Jedro

Nepravdni postopek za etažiranje večstanovanjske stavbe v skladu z določbami ZVEtL ne predstavlja predhodnega vprašanja v razmerju do pravdnega postopka za ugotovitev solastnine in dopustitev njene (so)uporabe v korist etažnih lastnikov.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom prekinilo pravdni postopek do pravnomočne odločitve v zadevi II N 376/2015, ki se vodi pred Oddelkom za etažno lastnino Okrajnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sklep se po pooblaščencih pritožujeta prva in druga tožena stranka ter tretja do šesta tožena stranka. Prva in druga tožena stranka se pritožujeta iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, medtem ko v pritožbi tretje do šeste tožene stranke le-te uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi, vključno s stroškovno posledico. Priglašajo tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Prva in druga tožena stranka navajata, da ni razvidno, katero je predhodno vprašanje, ki naj bo rešeno v postopku za vzpostavitev etažne lastnine. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Citirata izpodbijani sklep in izpeljujeta, da ne izhaja, da gre za predhodno vprašanje, saj ne predstavlja odločitve o kakšni pravici ali pravnem razmerju, od katerega bi bila odvisna meritorna odločitev o glavni stvari. Postopek po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL) ne more biti matičen postopek za razreševanje predhodnih vprašanj v predmetni pravdi. Ti postopki niso namenjeni razreševanju spornih lastninskih vprašanj. Namen ZVEtL je, da se neurejeno zemljiškoknjižno stanje v večstanovanjskih stavbah uredi v skladu s konceptom etažne lastnine. Sodišče o spornih lastninskih vprašanjih ne odloča, niti postopka ne prekine zato, da bi stranke napotilo na pravdo. Sodišče odloča na podlagi domnev. Prva in druga tožena stranka se sklicujeta na določbe ZVEtL.

4. Glavnina razlogov iz pritožbe tretje do šeste tožene stranke je enaka, tj. da sodišče ni pojasnilo, zakaj je to vprašanje predhodno oz. da vprašanje ni predhodno. Pri tem tretja do šesta tožena stranka opisuje položaj, povezan s predhodnim vprašanjem kot samostojno celoto. Izpostavlja, da sta zahtevka iz obeh postopkov v tem smislu istovetna in drug drugemu ne moreta predstavljati predhodnega vprašanja. Da ne gre za predhodno vprašanje oz. enako zadevo, izhaja iz samega predloga. Tako je, če že, podana litispendenca. Gledano iz zornega kota nepravdnega postopka, sodišče ne sme samo reševati predhodnega vprašanja, ampak mora udeležence napotiti na pravdo. Iz tega logično izhaja, da se predhodna vprašanja rešujejo v pravdnem in ne nepravdnem postopku, posledično pa prekinitev postopka zaradi drugega nepravdnega postopka ne pride v poštev.

Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj predlog tožeče stranke za prekinitev postopka ni bil vročen tožencem in jim zato ni bila dana možnost obravnave pred sodišče. Šesta tožena stranka se je s predlogom seznanila šele po prejemu izpodbijanega sklepa ob vpogledu v sodni spis.

Zahtevajo tudi, da se v uvodu izpodbijanega sklepa upošteva, da so nekateri na strani tožeče stranke od zahtevka že odstopili.

5. Tožeča stranka na pritožbi ni odgovorila.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Nepravdni postopek za etažiranje večstanovanjske stavbe v skladu z določbami ZVEtL ne predstavlja predhodnega vprašanja v razmerju do pravdnega postopka za ugotovitev solastnine in dopustitev njene (so)uporabe v korist etažnih lastnikov.

8. Sporno je pravno in dejansko stanje določenih teras v večstanovanjski zgradbi v Ljubljani. Tožeča stranka je prepričana, da gre za splošne skupne dele, zato jih določeni etažni lastniki neupravičeno uporabljajo kot posebne oz. si jih lastijo kot svoje. V zvezi z isto večstanovanjsko stavbo hkrati potekata dve sodni zadevi; prva je obravnavana, po naravi je pravdna, zahtevek pa se glasi na ugotovitev solastnine in dopustitev souporabe v korist etažnih lastnikov, druga je nepravdna zadeva II N 376/2015, kjer teče postopek za vzpostavitev etažne lastnine po določbah ZVEtL.

9. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da v tej pravdi samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, ki predstavlja odločitev v nepravdni zadevi II N 376/2015. Posledično je do pravnomočne odločitve v zadevi II N 376/2015 prekinilo obravnavani pravdni postopek. Iz obrazložitve je jasno razvidno, katero vprašanje sodišče šteje za predhodno, zato ni podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pravno izhodišče tako predstavlja 13. člen ZPP, ki določa, da lahko sodišče sámo reši vprašanje, če je odločba odvisna od obstoja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o tem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ. Sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da predhodnega vprašanja ne bo samo reševalo (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP).

11. Razlogi, zakaj je stališče sodišče prave stopnje zmotno, so trije: 1) po vsebini gre za glavno in ne predhodno vprašanje, 2) in sicer na matičnem področju, 3) ki ga je sistemsko gledano dolžnost rešiti sodišče v pravdnem postopku.

12. Utemeljen je pritožbeni očitek tretje do šeste tožene stranke, da gre po vsebini za glavno in ne predhodno vprašanje. Iz tožbenega zahtevka (1. - 4. točka) izhaja, da tožeča stranka zahteva, naj se ugotovi, da je del sporne terase solastnina vseh etažnih lastnikov. Poleg tega zahteva še dopustitev souporabe spornih teras v korist vseh etažnih lastnikov (5. - 8. točka tožbe). Očitno je, da je (so)lastninska pravica na predmetnih terasah sporna, s tega vidika pa ne gre za predhodno vprašanje, ampak za glavno, torej takšno, ki bo zaobjeto z izrekom in z učinkom pravnomočnosti. Zato uporaba 13. člena ZPP že iz tega razloga ne pride v poštev.

13. V kolikor je predhodno vprašanje že pravnomočno rešeno na matičnem področju (tj. področju pristojnosti), je sodišče nanj vezano. V primeru, da ni, pa se lahko odloči, ali bo prekinilo postopek in počakalo na odločitev, ali pa ga bo reševalo samo, vendar le z učinkom v tej pravdi. Ker se tovrstna sporna (so)lastninska vprašanja rešujejo prav v pravdi, ki je zanje matično področje, je napačen smiseln zaključek sodišča prve stopnje, da je z vidika spornih (so)lastninskih vprašanj matično področje v nepravdnem ZVEtL.

14. Zaključka ne spreminja dejstvo, da se lahko etažna lastnina, vključno s solastnino na skupnih delih, vzpostavlja tudi v nepravdnem postopku v skladu z določbami ZVEtL. Treba je izhajati iz pravne narave obeh postopkov in ju med seboj sistemsko umestiti. Postopek po ZVEtL je v zasnovi predviden kot interventen in poenostavljen, saj temelji na vnaprej predvidenih domnevah, katerih primarni cilj je v hitri in množični ureditvi zapletenih pravnih in dejanskih vprašanj na večstanovanjskih stavbah. Prav zato nepravdno sodišče glede spornih dejstev, zaradi katerih bi sicer moralo udeležence napotiti na pravdo, postopka ne prekinja (17. člen ZVEtL). Udeleženci lahko v vsakem primeru svoje zahtevke na skupnih in posameznih delih uveljavljajo v pravdi, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (25. člen ZVEtL). Izkaže se, da je s sistemskega vidika zgrešeno pričakovanje, naj se (matična) pravda prekine le zato, da se bo lahko po končanem nepravdnem ZVEtL-u znova odprla (tj. nadaljevala). Kronološko gledano je obravnavani pravdni postopek zgolj tisti pravdni postopek, ki je že vnaprej predviden (dopusten) v 25. členu ZVEtL, kot tak pa osrednji postopek za reševanje tovrstnih vprašanj. Glede na navedeno je očitno, da se bodo tovrstna sporna vprašanja reševala v pravdi in to ne glede na postopek po ZVEtL, posledično pa to pomeni, da od odločitve v nepravdnem postopku ni odvisna odločitev v obravnavni pravdi.

15. Izkaže se, da so pritožbene navedbe, da ne gre za predhodno vprašanje, utemeljene. Pritožbeno sodišče se po nepotrebnem ne opredeljuje do preostalih očitkov, ker za sprejeti zaključek zadoščajo že navedeni razlogi. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 13. in 206. člen ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).