Jedro

Sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja, zato napak pri ugotavljanju dejanskega stanja tožnik ne more uspešno uveljavljati v revizijskem postopku. Ker pa je odločitev procesne narave, pritožbeno sodišče ne more preizkusiti pravilnosti uporabe materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.12.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Izola z dne 18.11.2004, s katero je prvostopni organ zavrnil tožnikov predlog za izrek ničnosti odločbe Skupščine Občine Izola z dne 11.2.1987, v delu, ki se nanaša na nacionalizacijo nepremičnin v tožnikovi solasti. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe pritrjuje odločitvi prvostopnega organa, ki je štel, da ničnostni razlog, določen v 3. točki 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, ni izkazan. Premoženje, odvzeto iz posesti bivših lastnikov je namreč prešlo v družbeno last, kar izhaja tudi iz spremembe lastniškega zemljiškoknjižnega stanja. Odločba o nacionalizaciji ni bila izdana v nasprotju s takratnim pravnim redom, saj Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij – ZNZGP in novela tega zakona ne vsebujeta določb, da bi bila odločba o podržavljenju nična, če je bila izdana v nasprotju s tem zakonom, prav tako tega ne določa noben drug zakon.

Sodišče prve stopnje pritrjuje presoji tožene stranke in v sodbi tudi samo ugotavlja, da uveljavljani ničnosti razlog ni podan; odločba tožene stranke pa je zato pravilna in zakonita. Premoženje, ki je bilo odvzeto iz posesti bivših lastnikov, je prešlo v družbeno last, v zemljiški knjigi pa se je pri predmetnih nepremičninah vknjižila družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe – Občina Izola, kar pomeni, da je bila nacionalizacijska odločba v celoti (tako pravno kot dejansko) izvršena, zaradi česar ni podan ničnostni razlog iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP.

Zoper prvostopenjsko sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da je mogoče izvršiti pravnomočno odločbo, ki krši materialni zakon, nenavadno. ZNZGP ni določal, da se nacionalizira premoženje, ki je pridobljeno z zakonitim dedovanjem, zato gre v obravnavanem primeru bodisi za napačno uporabo materialnega prava ali samovoljo. Ker ni obstajala podlaga za nacionalizacijo podedovanega nepremičnega premoženja, bi moral upravni organ ob upoštevanju vseh razlogov, ki jih določa 279. člen ZUP, in ne samo iz uveljavljanega razloga, ki ga določa 3. točka tega člena, nacionalizacijsko odločbo izreči za nično. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Po 2. odstavku 107. člena tega zakona se od 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je tožnikova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizije ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tožeča stranka v pritožbi, ki se obravnava kot revizija, izpodbija sodbo prvostopnega sodišča, s katero je to presodilo zakonitost odločbe tožene stranke, v kateri je ta odločala o obstoju oziroma neobstoju pogojev za uporabo izrednega pravnega sredstva v upravnem postopku – obstoju ničnostnega razloga, določenega v 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP ter o izreku odločbe o nacionalizacije za nično. V tem sporu upravno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato napak pri ugotavljanju dejanskega stanja tožnik ne more uspešno uveljavljati v revizijskem postopku (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Ker gre po vsebini revizije tožeče stranke za zatrjevanje kršitev pravil upravnega postopka, ki se nanašajo na uporabo izrednega pravnega sredstva (izrek odločbe o nacionalizaciji za nično), jih revizijsko sodišče v okviru revizije ne more presoditi, saj je pristojno le za presojo kršitev pravil postopka pri odločanju v upravnem sporu ter kršitev materialnega prava (85. člen ZUS-1). Izpodbijana odločitev je procesne narave, zato pritožbeno sodišče niti ni moglo preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava, na katero mora po določbi 86. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožnik z revizijo ni uspel, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 trpi svoje stroške postopka.