Jedro

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo.

Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III

za to odgovorna država članica (1. in 2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 15. 4. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi je toženka uvodoma ugotovila, da tožnik ni predložil osebnega dokumenta, zato njegove istovetnosti ni mogla nesporno ugotoviti. Ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito 1. 4. 2025 mu je odvzela prstne odtise in jih na podlagi Uredbe o sistemu Eurodac

poslala v Centralni sistem Eurodac (v nadaljevanju Eurodac). Ugotovila je, da ga je kot prosilca v omenjeno evidenco 22. 8. 2022 že vnesla Republika Hrvaška, 3. 11. 2022 in 18. 4. 2024 pa tudi Republika Finska. Pristojnim hrvaškim organom je v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III 3. 4. 2025 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od njih 15. 4. 2025 prejela odgovor, da Republika Hrvaška na isti pravni podlagi sprejema odgovornost za obravnavano tožnika kot prosilca. Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 22. 5. 2025 opravila osebni razgovor.

3.Ugotovila je, da je imel tožnik v azilnem domu na Hrvaškem na voljo namestitev in zdravstveno oskrbo. Zaradi zatrjevanih zdravstvenih težav, povezanih s prebavo, ga je trikrat pregledal zdravnik in mu predpisal zdravila, ne pa tudi posebne diete. Tudi v Republiki Sloveniji tožnik nima predpisane posebne prehrane. Postopek mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih vprašanj in iskanju zaposlitve, zato okoliščina, da na Hrvaškem ni imel dostopa do trga dela, sama po sebi ne predstavlja sistemske pomanjkljivosti na področju sprejema ali oskrbe. Toženka ni sprejela tožnikovega ugovora, da v Republiki Hrvaški ni imel zagotovljenega tolmačenja. Vsakodnevna komunikacija v azilnem domu poteka brez tolmača v jeziku, ki ga prosilec razume, v postopku mednarodne zaščite pa mu bo tolmačenje zagotovljeno. Ugovor, da so se zaposleni v azilnem domu do tožnika obnašali grdo, je nekonkretiziran, ugovor, da so ga v azilnem domu ustrahovali, ko ga je želel zapustiti, pa neizkazan.

4.Toženka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik po predaji kot prosilec v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti). Sklenila je, da ga bo predala omenjeni državi, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla.

Bistvene navedbe tožnika

5.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteva odpravo izpodbijanega sklepa. Nasprotuje stališču toženke, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka člena 3(2) Uredbe Dublin III in opozarja, da je domneva o varnosti vseh držav EU izpodbojna, zato mora biti prosilcu zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoliščin. Če se ugotovi, da država za posameznika ni varna, se ji ga ne preda, temveč se presodi ali obstoji dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Če se ta nevarnost ne more izključiti, se od te države pridobi posebna zagotovila, da do kršitev pravic ne bo prišlo.

6.Iz tožbe izhaja, da je v postopkih, povezanih z varovanjem načela nevračanja, dokazno breme deljeno. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v zadevi M. M., C-277/11 z 22. 11. 2012 sprejelo stališče, da mora zadevna država članica kljub temu, da je običajno prosilcu naloženo, da mora predložiti vse dokaze, z njim nujno aktivno sodelovati, ko obravnava pravno relevantne elemente prošnje, saj ima država lažji dostop do ažurnih in celovitih informacij kot prosilec. Temu je pritrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije s stališčem, da je pristojni organ dolžan preveriti vse razloge za izpodbojnosti domneve varnosti države, v katero se prosilca vrača v okviru trditev subjektivne ogroženosti. Ob tem mora tudi sam organ zbrati podatke, ki se ne navezujejo izrecno na predložene dokaze prosilca. Torej jih mora ne glede na njegovo procesno aktivnost preveriti po uradni dolžnosti. Toženka slednjega pri svoji odločitvi ni upoštevala. V obrazložitvi je navedla nekaj sodne prakse ter kot nerelevantno ocenila tožnikovo izjavo iz osebnega razgovora, da se na Hrvaško ne želi vrniti češ, da se tožnik ne more sam odločiti, katera država je odgovorna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

7.Tožnik je nepismen in pogovorno razume le njegov materni jezik, ki je kirundi. Zato uradne osebe v hrvaškem azilnem domu niso razumele njegovih zaprosil za zdravniško in pravno pomoč ter ustrezno dieto. Potem, ko sta ga Nemčija in Finska predali Hrvaški, tam ni bil deležen poštenega postopka. Vse upravne zadeve so se tam vodile v njemu neznanem jeziku. Tožnik se je zato počutil nespoštovanega, manjvrednega in ponižanega.

8.Če se migranti izogibajo, da bi zaprosili za mednarodno zaščito v državah, ki sploh ne priznavajo mednarodne zaščite ali zagotavljajo izrazito slabe pogoje za sprejem prosilcev, je povsem razumno ravnanje v smeri zagotovitve temeljnih pravic. Kljub temu se v protimigrantskem diskurzu prosilce za mednarodno zaščito, ki želijo sami izbrati državo, ki bo obravnavala njihove prošnje, zreducira na ekonomske migrante. Konstrukcija ekonomskega migranta označuje tistega tujca, ki je nezaželen, si ne zasluži mednarodne zaščite, temveč postopek za priznanje mednarodne zaščite zgolj zlorablja. Tako si je tudi tožnik izbral Republiko Slovenijo.

9.Glede na statistične podatke v zadnjem poročilu AIDA z julija 2024 je v Republiki Hrvaški ugodeno le malo prošnjam za mednarodno zaščito. Ti podatki tudi niso skladni s podatki hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve o obravnavanih prošnjah, starostnih skupinah, številu vrnjenih prosilcev in podobno. Zato tožnika skrbi za njegov pravni položaj ob morebitni predaji. Opira se na sodbo SEU v zadevi Mirza (SEU C-695/15 PPU s 17. 3. 2016), iz katere izhaja, da imajo prosilci za mednarodno zaščito pravico do vsebinske obravnave svojih prošenj na prvi stopnji (pred pristojnim upravnim organom) v primeru vrnitve na podlagi Uredbe Dublin III. Obravnavo prošnje zagotovi bodisi odgovorna država članica sama bodisi tretja varna država. Hrvaški Zakon o međunarodnoj i privremenoj zaštiti pa tovrstne pravice do (nepogojnega) ponovnega odprtja zadeve prosilcem za mednarodno zaščito ne daje in v tem pogledu ni skladen z Uredbo Dublin III.

10.Tožnik meni, da bo ob predaji obravnavan kot tujec, ki bo moral vložiti ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito s strožjim dokaznim bremenom. Zlasti zato, ker ga je Finska že predala Hrvaški zaradi deportacije v izvorno državo, saj je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila. Toženka ni podala jasnega zagotovila, da bo pred hrvaškimi organi obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Zaradi deljenega dokaznega bremena bi morala preveriti tožnikove izjave z ustrezno posodobljenimi podatki o razmerah na Hrvaškem, še posebej glede položaja oseb, ki so tja vrnjene v dublinskem postopku. Zato se tožnik sprašuje ali bo imel na Hrvaškem pravico do poštenega postopka, ali bo tam lahko vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ali mu tam ne grozi nevarnost odstranitve v njegovo izvorno državo, kar bi bilo v nasprotju z načelom nevračanja. Sklicuje se na stališče ESČP v sodbi v zadevi M. S. S., da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite v določeni državi EU dokazno breme prenese na toženko, ki ima nato dolžnost ugotoviti ali so razmere v državi, kamor naj bo prosilec predan, primerne. Država EU, ki prosilca predaja, mora aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo ta država spoštovala človekove pravice.

Bistvene trditve toženke

11.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge izpodbijanega akta in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Meni, da v konkretnem primeru niso podani nobeni zadržki glede tožnikove predaje Republiki Hrvaški, zato skladno s stališčem Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 37/2024 s 13. 3. 2024 ni bila dolžna pridobivati posebnih zagotovil od pristojnih hrvaških organov. Toženka je s tožnikom aktivno sodelovala v smeri dokazovanja njegovih trditev, kljub temu pa on ni predložil nobenega dokaza o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku. Njegove izjave ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, ki bi toženko zavezovala k dodatni presoji stanja v Republiki Hrvaški. Do informacij, ki jih je pripravila organizacija PIC, se toženka ne more opredeliti, saj ji jih tožnik ni posredoval niti jih ni priložil tožbi. Ni pojasnil zakaj meni, da na Hrvaškem ne bo deležen poštenega postopka in da ga bodo tam obravnavali kot tujca. Tožnika nikoli ni obravnavala kot ekonomskega migranta, presojala je zgolj o državi članici, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Število odobrenih prošenj za mednarodno zaščito v posamezni državi članici ne more pričati o morebitnem obstoju sistemskih pomanjkljivosti na področju mednarodne zaščite.

Presoja sodišča

12.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo. Pogledalo in prebralo je tudi listino sodnega spisa, ki je v prilogi A2. V soglasju s strankama listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

13.Tožba ni utemeljena.

14.Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

15.V členu 3(1) Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Zato se kot neutemeljen izkaže tožbeni ugovor, da ima tožnik pravico sam izbirati državo članico, ki bo vsebinsko odločala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Tožniku Uredba Dublin III te pravice ne daje.

16.Med strankama ni sporno, da je tožnika kot prosilca v Eurodac 22. 8. 2022 vnesla Republika Hrvaška, ki je pristojnim slovenskim organom 15. 4. 2025 sporočila, da na podlagi člena 18(1)(b) Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika kot prosilca. Tožnik temu v tožbi ne oporeka. Skladno z navedeno določbo uredbe je Republika Hrvaška zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V primeru, ki spada v področje uporabe člena 18(1)(b) te uredbe, je Republika Hrvaška skladno s prvim pododstavkom člena 18(2) Uredbe Dublin III dolžna obravnavati ali dokončati obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. Zato niso utemeljeni tožbeni očitki vezani na zatrjevan status tožnika ob vrnitvi

in na to, da bo moral vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, za katerega se zahtevajo strožji dokazni standardi. Na drugačno presojo ne more vplivati zatrjevana, a neizkazana okoliščina, da je Finska tožnika predala Hrvaški zaradi deportacije v izvorno državo, saj je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila.

17.Toženka prošnje za mednarodno zaščito ni vsebinsko presojala, sklenila je le, da bo tožnika predala Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica za njegovo obravnavo. Zato so preuranjene tožbene trditve o "konstrukciji ekonomskega migranta". Tak tožbeni ugovor bi tožnik lahko uperil kvečjemu zoper vsebinsko odločitev pristojne države članice o prošnji za mednarodno zaščito.

18.Med strankama je sporno vprašanje ali so ob upoštevanju člena 3 Uredbe Dublin III podani utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo tožnik kot prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in ali so tam sistemske pomanjkljivosti. Povedano drugače, sodišče mora ugotoviti ali so podane ovire, ki preprečujejo tožnikovo predajo omenjeni državi.

19.Uredba Dublin III v členu 3(2)(2) določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

20.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,

ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.

21.Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske (v nadaljevanju SEU) unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

22.Ugotovitev toženke, da tožnik ni izkazal ovir za njegovo predajo Republiki Hrvaški, je pravilna.

23.Obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU tožnik v bistvenem utemeljuje s tremi razlogi: (1) z zdravstvenimi težavami, (2) z izostankom tolmačenja v kirundi jezik, (3) s tem, da naj bi se do njega v hrvaškem azilnem domu vedli neprimerno in ga ustrahovali.

24.Tožnik je na osebnem razgovoru 22. 5. 2025 navedel, da se ne želi vrniti na Hrvaško zaradi bolezni in predložil zdravniški izvid. Zdravstvene težave s prebavo ima že osem let, odkar so ga v izvorni državi mučili. Na Hrvaškem mu niso zagotovili posebne prehrane, ustrezne za njegove zdravstvene težave, temveč so mu vsak dan dajali kruh, ki mu je povzročal prebavne težave, ob odvajanju je izločal kri, skoraj je umrl. Na Hrvaškem je trikrat obiskal zdravnika, ki pa ga zaradi težav pri sporazumevanju ni jemal resno in mu predpisal zdravila, ki mu niso pomagala. Zaprosil je za drugačno prehrano, vendar mu niso prisluhnili. Ko je videl, da mu zdravnik ne more pomagati, je zapustil državo. V Republiki Sloveniji nima posebne diete, vendar pa si lahko hrano pripravi sam, kadar mu obroki v jedilnici v slovenskem azilnem domu niso všeč.

25.Na osebnem razgovoru je tudi navedel, da mu v hrvaškem azilnem domu niso zagotovili tolmačenja v njegov materni jezik kirundi. Razgovor so opravili v francoščini, zato je imel težave pri sporazumevanju, saj on govori le kirundi, svahili in malo angleško. Oseba, ki je z njim opravila osebni razgovor, je govorila v hrvaškem jeziku, čeprav je vedela, da je ne razume. Pojasnil je, da je predhodno Slovenijo enkrat že prečkal, a tu ni ostal, saj je nameraval k družini na Finsko. Ko je bil s Finske predan Hrvaški, jo je ponovno zapustil. Odšel je v Belgijo, vendar ga je v Nemčiji prijela policija, ga za dva meseca priprla in ga zopet vrnila na Hrvaško. Po njegovem mnenju so pogoji za bivanje v hrvaškem azilnem domu zelo slabi, oskrbe ni imel, težko je bilo brez hrane. Ni imel dostopa do trga dela, da bi lahko delal, zato ni imel denarja za nakup hrane, prav tako ni imel dostopa do kuhinje, da bi si hrano pripravljal sam. V azilnem domu so ga ustrahovali, ko je poskušal zapustiti azilni dom, so mu strgali izkaznico prosilca, do njega so se obnašali grdo. Na vprašanje uradne osebe, kako mu je kljub zatrjevanim zdravstvenim težavam uspelo priti s Hrvaške v Slovenijo, je odgovoril, da ne ve in da mu je to uspelo po božji milosti.

26.Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin sta na podlagi na 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) začrtana s tožnikovimi navedbami. To pomeni, da mora tožnik navesti vsa relevantna dejstva in okoliščine in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnikove navedbe o razmerah v hrvaškem azilnem domu, ne ovirajo njegove predaje po Uredbi Dublin III.

27.Glede na zgoraj povzete tožnikove izjave je toženka pravilno ugotovila, da je bil tožnik na Hrvaškem nastanjen v azilni dom, kjer so mu poleg bivanja nudili tudi prehrano in zdravstvene storitve. Nosilni ugovor tožnika je, da na Hrvaškem ni bilo primerno poskrbljeno za njegove prebavne zdravstvene težave in s tem povezano ustrezno prehrano. Sodišče se strinja s toženko, da je odločitev o ustreznosti prehrane in morebitne diete iz zdravstvenih razlogov v domeni zdravnika. Tega je tožnik na Hrvaškem obiskal trikrat, vendar mu ni predpisal nobene posebne diete, dal mu je zdravila, za katera je tožnik menil, da mu ne pomagajo, zato je odšel iz države. Nesporno je, da tožnik tudi v Sloveniji nima predpisane nobene posebne diete. Večkrat je navedel, da mu hrana na Hrvaškem ni bila všeč, kar pa še ne pomeni, da tam hrana ni bila ustrezna. Toženka je pravilno in življenjsko logično ugotovila, da bi lahko tožnik na Hrvaškem počakal do naslednjega obiska pri zdravniku in zaprosil za druga zdravila, če je menil, da mu predpisana ne pomagajo. Čeprav trdi, da ga je bilo strah, da bo zaradi zdravstvenih težav umrl, je iz Hrvaške samostojno nadaljeval pot sprva do Belgije, nato pa vse do Finske. Glede na to je toženka sklepala, da tožnikovo zdravstveno stanje le ni bilo tako urgentno, sodišče pa to njeno stališče v celoti sprejema kot pravilno. Nenazadnje tudi iz tožbe izhaja, da ob zdravniškem pregledu 22. 4. 2024 niso bile zaznane akutne zdravstvene težave. Tožnik je zaslišan na naroku za glavno obravnavo potrdil, da si v slovenskem azilnem domu hrano pripravlja sam (pomfrit, sadje in drugo mehko hrano), ker ne je česna in čebule. Po njegovem mnenju so zaposleni z njim v hrvaškem azilnem domu ravnali slabo, ker so mu dajali kruh, ki mu povzroča zaprtost. Po oceni sodišča dejstvo, da so tožniku v hrvaškem azilnem domu ponudili kruh, ne kaže na slabo ravnanje hrvaških organov. Tudi, če je bilo temu res tako, takšno ravnanje zaposlenih v kuhinji v hrvaškem azilnem domu ne pomeni na sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, še zlasti ne zato, ker je bil tožnik na Hrvaškem zdravstveno obravnavan, predpisana so mu bila zdravila, ne pa tudi kakšna posebna (na primer brezglutenska) dieta. Nesporno mu tudi zdravnik v Sloveniji ni predpisal nobene posebne diete.

28.Pri odločitvi je toženka upoštevala, da je tožnik na osebnem razgovoru predložil dva zdravniška izvida z 22. 4. 2025. Iz izvida ambulante Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov izhaja, da je bil tožnik zaradi težav pri odvajanju blata napoten na obravnavo v ambulanto splošne nujne medicinske pomoči. Še istega dne je bil obravnavan na kirurški kliniki UKC Ljubljana. Iz izvida urgentne abdominalne ambulante izhaja, da pri njem na dan pregleda ni bilo ugotovljeno nobeno akutno kirurško abdominalno obolenje, ki bi zahtevalo takojšen operativni poseg, prejel pa je recept za odvajala. Toženka je ugotovila, da iz tega zdravniškega izvida ne izhaja, da tožnik ne bi bil sposoben predaje Republiki Hrvaški, prejel je zdravila in ustrezne napotke. Teh ugotovitev tožnik ni izpodbijal. Sodišče ugotavlja, da tožnik v upravnem sporu ni predložil nobenih zdravniških izvidov. Glede na ugotovljene okoliščine ocenjuje, da tožnik ni izkazal obstoj zdravstvenih težav, ki bi preprečevale njegovo predajo Republiki Hrvaški. Poleg tega je iz priloženega upravnega spisa razvidno, da je pristojni hrvaški organ toženko v odgovoru s 15. 4. 2025 pozval, naj ga obvesti o morebitnih zdravstvenih težavah prosilca, tako psihičnih kot fizičnih, zaradi zagotovitve ustreznega sprejema.

29.V zvezi s tožnikovim ugovorom, da v hrvaškem azilnem domu ni imel niti oskrbe in hrane niti dostopa do trga dela, da bi zaslužil in hrano kupoval sam, je toženka ugotovila, da je imel v azilnem domu na Hrvaškem na voljo zagotovljeno nastanitev, zdravstveno oskrbo in prehrano. Tega tožnik v upravnem sporu konkretno ni prerekal, zato sodišče te ugotovitve sprejema. Četudi ni imel dostopa do trga dela, to samo po sebi ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema ali oskrbe. Postopek mednarodne zaščite namreč ni namenjen reševanju ekonomskih vprašanj in iskanju zaposlitve. Tudi v Republiki Sloveniji obstajajo določeni pogoji, ki jih morajo prosilci izpolnjevati, da se jim lahko omogoči prost dostop do trga dela.

30.Tožnik v tožbi ugovarja, da v Republiki Hrvaški ni imel zagotovljenega tolmačenja v njegov materni kirundi jezik. Navaja, da so v azilnem domu in na osebnem razgovoru z njim govorili v francoskem jeziku, ki ga on ne govori in ne razume. Po presoji sodišča je življenjsko logično stališče toženke, da vsakodnevna komunikacija s prosilci v azilnem domu ne poteka s pomočjo tolmača, ker bi bilo to praktično neizvedljivo. Dejstvo je, da je tožnik uspešno komuniciral z zdravnikom v hrvaškem azilnem domu, saj mu je ta predpisal zdravila za njegove zdravstvene težave. Izpovedal je, da je v hrvaškem azilnem domu preživel šest mesecev, kljub temu pa (razen pri zdravniških pregledih) ni navajal, da bi imel večje težave pri komuniciranju z osebjem. Sodišče ugotavlja, da je tožnikovo komuniciranje z zaposlenimi v azilnem domu v Sloveniji dovolj dobro, saj se je z zaposlenimi v slovenskem azilnem domu uspel dogovoriti za delo v azilnem domu in samostojno pripravo hrane, razgovor pa je imel tudi s socialnim delavcem, ki mu je zagotovil, da se bo o sestavinah za njegovo prehrano pogovoril s kuharji v azilnem domu. Tožnik je zaslišan potrdil, da je z zaposlenimi v azilnem domu na Hrvaškem komuniciral na enak način kot v Sloveniji, zato sodišče sklepa, da tudi tam večjih težav s sporazumevanjem ni imel.

31.Tožnikova izjava o tem, v katerem jeziku so z njim opravili razgovor hrvaški organi, ni konsistentna in prepričljiva, zato je sodišče ne sprejema kot verodostojne. Na osebnem razgovoru je v zvezi s tem sprva dejal, da je razgovor potekal v francoskem jeziku, zatem pa, da je uradna oseba z njim govorila v hrvaškem jeziku, čeprav je vedela, da tega jezika tožnik ne razume. Sodišče pritrjuje toženki, da bo tožnik v postopku mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški gotovo imel na voljo tolmačenje v materni jezik in bo lahko podrobno izpovedal o vseh razlogih za priznanje mednarodne zaščite. Če na Hrvaškem tolmač za kirundi ne bo na voljo, bo lahko Republika Hrvaška zaprosila druge države članice ali Agencijo Evropske Unije za azil za pomoč pri zagotavljanju tolmačenja. Direktiva 2013/32/EU z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) v členu 15(3)(c) določa, da države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da osebni razgovori potekajo v razmerah, ki prosilcem omogočajo, da razloge za svojo prošnjo celovito predstavijo. V ta namen države članice izberejo tolmača, ki je sposoben zagotoviti ustrezno komunikacijo med prosilcem in osebo, ki vodi razgovor. Razgovor poteka v jeziku, ki ga izbere prosilec, razen če obstaja drug jezik, ki ga prosilec razume in se v njem lahko jasno sporazumeva.

32.Iz izpodbijane odločbe pravilno izhaja, da je tožnikova izjava, da so se zaposleni v azilnem domu do njega obnašali grdo, nekonkretizirana. V upravnem postopku je v zvezi s tem navedel le to, da niso spoštovali njegove pravice do življenja in dostopa do zdravstvenih storitev, kar pa ne drži, saj je evidentno, da je tožnik dostop do zdravstvene oskrbe dejansko imel. Zaslišan na naroku je izpovedal, da se je grdo ravnanje zaposlenih v hrvaškem azilnem domu odražalo v tem, da so mu dajali kruh. Sodišče je zgoraj že pojasnilo, zakaj temu stališču dolžnika ne more pritrditi. Tožnik je posplošeno izjavil, da so ga v azilnem domu ustrahovali, ko ga je želel zapustiti. Tega tožbenega ugovora ni konkretiziral niti zaslišan na naroku, zato ga lahko sodišče zavrne le na splošni ravni, da predložena dokumentacija utemeljenosti tega ugovora ne potrjuje.

33.Nekonkretizirane tožnikove izjave o razlogih proti predaji Republiki Hrvaški ne morejo utemeljiti tožbenega pričakovanja, da bi morala toženka preveriti informacije, da v primeru vrnitve, tožniku ne bo kršena prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Glede na že obrazloženo, tožnikove navedbe, do katerih se je toženka opredelila in jih dokazno ocenila, niso take narave in intenzitete, da bi se vzpostavila obveznost toženke preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema v Republiki Hrvaški (prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 42/2024 s 13. 3. 2024). Tožnikova izkušnja bivanja v hrvaškem azilnem domu se tudi po presoji sodišča očitno ne približa standardu ESČP v zadevi M. S. S. proti Belgiji. V navedeni zadevi je ESČP poudarilo, da je že večkrat sprejelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. Kot takšne je prepoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali.

34.Sistemske pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjene na Hrvaško, že po naravi stvari ne morejo izhajati iz posplošenih tožbenih navedb, da iz zadnjega AIDA poročila za Hrvaško, izhaja, da ta država le v manjši meri priznava mednarodno zaščito prosilcem iz tožnikove izvorne države in da se podatki hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve ne ujemajo s statističnimi podatki. Gre namreč za odločanje hrvaških upravnih organov, kar je stvar posebnih ugotovitvenih postopkov. Sodišče ugotavlja, da iz trditvenega in dokaznega gradiva strank niso razvidni objektivni podatki relevantnih virov, kot so sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje (sistemske pomanjkljivosti).

35.V zvezi s tožnikovimi trditvami, da hrvaški Zakon o medunarodnoj i privremenoj zaštiti ni skladen z določbami Uredbe Dublin III, sodišče pripominja, da presoja skladnosti hrvaške zakonodaje s pravom Evropske unije ni v pristojnosti tega sodišča (prim. 11. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča I Up 128/2025 z dne 14. 7. 2025).

36.Tožnik se pri dokazovanju trditve, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine EU, ne more sklicevati na informacije, za katere sam meni, da so javno znane, ker naj bi bili dokazi o tem toženki in sodišču predloženi v številnih primerih. Sodišče poudarja, da je treba vsak primer obravnavati individualno, z upoštevanjem konkretnih okoliščin in dokaznih predlogov, saj se ti lahko od primera do primera bistveno razlikujejo.

37.Glede na ugotovljeno je pravilna odločitev toženke, da tožnik ni navedel in izkazal okoliščin, ki bi lahko predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP. Zato sodišče nima utemeljene podlage za dvom, da Republika Hrvaška ob predaji tožnika ne bi spoštovala prava Unije in temeljnih pravic, priznanih s tem pravom. Dokazna ocena toženke je bila popolna, prepričljiva in celovita, tožnik pa ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

38.Izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Gre za prenovljeno Uredbo (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (v nadaljevanju Uredba o sistemu Eurodac). 3 Tožnik zatrjuje, da ga bo Republika Hrvaška po predaji obravnavala kot tujca. 4 V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 5 Sodba SEU C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (88. točka). 6 Prav tam, 94. točka. 7 Glej npr. sodbe SEU v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022. 8 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 265/2023 (8. točka obrazložitve).

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.