Jedro

Ker je toženec nadomestilo za invalidnost dolžan tožnici izplačati po sodbi sodišča za nazaj (sodišče je odpravilo toženčeve zavrnilne odločbe in tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost), ima tožnica pravico do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek nadomestila za invalidnost bil izplačan, do plačila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) spremeni tako, da se datum „23. 4. 2007“ nadomesti z datumom „22. 4. 2007“.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 8. 2011 in št. ... z dne 6. 12. 2011 (I. točka izreka). Tožnici je priznalo pravico do nadomestila za invalidnost od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007 v mesečni višini 60 % invalidske pokojnine (II. točka izreka). Toženi stranki je nato naložilo, da je dolžna odmeriti mesečno nadomestilo za invalidnost s posebno odločbo, v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe in pripadajoče mesečne zneske za obdobje od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007 tožnici plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici povrne stroške postopka (IV. točka izreka).

Zoper sodbo v delu II. točke (glede datuma 23. 4. 2007) in v delu III. točke izreka (glede datuma 23. 4. 2007 in glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih) je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da odločitev sodišča glede izplačevanja nadomestila za invalidnost v obdobju od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007 ni pravilna, saj je bila tožnica dne 23. 4. 2007 že vključena v delovno razmerje, kar izhaja tudi iz kopije delovne knjižice in dokumentacije v upravnem spisu. Na omenjeno je tožena stranka opozorila že v odgovoru na tožbo. Tožena stranka se v zvezi s tem sklicuje na 161. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v točki II. in III. izreka spremeni tako, da datum „23. 4. 2007“ nadomesti z datumom „22. 4. 2007“. Tožena stranka se ne strinja tudi z odločitvijo sodišča glede plačila zakonskih zamudnih obresti. Sodišče se sklicuje na 276. člen ZPIZ-1 v povezavi s 131. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), torej da naj bi bila podana odškodninska odgovornost tožene stranke, saj ni ravnala s skrbnostjo, ki se pri opravljanju dejavnosti pričakuje. Po mnenju tožene stranke tožnica s tožbo ni navajala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Razen tega je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navajala, da drugačno tolmačenje materialnega prava ne more za posledico imeti odškodninske odgovornosti tožene stranke. Podlaga za plačilo zakonskih zamudnih obresti tudi ni podana v 277. členu ZPIZ-1, saj tožena stranka ni bila v zamudi z izvršitvijo odločbe. Tudi v primeru, če bi šlo za stanje po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1, tožena stranka meni, da ni pravilna opredelitev teka zakonskih zamudnih obresti in sicer že od izplačila dajatev v obdobju od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007 (od zadnjega dne meseca za tekoči mesec dalje do plačila). Zneski nadomestila za invalidnost ne bi mogli biti izplačani pred izdajo prvostopne odločbe, ki je bila predmet tega socialnega spora (odločba z dne 23. 8. 2011). Skladno z 277. členom ZPIZ-1 bi morali biti zneski plačani najkasneje v roku 60 dni po izdaji odločbe oziroma izvršljivosti le-te, kar pa je dne 22. 10. 2011. Zgolj iz previdnosti tožena stranka še pripominja, da je bila odločba, s katero je bilo odločeno o zahtevku tožnice z dne 20. 11. 2006, izdana dne 6. 3. 2007 in bi bila zamuda v zvezi s takšno obveznostjo podana največ od 5. 5. 2007 dalje. V kolikor je sodišče odločilo o odškodnini, pa tožena stranka meni, da bi v takšnem primeru to pomenilo prekoračitev tožbenega zahtevka, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka, zato predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevek glede obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti zavrne oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Sodišče tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, kot to v pritožbi navaja tožena stranka. Tožnica je namreč uveljavljala priznanje plačila in izplačilo nadomestila za invalidnost za obdobje od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila. Tožnica nedvomno ni uveljavljala plačila odškodnine po prvem odstavku 276. člena ZPIZ-1 (tudi ni navajala elementov odškodninske obveznosti). Je pa sodišče prve stopnje presojalo, ali gre v predmetni zadevi za stanje, kakršno je urejeno v drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1, kjer je urejeno plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, kar je tudi podrobno pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Kot je to določeno v tretjem odstavku 180. člena ZPP, sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo. S tem, ko je tožnica uveljavljala plačilo zakonskih zamudnih obresti, je torej sodišče pravilno postopalo s tem, ko je ugotovilo, ali je v določbah ZPIZ-1 podana podlaga za plačilo zakonskih zamudnih obresti. V sporni zadevi je taka podlaga nedvomno podana v drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1. Za rešitev zadeve ni odločilno vprašanje, ali je tožena stranka ravnala s potrebno skrbnostjo, temveč je odločilen odgovor na vprašanje, ali je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice, ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. V tem primeru se namreč upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. V sporni zadevi je bilo že s sodbo Psp 229/2011 z dne 23. 6. 2011 razsojeno, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 7. 2007 in št. ... z dne 6. 3. 2007 in je bila zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Z odločbama št. ... z dne 23. 8. 2011 in št. ... z dne 6. 12. 2011 je tožena stranka zavrnila zahtevek za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Navedeni odločbi pa sta bili s sodbo I Ps 3088/2011 z dne 27. 6. 2012 odpravljeni, tožnici pa je bila priznana pravica do nadomestila za invalidnost za čas od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007. Vse to pa pomeni, da če bi bila že prva odločba z dne 6. 3. 2007 pravilna in zakonita, bi tožnica že tedaj prejela nadomestilo za invalidnost. Tožena stranka je torej dolžna denarno dajatev izplačati za nazaj na podlagi sodbe sodišča in sicer od vsakomesečnega zneska, od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan (po Sklepu o dnevih izplačila denarnih dajatev, Ur. l. RS, št. 1/93, je to zadnji dan v mesecu) do plačila. Od kdaj dalje je potrebno plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti se je že večkrat izreklo tudi pritožbeno sodišče (kot na primer v zadevi Psp 108/2012 z dne 29. 3. 2012). Glede na navedeno je po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obrestmi pravilno uporabilo materialno pravo in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje glede datuma, do kdaj je tožnica upravičena do nadomestila za invalidnost, zmotno uporabilo materialno pravo. ZPIZ-1 v 161. členu določa, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje v primerih iz druge in tretje alineje prvega odstavka 94. člena tega zakona, od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja – dokler se zavarovanec ponovno ne zaposli oziroma vključi v obvezno zavarovanje. Iz dokumentacije v spisu (fotokopija delovne knjižice) je razvidno, da se je tožnica ponovno zaposlila s 23. 4. 2007, kar pomeni, da za navedeni dan ne obstaja več pravna podlaga za izplačilo nadomestila za invalidnost. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in datum 23. 4. 2007 v točki II in III izreka nadomestilo z datumom 22. 4. 2007. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu, na podlagi 353. člena ZPP, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.