Jedro

OZ pretrganje zastaranja veže na vložitev tožbe ali na drugo upnikovo dejanje pred sodiščem, da bi se ugotovila terjatev, med katera pa spada tudi obvestilo o pravdi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku izreka glede odločitve o pravdnih stroškov spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža na 1.154,57 EUR.

II. Sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko v znesku 24.728,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 2,5% letno od 12.5.2006 dalje in odločilo, da je tožena stranka v poravnavo te obveznosti dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.945,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 2,5% letno za čas od 12.5.2006 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.755,40 EUR. Kar je tožeča stranka zahtevala več, pa je zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da je tretji odstavek izreka sodbe nejasen, ker iz njega ni razvidno, kaj je sodišče zavrnilo. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Šele iz obrazložitve sodbe je namreč moč ugotoviti, da je bil zavrnjen zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve glede nadaljnjih 13.337,78 EUR in glede na sklenjeno prisilno poravnavo na plačilo te terjatve v višini 20%, to je 2.667,75 EUR. Tožeča stranka je v drugi pripravljalni vlogi razumljivo navedla, da zahteva tudi ugotovitev obstoja terjatve iz naslova obračunanih zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od zneska 24.728,67 EUR za čas od zapadlosti terjatve 22.11.2002 do začetka prisilne poravnave 22.12.2005, prav tako zakaj jih zahteva za omenjeni čas. Tožeča stranka je navedla vse elemente za izračun zamudnih obresti, zato je vsakdo lahko preveril pravilnost njenega izračuna. Ker tožena stranka pravilnosti izračuna zamudnih obresti ni ugovarjala, očitek sodišča, da tožeča stranka ni predložila izračuna zakonskih zamudnih obresti, ni utemeljen. Slednje je zato prekoračilo pooblastila iz drugega odstavka 214. člena ZPP. Tožena stranka izračuna ni zanikala. Če pa je menila, da ni pravilen, bi morala ponuditi svojega. Nepravilna uporaba procesnega pravila iz 214. člena ZPP je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Poleg tega ni utemeljen ugovor tožene stranke, da je obrestni del tožbenega zahtevka presegel višino glavnice. Že primerjava glavne in stranske terjatve kaže na neutemeljenost tega ugovora. Poleg tega je tožena stranka prezrla novelo OZ-A (382. a člen). Tožeča stranka je upoštevaje prisilno poravnavo nad toženko ustrezno preoblikovala zahtevek. Izračunane zamudne obresti je zahtevala samo za čas od zapadlosti glavne terjatve do začetka postopka prisilne poravnave, kot določajo določila Zakona o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji. Sodišče prve stopnje pa je obvestilu o pravdi neupravičeno odreklo naravo zahtevka za plačilo zamudnih obresti za čas od 22.11.2002 dalje do 22.11.2005, določbo 299. člena OZ pa je zmotno uporabilo.

4. Tožena stranka stranka zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava izpodbija ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Po njenem mnenju je ugovor zastaranja utemeljen. V postopku I P 1635/2009, v katerem je bil zavrnjen zahtevek tožnic proti D.S.U, je tožeča stranka toženi stranki res poslala obvestilo o pravdi, v katerem jo je obvestila, da bo od nje zahtevala nadomestilo tistega, česar ji D.S.U ne bo izročila. Predmet tožbe v tistem postopku je bila izročitev 2.963 navadnih delnic ali plačilo 24.728,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2002 dalje. V obvestilu sta tožeči stranki toženi predlagali intervencijo na strani tožečih in ne na strani tožene stranke. Ker naj bi tožena stranka v postopku I P 1635/2009 nastopila na mestu tožeče in ne tožene stranke in ker ne gre za identičen zahtevek, obvestilo z dne 8.12.2003 nima učinka pretrganja zastaranja. Poleg tega je sodišče nepravilno uporabilo določila OZ. Terjatev tožnic je namreč nastala z vložitvijo denacionalizacijskega zahtevka v letu 1994, ko je veljal ZOR, zaradi česar ni pomembno, da je bila poravnava sklenjena leta 2002. Sporna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o protipravnosti ravnanja tožene stranke. Tožena stranka ni ravnala protipravno, ker so bile delnice, ki so bile rezervirane za denacionalizacijo (30.280 delnic), deponirane pri SRD oz. sedaj D.S.U, ki je na koncu mimo navedenih pravnomočnih odločb in programa lastninskega preoblikovanja tožene stranke odločil le na podlagi obvestila bivše odvetnice K. S. z dne 5.7.2002. To je še posebej sporno zato, ker iz dopisa iste odvetnice z dne 11.4.2000 poslanega Upravni enoti izhaja ravno nasprotno, da je vseh 30.280 delnic rezerviranih zgolj za zahtevek tožnic. Torej je bil S. tisti, ki je napačno izvršil pravnomočne upravne odločbe, pri tem pa se je oprl le na dopis odvetnice tožene stranke z dne 5.7.2002. S. bi moral vedeti, da dopis odvetnice ne more in ne sme nadomestiti pravnomočnih odločb, ki jih je bil dolžan izvršiti takšne, kot so bile, na kar je opozoril tudi pooblaščenec tožečih strank v dopisu z dne 31.7.2002. Šele pozneje je namreč SRD 2.963 delnic izročil upravičencem v postopku denacionalizacije v zadevi A.. Prav tako je SRD tisti, ki bi moral, če je bil ta nejasen ali nerazumljiv, zahtevati popravek programa lastninjenja tožene stranke, ne pa ga potrditi, vključno z Agencijo RS za prestrukturiranje. Poleg tega iz sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 744/2006 z dne 9.4.2009 izhaja, da sta tožnici imeli možnost vložiti pravna sredstva zoper prvo in drugo soglasje v postopku lastninjenja, česar pa nista storili. Upravičenec iz denacionalizacije ima v vsakem primeru pravico do večjega števila delnic, kot je bilo prenesenih na SRD, v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. Tudi ostali elementi odškodninske odgovornosti niso v ničemer izkazani. Odločitev o stroških postopka je napačna. Tožeča stranka po višini ni uspela v ugotovitvenem delu s 13.337,78 EUR zahtevka, kar predstavlja 35% njenega zahtevka. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženki naložilo plačilo vseh stroškov postopka, napačna. Sporna pa je tudi višina stroškov postopka (tako za postopek kot za obravnavo).

5. Tožeča stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

7. Kot izhaja iz modificiranega tožbenega zahtevka na list. št. 25 predmetnega spisa, je tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja terjatve v višini 38.066,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2005 dalje, v dajatvenem delu zahtevka pa plačilo zneska 7.613,30 EUR z obrestmi po 2,5% obrestni meri za čas od 13.5.2006 do 12.5.2007 in zamudne obresti po zakonski obrestni meri za čas od 13.5.2007 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov. Iz ugodilnega dela izreka sodbe sodišča prve stopnje je jasno razvidna tako višina ugotovljene terjatve tožeče stranke kot tudi znesek, ki ji ga je tožena stranka dolžna plačati. Posledično je zato povsem jasno, na kaj oziroma na kateri del tožbenega zahtevka se nanaša zavrnilni del izreka. Ker je izrek sodbe sodišča prve stopnje jasen in razumljiv, ni utemeljen pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Iz obvestila o pravdi (A9), ki jo je tožeča stranka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani sprožila zoper Slovensko razvojno družbo d.d. v likvidaciji (P 1175/2003) izhaja, da bo tožeča stranka v primeru neuspeha v pravdi proti Slovenski razvojni družbi d.d. v likvidaciji (v nadaljevanju SRD od toženca zahtevala tisto, česar ne bo uspela izterjati od SRD. Drži, kot navaja tožeča stranka, da je bil v skladu z določilom tretjega odstavka 43. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/1993 s spremembami in dopolnitvami - ZPPSL), ki je veljal v času začetka prisilne poravnave nad tožencem, upnik (tožeča stranka) upravičen poleg glavnice prijaviti tudi zapadle obresti (pogodbene in zamudne), obračunane do dneva začetka postopka prisilne poravnave. Vendar pa bi morali tožnici glede na to, da terjatve v postopku prisilne poravnave nista prijavili, za upravičenost do zamudnih obresti od glavnice 24.728,67 EUR od zapadlosti terjatve 22.11.2002 do začetka postopka prisilne poravnave 22.12.2005, dokazati tudi zamudo toženca z izplačilom terjatve. V skladu s prvim odstavkom 378. člena OZ (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami) namreč dolguje dolžnik poleg glavnice zamudne obresti le, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Zamudne obresti so civilna sankcija za zamudo s plačilom denarne obveznosti in ne pripadajo upniku že s trenutkom zapadlosti terjatve. Če rok za izpolnitev denarne obveznosti ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ). Iz obvestila tožencu (A9) ne izhaja, da tožnici zahtevata plačilo od toženca, temveč le, da bosta to šele storili, če bo njun tožbeni zahtevek proti SRD neutemeljen. Takega obvestila oziroma pogojnega uveljavljanja ni moč šteti za poziv dolžniku k izpolnitvi obveznosti (ta poziv mora biti nepogojen oziroma nedvoumen). Zato pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje obvestilu o pravdi neupravičeno odreklo naravo zahtevka za plačilo zamudnih obresti. Ker tožnici nista dokazali, da sta že pred vložitvijo tožbe toženca pozvali na izpolnitev denarne (1) obveznosti, je utemeljena zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od vtoževane glavnice za čas od zapadlosti terjatve 22.11.2002 do začetka postopka prisilne poravnave 22.12.2005. Slednji sta namreč tisti, ki bi morali dokazati, da je toženec prišel v zamudo že pred vložitvijo tožbe, v čemer pa nista uspeli (7. in 212. člen ZPP). Zato tožnici tudi s preostalima pritožbenima očitkoma, ki se nanašata na zavrnitev obrestnega dela zahtevka, in sicer da tožena stranka ni ugovarjala pravilnosti izračuna zamudnih obresti in glede teka zamudnih obresti, ne moreta uspeti. Sicer pa je toženec na naroku za glavno obravnavo 3.11.2011 (list. št. 27) izrecno ugovarjal tožbenemu zahtevku glede obresti, pri čemer je navajal, da tožnici nista upravičeni do obresti pred vložitvijo tožbe, ugovarjal pa je tudi teku zamudnih obresti. Glede na to, da je torej jasno ugovarjal obrestnemu delu zahtevka, ne drži niti pritožbeno navajanje o zagrešeni relativni bistveni kršitvi 214. člena ZPP.

O pritožbi tožene stranke

9. Pritožbeno navajanje, da obvestilo tožnic z dne 8.12.2003 nima učinka na pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka, ker sta slednji v pravdni zadevi P 1175/2003 toženo stranko pozvali naj intervenira na njeni strani (ne pa na strani SRD) in ker naj ne bi bila podana identiteta tožbenega zahtevka, ni utemeljeno. Tožnici sta namreč v pravdnem postopku, ki je tekel zoper SRD, vtoževali poleg izročitve 2.963 delnic tudi denarni zahtevek na plačilo 24.728,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2002 do plačila, zahtevek pa je temeljil na istem dejanskem stanju kot v obravnavani zadevi (zaradi česar ne drži očitek v zvezi z neidentiteto zahtevka). OZ v 365. členu pretrganje zastaranja veže na vložitev tožbe ali na drugo upnikovo dejanje pred sodiščem, da bi se ugotovila terjatev, med katera pa spada tudi obvestilo o pravdi (2). Za nastop pretrganja zastaranja tako zadošča upnikovo obvestilo dolžnika o pravdi, ki je podano pred sodiščem z namenom ugotovitve terjatve, kar sta tožnici dokazali. Zato pritožbene navedbe glede relevantnosti strani intervencije za uporabo materialnopravnega določila 365. člena OZ ne držijo.

10. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločanju zmotno uporabilo določbe OZ namesto ZOR, ni utemeljen. Pravno podlago toženčeve obveznosti predstavlja poravnava, ki jo je s tožnicama sklenil januarja 2002, ki je zajeta tudi v pravnomočni upravni odločbi z dne 27.2.2002 (ki je pravnomočna postala 23.3.2002). Ker je pravno razmerje med strankama nastalo v času veljavnosti OZ, je sodišče prve stopnje pri presoji razmerja pravilno uporabilo določila OZ. Poleg tega so določila, ki jih je sodišče prve stopnje pri odločanju uporabilo, in sicer 239., 246. in 268. člen OZ tudi vsebinsko enaka določilom 262., 269. in 293. ZOR. Tudi iz tega razloga očitek o zmotni uporabi materialnopravnih določil OZ namesto ZOR ni utemeljen.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec (zavezanec za denacionalizacijo) s poravnavo, sklenjeno pred upravnim organom v denacionalizacijskem postopku, ki je bila povzeta tudi v pravnomočno upravno odločbo, pokojnemu upravičencu A. J. (tožnici sta njegovi pravni naslednici) v celoti priznal lastninsko pravico v višini 30.280 navadnih delnic v nominalni vrednosti 30.280.000,00 SIT, ki so bile prenesene na SRD. V fazi realizacije te poravnave pa je toženec tožnicama izročil le 27.317 navadnih delnic. Ker sklenjena poravnava in upravna odločba toženca seveda zavezujeta, je, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, toženec, ker svoje zaveze po poravnavi ni izpolnil v celoti, ravnal nedopustno. Zato tožeči stranki odgovarja za škodo, ki ji je nastala zaradi neizpolnitve (glej določbe 239. in 268. člen OZ).

12. Pritožbene navedbe o tem, da je bil SRD (in ne toženec) tisti, ki je ravnal protipravno, ker 30.280 delnic, ki mu jih je prenesel toženec, ni prenesel na tožnici, niso utemeljene. Kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, je bil toženec tisti, ki se je zavezal na tožnici prenesti lastninsko pravico na 30.280 delnicah, in ne SRD. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec (kot izhaja iz njegovega programa o lastninskem preoblikovanju) za denacionalizacijskega upravičenca A. J. rezerviral le 27.317 delnic. Zato je SRD lahko le toliko delnic, torej 27.317, izročil tožnicama. Le toliko delnic, kolikor je bilo za zavarovanje zahtevka prenesenih na SRD, je lahko denacionalizacijski upravičenec (oziroma njegovi pravni nasledniki) terjal od SRD. Kakor izhaja iz programa o lastninskem preoblikovanju toženca, je bil preostanek delnic rezerviran za upravičence po denacionalizacijskem upravičencu A. P., zaradi česar jih SRD tožnicama ni mogel izročiti. Zato protipravnost ravnanja slednjega ne more biti podana. Takšen zaključek potrjuje tudi pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1635/2009 z dne 2.11.2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 967/2010 z dne 16.6.2010. Z njo je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožnic, s katerim sta od SRD zahtevali izročitev 2.963 navadnih delnic toženca ali pa plačilo 24.728,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2002 do plačila. Pritožbene navedbe, da je bil SRD tisti, ki bi moral (če je bil ta nejasen ali nerazumljiv) zahtevati popravek programa lastninskega preoblikovanja toženca, prav tako navedbe, ki se glede protipravnosti ravnanja SRD sklicujejo na dopis odvetnice S. z dne 5.7.2002, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj tožena stranka ni navedla, zakaj tega ni mogla uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP). V postopku na prvi stopnji je namreč toženec zatrjeval, da bi morala tožeča stranka (in ne SRD) izpodbijati program lastninskega preoblikovanja toženca. Poleg tega iz programa, ki ga je sprejela skupščina toženca 2.8.1994 in 9.11.1995, ne izhaja, da sta bili tožnici s programom seznanjeni (tega toženec tudi ni zatrjeval). Zato so neutemeljene nadaljnje pritožbene navedbe, da sta imeli tožnici možnost vložiti pravna sredstva zoper prvo in drugo soglasje v postopku lastninjenja. Poleg tega so te pritožbene neutemeljene tudi zato, ker obveznost toženca temelji na kasnejši poravnavi in pravnomočni upravni odločbi iz leta 2002, ne pa na programu lastninskega preoblikovanja. Na podlagi programa, ki ga je toženec sprejel v letih 1994 in 1995, je bilo povsem jasno, koliko delnic je slednji rezerviral za tožnici. Če se je toženec s tožnicama kasneje dogovoril, da jima bo prenesel več delnic, kot jih je zanju rezerviral, ga je sprejet dogovor ne glede na to zavezoval (pacta sunt servanda).

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ostale predpostavke odškodninske odgovornosti niso podane. Višino škode je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in predstavlja znesek, ki bi ga tožnici dobili s prodajo preostalih 2.963 delnic tožencu po 2.000,00 SIT, kar predstavlja 5.926.000,00 SIT oziroma 24.728,76 EUR. Da do prodaje preostalega neizročenega števila delnic tožencu po tej ceni ne bi prišlo, toženec ni ugovarjal (214. člen ZPP). Zato tudi višino škode v pritožbi graja neupravičeno. Vzročna zveza med toženčevo kršitvijo obveze sprejete v poravnavi z dne 7.1.2002 in nastalo škodo pa je tudi podana.

14. Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede pravdnih stroškov. Tožeča stranka je v postopku uspela z ugotovitvijo terjatve v višini 24.728,67 EUR, vtoževala pa je ugotovitev terjatve v višini 38.066,45 EUR. Z ozirom na to je po višini uspela 65%, tožena pa s 35%. Tožeči stranki so v postopku nastali naslednji pravdni stroški: nagrada za postopek 765,70 EUR (tar. št. 3100), nagrada za narok (tar.št. 3102) 706,80 EUR, materialni izdatki (tar.št. 6002) 20 EUR, kar povečano za 20% DDV pomeni 1.791,00 EUR. Stroški sodne takse za tožbo znašajo 615,00 EUR. Tako skupni pravdni stroški tožeče stranke v okviru postopka na prvi stopnji znašajo 2.406,00 EUR. Upoštevaje da je tožeča stranka uspela 65%, je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP upravičena do povračila stroškov v višini 1.563,90 EUR. Tožena stranka je priglasila nagrado za postopek v višini 578,50 EUR, nagrado za narok v višini 534,00 EUR, materialne izdatke v višini 20,00 EUR ter stroške kilometrine za relacijo Ribnica - Ljubljana in nazaj v višini 37,00 EUR, do katerih je upravičena. Pravdni stroški tožene stranke tako znašajo 1.169,50 EUR, kar povečano za 20% DDV znaša 1.403,40 EUR. Glede na svoj uspeh v pravdi je upravičena do povračila stroškov v višini 409,33 EUR. Po medsebojnem pobotanju teh stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.154,57 EUR pravdnih stroškov. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v drugem odstavku izreka glede stroškovne odločitve spremenilo tako, da je znižalo višino pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo v celoti ni uspela, tožena stranka pa le glede stroškovne odločitev oziroma le v relativno majhnem delu, zaradi česar obe sami nosita stroške nastale z vložitvijo pritožbe (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka sama nosi tudi stroške nastale z odgovorom na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

(1)Ne gre spregledati, da prvotna obveznost dogovorjena s poravnavo z dne 7.1.2002 ni bila denarna in da je takšna postala šele zaradi toženkine kršitve (neizpolnitve) omenjenega dogovora. Tudi iz tega razloga je zamuda tožene stranke lahko nastala šele z jasnim (nedvoumnim) pozivom na plačilo.

(2)V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, stran 503, 504.