Jedro

Za uporabo 190. člena ZPP ni pravno odločilno, na kakšen način je tožena stranka izgubila stvar, o kateri teče pravda (ali na podlagi pravnega posla ali z izdajo odločbe državnega organa), temveč je odločilno, ali je sprememba lastniškega položaja povzročila prenehanje obveznosti tožene stranke in nastanek obveznosti novega lastnika, upoštevaje pri tem vsebino varstva, ki ga tožnik uveljavlja. In ker je v obravnavani zadevi sprememba lastniškega položaja povzročila prenehanje stvarne legitimacije tožene stranke in hkrati nastanek zaveze denacionalizacijske upravičenke (oziroma njenega univerzalnega pravnega naslednika), ne pa izgubo pravice tožnika, da kot imetnik stanovanjske pravice skladno z določbo 147. člena Stanovanjskega zakona od lastnika stanovanja zahteva, naj z njim sklene najemno pogodbo, je procesna legitimacija tožene stranke (kljub izgubi stvarne legitimacije), še vedno podana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka II. izreka) in v izreku o pravdnih stroških razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklenilo, da se zaradi umika tožbe postopek zoper ostale občine, ki so nastopale kot tožene stranke v tej zadevi, ustavi (točka I. izreka), medtem ko je nadalje razsodilo, da se zavrne zahtevek tožnika, s katerim je od prve tožene stranke (v nadaljevanju tožene stranke) zahteval, da z njim sklene najemno pogodbo za enosobno stanovanje v pritličju T. ulice 37 v Ljubljani. Tožniku je naložilo plačilo na 204.600,00 SIT odmerjenih pravdnih stroškov tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper II. točko te odločbe se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Očitano postopkovno kršitev je po njegovem mnenju prvostopno sodišče zagrešilo s tem, ko ni uporabilo določbe 190. člena ZPP, po kateri odtujitev stvari, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokončna. Zato je zmotno zaključilo, da procesna legitimacija tožene stranke s tem, ko je bilo sporno stanovanje tekom te pravde vrnjeno denacionalizacijski upravičenki, ni podana.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik zatrjuje, da je imetnik stanovanjske pravice na enosobnem stanovanju na T. ulici 37 v Ljubljani, zato od tožene stranke, ki je bila v času vložitve tožbe v tej zadevi (zemljiškoknjižni) lastnik spornega stanovanja, skladno z določbo 147. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 s spr.; SZ) zahteva, da z njim sklene najemno pogodbo. Tekom te pravde je bilo sporno stanovanje s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo vrnjeno v last denacionalizacijski upravičenki, pok. S. B., po kateri je to stanovanje podedoval A. B.. Zato je prvostopno sodišče zaključilo, da je s to spremembo lastniškega položaja prenehala ne le stvarna, pač pa tudi procesna legitimacija tožene stranke. Po oceni prvostopnega sodišča namreč uporaba določbe 190. člena ZPP v tem primeru ne pride v poštev, ker tožena stranka stanovanja ni odtujila s pravnim poslom in zato ni prišlo do zlorabe, katero skuša citirana določba ZPP preprečiti.

Pritožbeno sodišče se z opisanim pravnim naziranjem prvostopnega sodišča ne strinja. Res je sicer, da govori citirana določba o "odtujitvi", vendar pa po oceni pritožbenega sodišča tega zapisa sporne določbe ne gre razlagati dobesedno, temveč po njenem namenu (kar je sicer storilo tudi prvostopno sodišče, vendar pa si je namen te določbe preozko razlagalo). Tako je sicer treba pritrditi stališču prvostopnega sodišča, da je namen te določbe v zavarovanju položaja tožnika s tem, da preprečuje, da bi se tožena stranka obsodbe v pravdnem postopku rešila z odtujitvijo stvari med pravdo. Vendar pa se varstvo tožnika po sporni določbi ne nanaša le na primere pravnoposlovne odtujitve, temveč tudi na druge primere prenosa lastništva (torej tudi kot posledico izdane odločbe državnega organa). Namen citirane določbe je namreč v zavarovanju tožnika pred situacijo, v kateri bi kljub dologoletnemu pravdanju v pravdi propadel zgolj zaradi spremembe lastništva na pasivni strani. Za uporabo 190. člena ZPP torej ni pravno odločilno, na kakšen način je tožena stranka izgubila stvar ali pravico, o kateri teče pravda, temveč je odločilno, ali je sprememba lastniškega položaja povzročila prenehanje obveznosti tožene stranke in nastanek obveznosti novega lastnika, upoštevaje pri tem tudi vsebino varstva, ki ga tožnik uveljavlja. Če bi namreč tožnik v tej zadevi tožil na ugotovitev lastninske pravice na spornem stanovanju, bi bilo treba pritrditi prvostopnemu stališču, da njegovega položaja določba 190. člena ZPP ne bi varovala, saj bi lastninska pravica tožnika s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe prenehala. Ker pa se tožnikov zahtevek glasi na sklenitev najemne pogodbe, k čemur je po določbi 147. člena SZ zavezan (vsakokratni) lastnik stanovanja, je sprememba lastniškega položaja povzročila prenehanje pasivne stvarne legitimacije tožene stranke in hkrati nastanek zaveze denacionalizacijske upravičenke (oziroma njenega univerzalnega pravnega naslednika), ne pa izgubo pravice tožnika, da od lastnika zahteva sklenitev najemne pogodbe. Če bi torej tožnik to pravdo sprožil po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, bi zato lahko uspel, vendar pa le proti novemu pridobitelju. Navedeni preizkus, ki daje pozitiven odgovor na vprašanje: "ali bi tožnik v primeru, če bi do odtujitve prišlo že pred pravdo, s tožbo uspel le, če bi jo vložil proti pridobitelju?" narekuje uporabo določbe 190. člena ZPP (glej članek dr. Aleša Galiča: Odtujitev stvari, o kateri teče pravda; objavljen v reviji Pravna praksa št. 41/2004, str. 5). Določba 190. člena ZPP namreč zagotavlja, da se pravda kljub izgubi stvarne legitimacije tožene stranke konča med istima pravdnima strankama. Dikcija, da se pravda lahko "konča" med istima pravdnima strankama, pa ne pomeni, da se sicer pravda med prvotnima strankama ne bi mogla končati (saj se pravda lahko konča tudi z zavrženjem tožbe ali z zavrnitvijo zahtevka), temveč gre zato, da bo sodišče pravdo "končalo", ne da bi pri tem upoštevalo, da je med pravdo prišlo do spremembe stvarne legitimacije. Torej, če bo sodišče ugotovilo, da je bila stvarna leg itimacija (ob nastopu litispendence) podana med prvotnima strankama, bo zahtevku (seveda ob predpostavki njegove siceršnje utemeljenosti) ugodilo ne glede na odtujitev med pravdo.

Po povedanem je treba zaključiti, da varuje določba 1. odstavka 190. člena ZPP tožnika ravno pred takšnim položajem, kot je obravnavani.

Če bi sprejeli argumentacijo prvostopnega sodišča, bi bil tožnik prikrajšan za uspeh v pravdi le zato, ker ta ni bila zaključena pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe. V nasprotnem primeru bi namreč tožnik z zahtevkom zoper toženo stranko morebiti lahko uspel, pri čemer bi ostala določila vtoževane najemne pogodbe, sklenjene med toženo stranko kot zavezancem za vrnitev stanovanja in tožnikom kot najemnikom, v veljavi tudi po vrnitvi stanovanja denacionalizacijski upravičenki, torej lastniku (1. odstavek 125. člena SZ ).

Ker je po obrazloženem neuporaba določbe 190. člena ZPP lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (saj zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije ni pravilna), je treba zaključiti, da je prvostopno sodišče storilo očitano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo treba pritožbi ugoditi ter odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je v točki

II. njenega izreka) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo obravnavanje (1. odst. 354. člena ZPP).

Procesna legitimacija tožene stranke v tej zadevi je torej podana. V ponovljenem postopku bo zato potrebno presoditi, ali je bila tožena stranka kot lastnica spornega stanovanja v času vložitve te tožbe dolžna skleniti najemno pogodbo s tožnikom ali ne. Ne glede na to, da tožnik tožbenega zahtevka ni prilagodil spremenjenemu lastniškemu položaju, to po oceni pritožbenega sodišča še ni razlog za zavrnitev njegovega zahtevka. Skladno z irelevančno teorijo (ki jo je po oceni pritožbenega sodišča treba upoštevati v primeru odsvojitve na pasivni strani) tožnik namreč ni dolžan (je pa upravičen - prim. 186. člen ZPP), zahtevka prilagoditi tako, da naj namesto tožene stranke obveznost izpolni pridobitelj (sicer zastopa dr. Jože Juhart - prim.

Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba v Ljubljani, str. 285 - drugačno stališče, vendar pa sprejema pritožbeno sodišče kot prepričljivo argumentacijo dr. Aleša Galiča v že citiranem strokovnem članku, po kateri bi vztrajanje pri relevančni teoriji izničilo namen

190. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.