in 7. členom ZBPP.

Tožbene navedbe

5.Tožnik zoper odločitev organa za BPP vlaga tožbo. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora. Tožnik poudarja, da pomeni rigidna razlaga 7. člena ZBPP, po kateri bi se BPP tudi v primeru (pred)kazenskih postopkov lahko dodelila le za sodne postopke, kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave. Tega procesnega jamstva obdolženca ni dopustno vezati na strog pravno-formalen začetek kazenskega postopka ob vložitvi neposredne obtožnice oziroma zahteve za preiskavo, kot tudi ne na vprašanje zahtevnosti kazenske zadeve oziroma "nevarnosti", da bi bila prosilcu odvzeta prostost. V skladu s 148. in 148.a ZKP se sme zaslišanje osumljenca, ki v predkazenskem postopku poteka pred policijo, opraviti samo v navzočnosti zagovornika; če osumljenec izjavi, da si ne bo vzel zagovornika ali če izbrani zagovornik ne pride v roku, ki ga je določila policija, se o izjavi osumljenca sestavi uradni zaznamek. Tako zapisnik o zaslišanju osumljenca kot tudi uradni zaznamek izjave osumljenca (na katerega se sicer sodba ne sme opreti) se lahko uporabita v nadaljnjem kazenskem postopku zoper osumljenca. Tudi če osumljeni poda izjavo brez prisotnosti zagovornika, ne gre za procesno neveljavno listino, ki bi jo lahko v nadaljevanju sodnega postopka izločal (sklep Višjega sodišča v Kopru II Kp 41964/2014). To naj bi pomenilo, da obdolženi že v fazi pred policijo poda izjavo, ki se bo nahajala tudi v sodnem spisu, če bo do sodnega postopka prišlo. Taka listina naj bi bila na voljo sodišču, da jo v okviru dokazne ocene upošteva pri svojih zaključkih. Zato bi morale biti po tožnikovem mnenju osumljencu že v tej fazi postopka zagotovljene vse procesne pravice, vključno s pravico do zagovornika, če sam to želi. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja. Njen namen je zagotoviti dejansko enakost strank kazenskega postopka, s tem da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. Glede na posledice, ki jih ima zaslišanje osumljenca pred policijo - uporaba izjave v sodnem postopku, je treba navedeno pravico enako tolmačiti tudi v zvezi s postopkom zaslišanja pred policijo. Osumljenec ni le objekt, ampak subjekt postopka, zato njegovega položaja tako pred policijo kot v nadaljnjem sodnem postopku z vidika pravice do strokovne pravne pomoči ni mogoče ločiti na način, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe. Taka praksa nezakonito posega v kazenskopravna jamstva in je zato v neskladju z Ustavo in 6. členom EKČP.

6.Tožnik še navaja, da bi stališče toženke pomenilo, da so osebe s slabšim premoženjskim stanjem zaradi katerega bi bile sicer kasneje v kazenskem postopku upravičene do BPP, v bistveno slabšem položaju kot osebe, katerim premoženjsko stanje omogoča, da si že v tej fazi postopka zagotovijo zagovornika. Tožnik kot osumljenec se je moral odločiti med tem, ali bo v tej fazi podal zagovor brez zagovornika ali pa si bo vzel zagovornika in s tem nase prevzel stroške, ki bodo dodatno ogrozili njegov socialni položaj. Spravljanje tožnika v tak položaj naj bi pomenilo kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Tožnik se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki naj bi v zvezi z BPP v kazenskih zadevah poudarilo pomen spoštovanja mednarodnih standardov varstva človekovih pravic, in na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009, ki naj bi poudarilo, da je pravica do BPP v kazenskih postopkih zaradi pravice do obrambe kot temeljne ustavne pravice posebej varovana. Tožnik dodaja, da bi se, če bi bila obdolženemu že ob prvem zaslišanju v predkazenskem postopku zagotovljena BPP, lažje in bolje razčistilo dejansko stanje v zvezi s posameznim kaznivim dejanjem, saj bi se osumljeni ob zagotovljeni obrambi pogosteje odločili za podajo zagovora že v tej fazi postopka. To bi policiji olajšalo odločitev o podaji kazenske ovadbe državnemu tožilcu, ta pa bi se ob upoštevanju načela oportunitete lažje odločil o nadaljevanju kazenskega pregona. S tem bi se zmanjšal tudi pripad zadev na sodišča.

7.Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je predložila upravni spis, ki se nanaša na zadevo.

Sodna presoja

8.Tožba je utemeljena.

9.Predmet presoje je zakonitost odločitve organa za BPP, ki je zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zaradi neizpolnjevanja vsebinskega kriterija iz 24. člena ZBPP. Med strankama ni sporno, da se tožnikova prošnja za BPP nanaša na pravno svetovanje in zastopanje v predkazenskem postopku pri Policijski upravi Ljubljana. Sporno tudi ni, da je tožnik prejel vabilo policije na podlagi 148. člena ZKP, in sicer kot osumljenec kaznivega dejanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1 (zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja) v zvezi z 20. členom KZ-1 (sostorilstvo), ki naj bi ga storil na škodo svojega otroka B. B.. Sporno tudi ni, da je za navedeno kaznivo dejanje po KZ-1 zagrožena kazen zapora do 5 let.

10.Osrednje vprašanje te zadeve pa je, ali je po ZBPP mogoče dodeliti BPP tudi v zvezi z dejanji policije v predkazenskem postopku. Če je odgovor pritrdilen, pa mora sodišče v nadaljevanju presoditi, ali je organ za BPP pri izdaji izpodbijane odločbe ustrezno ovrednotil kriterije, ki sta jih v svoji praksi v zvezi s priznanjem BPP v kazenskih zadevah oblikovali Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in Vrhovno sodišče RS.

Glede dodelitve BPP v nesodnem (predkazenskem) postopku

Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne zagotavlja zgolj formalne zagotovitve dostopa do sodišča, temveč iz nje izhaja tudi pravica do učinkovitega sodnega varstva, kar pomeni, da mora država zagotoviti možnost za učinkovito izvrševanje te pravice vsakomur, ne glede na okoliščine in ovire socialne narave.

Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave zato obsega tudi pravico do BPP osebam, ki si glede na svoj socialni položaj ne bi mogle zagotoviti pravne pomoči. S tem se osebam zagotovi enak dostop do sodnega varstva ne glede na njihov socialni položaj.

Iz same narave te pravice pa izhaja, da mora zakon predpisati način njenega uresničevanja z določitvijo postopka in organov, ki o njej odločajo. V zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva je sistem BPP celovito urejen v ZBPP, ki določa tudi postopek za pridobitev te pravice.

V skladu s prvim odstavkom 1. člena ZBPP je namen BPP uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Za sodno varstvo po tem zakonu se med drugim šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah pred za to ustanovljenimi domačimi in mednarodnimi sodišči (drugi odstavek 1. člena ZBPP). Po prvem odstavku 7. člena ZBPP se BPP po tem zakonu lahko odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, ki so določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in pred vsemi organi, institucijami in osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov (v nadaljevanju sodni postopki), ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

Iz predstavljene ureditve izhaja, da se BPP po ZBPP dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do

sodnega

varstva v

sodnih

postopkih, ne pa tudi v postopkih, v katerih se ta pravica (še) ne uresničuje. Za kazenske zadeve bi to pomenilo, da BPP ni mogoče dodeliti v fazah postopka pred izdajo sklepa o preiskavi oziroma pravnomočnostjo neposredne obtožnice, saj sta to trenutka, ko se kazenski postopek kot sodni postopek formalno začne. Vendar je Upravno sodišče od navedene razlage dometa ZBPP v kazenskih zadevah v novejši sodni praksi že večkrat odstopilo in pravico do BPP na primer priznalo tudi osumljencu v fazi izvajanja posameznih preiskovalnih dejanj pri okrajnem sodišču (sodbi I U 151/2022 z dne 29. 3. 2022 in I U 1619/2024 z dne 18. 12. 2024)

in celo za zaslišanje osumljenca na policiji po 148. in 148.a členu ZKP, ki je glede na sistematiko ZKP del predkazenskega postopka (sodba I U 1637/2022 z dne 20. 12. 2022).

Citirana novejša praksa Upravnega sodišča poudarja, da je bistvo pravice do BPP obdolženca kot elementa pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave zagotavljanje učinkovite pravice do obrambe z zagovornikom (druga alineja 29. člena Ustave). Širša razlaga obsega in vsebine pravice do pravne pomoči in pravne zaščite osumljenih in obdolženih oseb v kazenskih postopkih sledi standardom, ki jih je v svoji sodni praksi izoblikovalo ESČP pri razlagi točke c tretjega odstavka 6. člena EKČP. Ta določa, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. ESČP je že poudarilo, da se države lahko same odločajo, kako bodo v okviru svojih pravosodnih sistemov zagotovile pravico do pravne pomoči. Pravna pomoč lahko ima različne oblike, kot so svetovanje med zasliševanjem, zastopanje na sodišču in priprava pritožb, pri čemer pravica velja za celotni postopek, od policijskega zaslišanja do pritožbe. Poudarilo pa je tudi, da je pravica do odvetnika v zgodnjih fazah kazenskega postopka posebej pomembna, saj se lahko iz molka obtožene ali osumljene osebe izpeljejo neugodni sklepi. Dostop do odvetnika v zgodnjih fazah vključuje tudi pravico do zasebnega posvetovanja z odvetnikom pred zasliševanjem. V citirani zadevi Salduz proti Turčiji je ESČP presodilo, da je treba dostop do odvetnika zagotavljati od prvega policijskega zaslišanja, da se zagotovi "praktična in učinkovita" pravica do poštenega sojenja. Opozorilo je, da so osumljene osebe posebej ranljive v fazi preiskave in da lahko zbrani dokazi odločajo o izidu njihovega postopka. Zgodnji dostop do odvetnika zagotavlja varstvo privilegija zoper samoobtožbo in je osnovno jamstvo zoper slabo ravnanje. Vsaka izjema od te pravice mora biti jasno opredeljena in časovno omejena. Tudi kadar obstajajo tehtni razlogi za omejitve, te ne smejo neupravičeno posegati v pravice obtoženca. Kot je še poudarilo ESČP, bo pravica do obrambe načeloma nepremostljivo ogrožena, če se inkriminirajoče izjave, izrečene med policijskim zaslišanjem brez dostopa do zagovornika, uporabijo za obsodbo. V sodbah ESČP z dne 28. aprila 2022 v zadevah Wang proti Franciji in Dubois proti Franciji je ESČP potrdilo, da pravica do pravne pomoči iz točke c tretjega odstavka 6. člena EKČP v predsodnem postopku ne velja le v primeru odvzema prostosti, temveč tudi za osebe, ki jih policija zaslišuje zaradi (morebitne) kazenske obtožbe, ne da bi jim bila odvzeta prostost.

V luči predstavljenih stališč ESČP sodišče pritrjuje tožniku, da pravice do brezplačne pomoči zagovornika socialno šibkemu osumljencu v zvezi z zaslišanjem v predkazenskem postopku ni mogoče enostavno zavrniti že zato, ker še ne gre za formalni sodni kazenski postopek. Vsebina pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, ki zajema tudi pravico do (brezplačne) pravne pomoči zagovornika, narekuje razlago 1. in 7. člena ZBPP, po kateri v okvir pojma sodnega varstva, za katero se lahko dodeli BPP, spada tudi pravno varstvo v predkazenskem postopku v zvezi z dejanji, ki bi lahko odločilno vplivala na kasnejše varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah pred za to ustanovljenimi sodišči oziroma na poštenost kazenskega postopka kot celote.

Vprašanje pa je, ali lahko zaslišanje na policiji po ZKP, v zvezi s katerim je tožnik prosil za odobritev BPP, odločilno vpliva na kasnejši kazenski postopek, in bi bilo zato z vidika pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja utemeljeno, da se mu že pred formalnim začetkom sodnega postopka v zvezi s tem dodeli BPP.

Po 148. členu ZKP mora policija, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Ko policija pri zbiranju obvestil ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja, jo mora seznaniti z njenimi pravicami: povedati ji mora, katerega kaznivega dejanja je osumljena in kaj je podlaga za sum, opozoriti jo mora na pravico do molka in na pravico do zagovornika, ki si ga lahko svobodno izbere in je lahko navzoč pri njenem zaslišanju, opozoriti pa jo mora tudi na to, da se bo lahko vse, kar bo izpovedala, na sojenju uporabilo zoper njo (četrti odstavek 148. člena ZKP). Od pouka dalje je nadaljevanje postopanja odvisno od izbire osumljenca, ali bo zahteval pomoč zagovornika in njegovo navzočnost pri zaslišanju ali ne. Če osumljenec zahteva prisotnost zagovornika, lahko policija izvede formalno zaslišanje in o tem sestavi zapisnik, ki je lahko dokaz v kazenskem postopku (drugi odstavek 148.a člena ZKP). Če osumljenec prisotnosti zagovornika ne zahteva, pa zakon določa, da policija o izjavi osumljenca sestavi zgolj uradni zaznamek. Če osumljenec pri tem želi kaj izjaviti o kaznivem dejanju, se v uradni zaznamek vnese tudi bistvena vsebina njegove izjave ter pripombe na zapisano vsebino (šesti odstavek 148. člena ZKP). Če osumljenec ni bil poučen o svojih pravicah v tem postopku ali če dani pouk in izjava osumljenca glede pravice do zagovornika nista zapisana v zapisnik ali če je bil zaslišan brez navzočnosti zagovornika, sodišče ne sme opreti svoje odločbe na njegovo izpovedbo (tretji odstavek 148.a člena ZKP).

Iz predstavljene ureditve izhaja, da osumljeni, ki je vabljen na policijo po 148. členu ZKP, kot je bilo to v tožnikovem primeru, sicer ne sme biti formalno zaslišan, če prisotnost zagovornika ni zagotovljena. Vendar po presoji sodišča z vidika pravice do obrambe ni mogoče zanemariti pomena in posledic uradnega zaznamka, ki ga o izjavi osumljenca (ob odsotnosti zagovornika) sestavi policija. Po stališču sodne prakse in teorije sicer tak uradni zaznamek ne sme biti uporabljen kot dokaz v kazenskem postopku in sodišče nanj ne sme opreti svoje sodbe. Vendar pa, kot utemeljeno opozarja tožnik, tak uradni zaznamek o osumljenčevi izjavi (dani po ustreznem pouku) sam po sebi ni nedovoljen dokaz po tretjem odstavku 148. člena ZKP. Taka osumljenčeva izjava, ki se ne izloči iz spisa, je lahko vir dokazov in jo je dopustno uporabiti kot podlago za zbiranje dokazov na procesno veljaven način. Na vsebino take izjave, katere dokazna vrednost v postopku je omejena, se lahko opirajo sodne odločbe, ki se izdajajo pred in med preiskavo (odredba o hišni preiskavi, sklep o priporu, sklep o uvedbi preiskave). Podatki, ki jih vsebuje izjava, so lahko tudi podlaga za vložitev neposredne obtožnice, če so izpolnjeni ostali pogoji iz šestega odstavka 170. člena ZKP. Povsem jasno je torej, da lahko tak uradni zaznamek bistveno vpliva na nadaljnje zbiranje dokazov, ki bodo lahko temeljili na tem dokazu, nenazadnje pa ga bo lahko brez škode videl celo sodeči sodnik.

Kot je razumeti obrazložitev izpodbijane odločbe, je toženka kot položaje, v katerih bi tudi v predkazenskem postopku lahko bila upravičena BPP, prepoznalo le položaje, v katerih že ZKP (ne glede na to, ali obdolženi to želi ali ne) določa obvezno obrambo zagovornika (70. člen ZKP). Vendar po presoji sodišča primeri, ko je po ZKP predpisana obvezna obramba, ne zajemajo vseh položajev, ko bi bila po predstavljeni praksi ESČP ob upoštevanju interesov pravičnosti prisotnost zagovornika potrebna in je posledično lahko ob izkazanem šibkem premoženjskem stanju utemeljena tudi prošnja za BPP. Glede na pojasnjeno vsebino ravnanja policije po 148. in 148.a členu ZKP in predstavljene posledice, ki jih lahko ima uradni zaznamek o osumljenčevi izjavi, sestavljen po šestem odstavku 148. člena ZKP, za nadaljnji potek kazenskega postopka, se sodišče s tožnikom strinja, da gre za dejanja policije, pri katerih bi osumljencu morala biti zagotovljena BPP, če si glede na svoj socialni položaj sam ne more zagotoviti zagovornika. To pa seveda le, če so izpolnjeni nadaljnji vsebinski pogoji po 24. členu ZBPP.

Glede presoje pogojev po 24. členu ZBPP

Kot predpisuje tretji odstavek 11. člena tega zakona, se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP, na podlagi katerega je organ za BPP zavrnil tožnikovo prošnjo, se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati ter, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

Vrhovno sodišče RS je v več zadevah obrazložilo, na kakšen način je treba razumeti oziroma uporabiti določbe 24. člena ZBPP pri odločanju o dodelitvi BPP v kazenskih postopkih. Pojasnilo je, da je glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v kazenskem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, treba po ustaljeni praksi ESČP uporabiti naslednje kriterije: (1) resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter (2) kompleksnost obravnavane zadeve, pri čemer je treba upoštevati tudi osebnostne lastnosti obdolženca. V kazenski zadevi je tako, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS, kot temeljne in ključne okoliščine treba upoštevati težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. V primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, je to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev. Kompleksnost postopka in osebnostne lastnosti obdolženca pa lahko pravno pomoč z zagovornikom utemeljujejo tudi v drugih kazenskih postopkih. Pri tem ocena možnosti uspeha (v smislu njegovega končnega izida za obdolženca) za prvostopenjski kazenski postopek ni bistvena.

Toženka se je upoštevnosti navedenih kriterijev zavedala (glej 6. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), vendar jih je po mnenju sodišča v okoliščinah konkretne zadeve napačno ovrednotila. Po presoji sodišča sta v obravnavani zadevi tako resnost kršitve kot teža kaznivega dejanja veliki. Tožnik je namreč osumljen kaznivega dejanja zanemarjanja in surovega ravnanja s svojim otrokom (pokojnim B. B.) po drugem odstavku 192. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen zapora do 5 let. Pri tem ni mogoče zanemariti posebne občutljivosti zadeve, prepletene z družinskopravno tematiko, ki kompleksnost kazenske zadeve povečuje. Na resnost položaja, v katerem se je znašel tožnik, kaže tudi neprerekana tožbena navedba, da je bilo zoper njega sprva odrejeno policijsko pridržanje, opravljena je bila tudi hišna preiskava. Kot pravilno opozarja tožnik, pa je okoliščina, da tožniku grozi zaporna kazen, v kazenskih zadevah praviloma že sama po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev.

Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom iste določbe zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala upoštevati pravno mnenje sodišča glede razlage 1. in 7. člena ZBPP ter izpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ter ponovno odločiti o tem, ali tožnik izpolnjuje vse pogoje za dodelitev BPP.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med tožnikom in toženko ni bilo sporno. Sporno je bilo le materialnopravno vprašanje pravilne razlage in uporabe 1., 7. in 24. člena ZBPP.

Stroški postopka

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v upravnem sporu zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22% DDV (odvetnica je zavezanka za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Toženka mora navedeni znesek tožniku plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in 299. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

, 30. točka obrazložitve. Sodba ESČP z dne 27. novembra 2008 v zadevi Salduz proti Turčiji. Glej tudi sodbo ESČP z dne 29. januarja 2015 v zadevi Yevgeniy Petrenko proti Ukrajini, 89. točka obrazložitve. Sodba ESČP z dne 8. februarja 1996 v zadevi John Murray proti Združenemu kraljestvu, 66. točka obrazložitve. Sodba ESČP z dne 9. aprila 2015 v zadevi A. T. proti Luksemburgu, 86. točka obrazložitve. Sodba ESČP v zadevi Salduz proti Turčiji, 55. točka obrazložitve. V kasnejši sodni praksi je ESČP to stališče sicer že omililo in večkrat presodilo, da uporaba izjav osumljencev pred sojenjem, pridobljenih s kršitvijo pravice do pravne pomoči, ne pomeni, da je postopek avtomatično nepošten. Kot je pojasnilo, je treba takšno nepoštenost ugotoviti po preučitvi morebitnih dejavnikov v postopku, s katerimi je bila ta začetna kršitev uravnotežena. Glej na primer sodbo ESČP z dne 13. septembra 2016 v zadevi Ibrahim in drugi proti Združenemu kraljestvu. Več o tem Friškovec, A., ESČP o pravici do obrambe oseb, ki so zaslišane prostovoljno, Pravna praksa, št. 35-36, l. 2022, str. 30-31. Več o tem K. Šugman Stubbs, Režim pridobivanja izjav od domnevnega storilca kaznivega dejanja, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, l. 66(2006), str. 294-295. Glej sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 118/2009 z dne 2. 1. 2010. Tako tudi sklep Višjega sodišča v Kopru II Kp 41964/2014 z dne 9. 4. 2015, na katerega se sklicuje tožnik. Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 114/2005 z dne 26. 5. 2005. Glej tudi M. Žaberl v: M. Šepec (ur.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, GV Založba, 2023, str. 808-809. Tako K. Šugman Stubbs, nav. delo, str. 297, ki opozarja, da je pravni obstoj in položaj uradnega zaznamka kot nekakšnega "pol-dokaza" nelogičen in sprenevedav. Primerjaj na primer sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 207/2014 in X Ips 226/2014, obe z dne 11. 11. 2015, ter X Ips 224/2014 z dne 10. 12. 2015. Glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015.