Jedro

Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je irelevantno, ali je nadrejeni tožnici odobril izrabo letnega dopusta ali ne, pomembno je, da je bil seznanjen, da bo tožnica v spornem obdobju koristila dopust.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 3. 7. 2014, temveč je trajalo do 28. 7. 2014, v presežku (delovno razmerje od 29. 7. 2014 do 1. 9. 2014) pa je zahtevek tožnice zavrnilo (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna za čas do 3. 7. 2014 do 28. 7. 2014 tožnico prijaviti v vsa obvezna zavarovanja in ji za ta čas obračunati nadomestilo plače v bruto znesku ter po odvodu davkov in prispevkov tožnici izplačati neto znesek skupaj z zapadlimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, v presežku (nadomestilo plače za čas od 29. 7. 2014 do 1. 9. 2014) pa je zahtevek tožnice zavrnilo (II. točka izreka); da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust v višini 539,08 EUR bruto ter po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2014 do 13. 7. 2014 ter od 14. 8. 2014 dalje do plačila, zahtevek tožnice iz naslova obresti od 15. 7. 2014 do 13. 8. 2014, pa je zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške prevoza na delo in z dela v znesku 3.427,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov navedenih v IV. točki izreka sodbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnice, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 7. 2014 nezakonita (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 913,58 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v ugodilnem delu zavrne in tožnici naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v ugodilnem delu dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno ter zmotno uporabilo materialno pravo, hkrati pa je sodišče tudi kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin v spisu, še zlasti zapisnikov o zaslišanju prič. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje sicer pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar je zmotno ugotovilo, da je razlog za zakonitost odpovedi le v 2. točki prvega odstavka 110. člena ZDR, ne pa tudi v 4. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnica je namreč več kot pet dni zapored izostala z dela, o razlogih svoje odsotnosti pa ni obvestila delodajalca. Izpodbijana sodba protispisno ugotavlja, da je tožnica obvestila svojega delodajalca o razlogih za svojo odsotnost z dela od 4. 7. 2014 dalje in sicer, da naj bi razlog odsotnosti bil redni letni dopust in da naj bi tožnica v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2014 obvestila delodajalca, da bo od 4. 7. 2014 na dopustu. Iz zapisnika o zaslišanju priče A.A. izhaja, da ni vedel zakaj tožnice od 4. 7. 2014 ni več na delo, glede na to, da ji dopusta ni odobril. V pisni odpovedi z dne 3. 7. 2014 je tožnica samo izrazila željo, da bi koristila dopust, ni pa posredovala toženi stranki obvestila, da je na letnem dopustu. Sodišče prve stopnje je protispisno ocenilo tožničino pisno izjavo z dne 3. 7. 2014 glede na njeno dejansko vsebino, da je tožnica zahtevala koriščenje dopusta od 4. 7. 2014 dalje in da prosi za soglasje, saj iz te listine navedeno nikakor ne izhaja, še zlasti glede na izpovedbo priče A.A., da ni vedel zakaj tožnice ni bilo na delo od 4. 7. 2014 dalje. Po mnenju tožene stranke je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj bi bilo potrebno upoštevati določbo 131. člena ZDR-1 glede plačila sorazmernega dela regresa in določbo 161. člena ZDR-1, ki priznava delavcu pravico do sorazmernega dela letnega dopusta za primer zaposlitve krajše od enega leta v koledarskem letu, kot je bilo v tožničinem primeru. Glede na določbo prvega in tretjega odstavka 9. člena ZDR-1 vprašanje regresa in letnega dopusta s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo ni mogoče urediti bolj ugodno, kot to določa ZDR-1. Zmotna je po mnenju tožene stranke tudi ugotovitev sodišča, da bi tožena stranka morala dokazati, da je tožnica v kritičnem obdobju živela v B. in da ji zato ni dolžna plačati potne stroške iz C.. Za toženo stranko je povsem nepomembno, kje kateri od zaposlenih živi, zanjo je bistven le naslov, ki ga sporoči delavec. Glede na tožničino prošnjo, ki ji je tožena stranka ugodila in jo na njeno željo premestila na ustrezno delo v B. in iz same prošnje je nesporno, da se je tožnica selila v B. oziroma, da je imela načrtovano selitev septembra oziroma oktobra 2012. Sklep uprave tožene stranke z dne 21. 9. 2012 dokazuje, da je bila tožnica razporejena na delo v B. na njeno željo, tožnica tudi nikoli ni izpodbijala in ni zahtevala povračila prevoznih stroškov, ker se je zavedala, da ji ne pripadajo. Bistveno za povračilo stroškov prevoza na delo je samo, kateri naslov navede delavec. Povsem nerelevantno je, kje ima tožnica dejansko prijavljeno stalno bivališče. Trditve tožnice, da se ni preselila v B., predstavljajo tako dejanje civilnega delikta, kot tudi elemente uradno pregonljivega kaznivega dejanja tožnice, saj je bila tožnici ravno zaradi zatrjevanj o selitvi v B. pozitivno rešena prošnja za premestitev na delo v B.. Plačilo prevoza na delo, če bi obveljala v tem delu izpodbijana sodba, bi predstavljalo premoženjsko pravni zahtevek tožene stranke. Tožnica ni uspela dokazati, da so ji vtoževani stroški prevoza dejansko nastali, tudi če bi bilo potrebno upoštevati, da je do povračila prevoznih stroškov med C. in B. upravičena. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti niso nejasni niti med seboj v nasprotju, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti.

7. Neutemeljena pa je tudi uveljavljana bistvena kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo naj sodišče prve stopnje storilo s tem, ko naj bi protispisno ocenilo tožničino pisno izjavo z dne 3. 7. 2014, da je tožnica zahtevala koriščenje letnega dopusta od 4. 7. 2014 dalje in da prosi za soglasje ter da je ugotovitev v nasprotju s samo listino, saj iz listine nikakor ne izhaja, da bi s to izjavo tožnica obvestila A.A. oziroma toženo stranko, da je z dne 4. 7. 2014 na dopustu. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da iz izpovedi tožnice in priče A.A. ter tudi iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2014, ki jo je podala tožnica, izhaja, da je tožnica toženo stranko obvestila, da bo od 4. 7. 2014 na dopustu, ker sicer zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dopusta ne bi mogla izkoristiti. Glede na to je neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče storilo bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je za odpoved po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) popolnoma irelevantno, ali je nadrejeni A.A. tožnici odobril izrabo letnega dopusta ali ne, pomembno je, da je bil seznanjen, da bo tožnica od 4. 7. 2014 koristila dopust. 8. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato je tudi pravilno odločilo, da je tožnici lahko v skladu z določilom 88. člena ZDR-1 prenehalo delovno razmerje šele z vročitvijo izredne odpovedi. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je glede na priznanje delovnega razmerja do dne 28. 7. 2014 sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnica s tožbo zahtevala priznanje delovnega razmerja do 1. 9. 2014, zato s svojo odločitvijo, da tožnici preneha delovno razmerje dne 28. 7. 2014 sodišče prve stopnje nikakor ni prekoračilo tožbenega zahtevka.

9. Neutemeljena je nadalje pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče bistveno kršilo določbe ZPP s tem, ko je upoštevalo listino, ki je tožnica kot dokaz ni predložila pravočasno, in sicer da ji je bil odtegnjen regres 539,08 EUR s plačo za julij 2014 (dne 14. 8. 2014). Iz V. točke tožbe izhaja, da je tožnica že v tej točki pojasnila, da ji je tožena stranka ob izplačilu plače za mesec junij 2014, neupravičeno odtegnila domnevno preveč nakazan znesek regresa za letni dopust za leto 2014 v višini 539,08 EUR in za to trditev podala kot dokaz (plačilni list za mesec junij 2014 - priloga A8 in A9). Tožena stranka trditev tožnice, da ji je odtegnila nakazan znesek 539,08 EUR, ni prerekala.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da tožnici pripada celoten regres za leto 2014, saj je tožnica imela v 23. členu pogodbe o zaposlitvi določeno, da ima pravico, da izrabi sorazmerni del regresa le, če v tekočem koledarskem letu dela manj kot šest mesecev. Tudi v 57. členu kolektivne pogodbe tožene stranke je določeno, da se delavcu izplača sorazmerni del regresa samo v primeru, če ima zgolj pravico do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta. Če delavec torej pridobi pravico do izrabe celotnega dopusta, pridobiti tudi pravico do celotnega regresa, če je v tekočem letu zaposlen vsaj šest mesecev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je določilo pogodbe o zaposlitvi in kolektivne pogodbe tožene stranke ugodnejše kot določilo 161. člena ZDR-1 in ker se glede na določbo drugega odstavka 9. člena ZDR-1 lahko s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, je sodišče tožnici priznalo celoten regres za leto 2014 in ne le sorazmerni del. Tožnici je delovno razmerje prenehalo 28. 7. 2014 in je torej bila pri toženi stranki v letu 2014 zaposlena več kot šest mesecev.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da tožena stranka tožnici ni bila dolžna plačati potnih stroškov C. - B., ker je tožnica sama predlagala premestitev na ustrezno delo v B.. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dopis z dne 3. 9. 2012 ne dokazuje, da se je tožnica tudi preselila v B., kar je potrdila tudi priča D.D. in ker tožnica toženi stranki ni sporočila spremembe bivališča, je tožena stranka morala upoštevati naslov tožnice, ki sta ga stranki navedli v pogodbi o zaposlitvi. Kot tožena stranka sama trdi v pritožbi je upoštevala kot kraj bivanja tisti kraj, ki so ga sporočili delavci. Glede na to, da je v pogodbi o zaposlitvi pri tožnici naveden naslov E. 41, C. in da tožnica toženi stranki ni sporočila drugega naslova, je bila tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške najcenejšega javnega prevoza med tem krajem in krajem opravljanja dela, tako kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v točkah od 17 do 20. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

12. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP), tožnica pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).