Jedro

Tožnik se je poškodoval na delu pri toženi stranki, in sicer na usposabljanju pri streljanju s puško, ko je zaradi poka puške prišlo do poškodbe sluha v levem ušesu. Avtomatska puška, ki jo je uporabljal tožnik v spornem času, je nevarna stvar, iz katere ob redni uporabi in običajni pazljivosti izhaja povečana nevarnost za okolico. Streljanje s to puško pa predstavlja nevarno dejavnost, ki pomeni tveganje za okvaro sluha, ki je večje od običajnega. Zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2012 dalje do plačila (prvi odstavek točke I izreka). Kar je tožnik zahteval več, to je še 26.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2012 dalje do plačila, je sodišče zavrnilo (drugi odstavek točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.023,75 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroški pritožbe pa so nadaljnji pravdni stroški.

Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je podan temelj odškodninske odgovornosti ter da je podana objektivna odgovornost tožene stranke za poškodbo, ki jo je utrpel tožnik. Tožnik naj bi utrpel poškodbo sluha, ki je posledica streljanja na strelišču A. dne 15. 12. 2009, ko je s puško ... streljal in si kljub uporabi zaščite s čepi poškodoval sluh, zaradi česar zahteva odškodnino. Tožena stranka navaja, da je bilo streljanje izvedeno v skladu s stroko, vodila ga je oseba, ki je imela ustrezno izobrazbo in čin, izvedeni so bili tudi vsi ustrezni in potrebni varnostni ukrepi (zaščita na strelišču, postavitev tabel, zaščita vojakov, med drugim tudi z ušesnimi čepi za zaščito sluha), dana so bila vsa potrebna navodila pred streljanjem, pripadniki pa so bili tudi poučeni o pravilni namestitvi čepov za zaščito sluha. Tožnik je že večkrat streljal z isto puško in isto zaščito. Če bi držale trditve tožnika, bi bilo pri toženi stranki vsako leto večje število zahtevkov zaradi poškodbe ušes, kar pa ni tako. Puška ni nevarna stvar v smislu povečane nevarnosti za poškodbo sluha in takšne zdravstvene težave, kot jih ima tožnik (pokanje v ušesu, piskanje, šumenje z gnojnim izlivom ali brez, glavoboli) so tipični znaki vnetja srednjega ušesa, prav tako nevšečnosti, kot je jemanje antibiotikov. Ni redna posledica streljanja s puško, kot jo je uporabljal tožnik, izguba sluha ali poškodba ušes, saj pri toženi stranki vsi pripadniki, teh pa je približno 7500, vsakoletno izvajajo streljanje z istim orožjem in isto zaščito sluha s čepi. Zdravstvene težave tožnika niso v vzročni zvezi s streljanjem, temveč so posledica bolezenskega stanja tožnika oziroma njegovih prirojenih anatomskih napak, saj slednje izhaja tudi iz dejstva, da je imel tožnik povsem identične zdravstvene težave pred 15. 12. 2010, kot tudi kasneje. Tudi osebni zdravnik je bolezensko stanje tožnika vodil kot bolezen in ne poškodbo, kar izhaja iz zdravstvene dokumentacije tožnika, da ni prejemal 100 % bolniškega nadomestila na podlagi potrdila o upravičeni odsotnosti z dela zaradi bolezni. Tudi iz izvida B. z dne 26. 6. 2012 izhaja, da je imel tožnik tovrstne težave že pred in po 15. 12. 2010. Tožnik je bil od 7. 9. 2011 oziroma v obdobju od 1. 1. 2009 do 7. 9. 2011, ki zajema 776 delovnih dni, odsoten kar 378 dni, od tega pred škodnim dogodkom 204 dni. Pred samim zatrjevanim škodnim dogodkom pa ni bil neposredno odsoten. Tožnik ni utrpel invalidnosti, delovno razmerje pri toženi stranki pa mu je prenehalo zaradi večdnevne neopravičene odsotnosti z dela.

Odločilnih dejstev, kot izhajajo iz obrazložitve, sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Sodišče ne loči med dejstvi in dokazi. Namesto da bi ugotavljalo pravno pomembna dejstva, prepisuje obrazložitev izpovedbe prič in dele izvedenskega mnenja otologa, brez vsakršne dokazne ocene izvedenih dokazov in brez obrazložitve, katero pravno dejstvo je bistveno. S tem je kršilo določbe postopka, ker o delu ugovora tožene stranke sploh ni odločilo. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo določbe postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožene stranke, predvsem ni zaslišalo prič mag. C.C. v zvezi z ukrepi za varnost, D.D. in E.E., ki je bil navzoč pri streljanju, predvsem pa ker ni izvedlo dokaza z izvedencem ustrezne stroke, ki bi pojasnil okoliščine glede jakosti in frekvence zvoka, ki ga oddaja puška in v kakšnem območju predmetni čepi dušijo zvok, na podlagi česar bi lahko sodišče ugotovilo stopnjo verjetnosti, ki se zahteva za ugotovitev, ali je do poškodbe ušesa in sluha pri tožniku sploh prišlo in ali je ta v vzročni zvezi s streljanjem s puško. Dokazna ocena je izostala, prav tako obrazložitev, ki ni v skladu z določbo 8. člena ZPP, kršena so bile tudi pravila 215. člena ZPP o dokaznem bremenu.

Glede objektivne odgovornosti pritožba navaja, da izvedenec medicinske stroke ni kvalificiran za ugotavljanje jakosti in frekvence hrupa, ki ga povzroči določena puška ob streljanju in za ugotavljanje območja dušenja zvoka, ki ga zagotavljajo uporabljeni ušesni čepi. Tožnik je izpovedal, da je počilo kot petarda, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, čeprav je zapisalo, da je ta dokaz izvedlo. Redna posledica pokanja petard ni poškodba ušesa niti izguba sluha. Izpovedbe priče F.F., G.G., H.H. in sindikalista I.I. so povzete zelo selektivno, nepopolno in v nasprotju z zapisniki o njihovem zaslišanju. Tudi izpovedbe priče H.H. sodišče prve stopnje ni upoštevalo v celoti, ne da bi obrazložilo, zakaj ne. Napačno je bilo torej uporabljeno materialno pravo pri ugotovitvi, da tožena stranka objektivno odgovarja za nastanek nezgode in škode.

Nadalje tožena stranka navaja, da ni podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in ravnanjem tožene stranke oziroma streljanjem s puško. Če vzročna zveza ni podana, zaradi odsotnosti enega temeljnih elementov odškodninske odgovornosti tožniku ni mogoče prisoditi odškodnine. Vzrok tožnikovih zdravstvenih težav je v bolezni tožnika oziroma anatomskih nepravilnosti pri tožniku. Sodišče prve stopnje bi moralo v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti izvesti najprej dokaze, ki se tičejo samega škodnega dogodka in ugotoviti, kolikšen hrup oddaja puška in koliko hrupa dušijo čepi, ter hrup ob uporabi čepov. Izvedenec tožnika ni pregledal v skladu z 251. členom ZPP oziroma ni skrbno pregledal predmeta izvedenstva, kar je v nasprotju s pravili stroke. Kako je lahko izvedenec odgovarjal na vprašanja o tožnikovih predhodnih zdravstvenih težavah, če pa sploh ni razpolagal s celotnim zdravstvenim kartonom tožnika. Vprašanje mehanizma poškodbe je za predmetni postopek bistveno, saj tožnik zatrjuje poškodbo, tožena stranka pa temu nasprotuje.

Prisojena odškodnina je po mnenju tožene stranke previsoka. Glede fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pritožba navaja, da je bil tožniku previsoko prisojen znesek 2.100,00 EUR, ki mu v skladu z določbami materialnega prava sploh ne pripada. Sodišče prve stopnje je prepisalo dele izvedeniškega mnenja, s katerim se tožena stranka ni strinjala, saj je pomanjkljivo in nestrokovno, sodni izvedenec pa sploh ni imel zadosti podatkov za izdelavo mnenja. Če bi sodišče izvedlo vse dokaze, tožniku sploh ne bi prisodilo odškodnine. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da tožnik ni trpel hudih bolečin, kar potrjuje tudi izpoved tožnika in priče F.F., ki je izpovedala, da mu tožnik za škodni dogodek ni povedal na strelišču, temveč po nekaj urah po vrnitvi iz J. v K.. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da tožniku po nezgodi v levem ušesu piska, kar je moteče, vendar to ne sodi v okvir fizičnih bolečin, ne nevšečnosti, temveč v drugo postavko negmotne škode. Ker je sodišče prve stopnje to napačno upoštevalo pri postavki fizičnih bolečin, je prisojena odškodnina bistveno previsoka, oziroma je dejansko prisojena dvakrat, saj je sodišče prve stopnje poleg odškodnine za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožniku priznalo tudi odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Neutemeljeno je prisojena tudi odškodnina za strah v višini 200,00 EUR, saj je tožnik izpovedal, da za izid zdravljenja ni bil posebej zaskrbljen. Tožnik je zdravniško pomoč poiskal šele zvečer kritičnega dne, po lastnih navedbah pa je odklonil tudi možnost, da bi ostal na zdravljenju v bolnici, temveč se je takoj naslednji dan vrnil na delo k toženi stranki. Nepravilno je tudi prisojena odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 200,00 EUR. Sodišče se ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da trajna invalidnost tožnika ni podana po nobeni tabeli zavarovalnice. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožnikove življenjske aktivnosti niso bistveno zmanjšale, je napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo v takem primeru tožbeni zahtevek zavrniti. Oteženo spanje v prvem obdobju po nezgodi ne spada v okvir zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prav tako nobene začasne težave, saj se odškodnina prisodi le za trajne posledice oziroma škodo, ki bo trajala tudi v bodoče. Posledično zaradi pritožbe o glavni stvari tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Meni, da so tudi sicer določeni napačno, saj je sodišče tožniku priznalo nepotrebne stroške na relaciji L. - M. - L. za dva naroka, saj bi lahko tožnik tožbo vložil tudi na krajevno pristojnem sodišču v L. ali pa pooblastil pooblaščenca v M.. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljajo pritožbe, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Zmotno je stališče pritožbe, da sodbe ni mogoče preizkusiti niti glede odločitve o temelju niti o višini tožbenega zahtevka, ter da je zaradi tega podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov sprejelo dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP, ki jo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči. Zato je sodbo mogoče v celoti preizkusiti.

6. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 5. 2009 (A1) na delovnem mestu „vojak“, za določen čas 10 let. Dne 15. 12. 2010 se je poškodoval na usposabljanja v J. pri streljanju s puško .... Kljub temu da je pri streljanju uporabil antifone, mu je pri poku zapiskalo v levem ušesu, od tistega trenutka naprej ni več slišal na levo uho. Pok je bil zelo glasen, podoben poku petarde, morda še bolj močan. Mehanizem v puški, ki povzroča ta pok, je čisto blizu ušesa, na oddaljenosti okrog 10 cm. Ko so po streljanju dali glušnike ven, mu je nenehno šumelo v ušesu ter ni nič slišal. Sovojak N.N. in višji štabni vodnik F.F. sta mu povedala, da se to včasih zgodi in da to traja od 2 do 3 dni. Ko so se vračali s strelišča, je tožnika bolela glava, kar ni prenehalo niti po par urah. Tožnik je šel potem domov ter k zdravniku in bi moral ostati v bolnišnici. Ker je menil, da bo ostal brez usposabljanja, izgubil službo ter moral vrniti stroške usposabljanja, je prosil zdravnika, če gre lahko naslednji dan nazaj v službo, da opravi usposabljanje. Tako je sedem dni hodil na teste, nato pa vsak dan nazaj v bolnišnico na infuzijo.

Tudi na podlagi izpovedi priče F.F. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dne 15. 12. 2010 med 8. in 13. uro izvajal streljanje na strelišču v J., ter da mu je tožnik po vrnitvi v vojašnico K. okoli 16. ure poročal, da je po poku iz avtomatske puške slišal piskanje v levem ušesu. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz odpustnega pisma B. z dne 20. 12. 2010 izhaja, da je bil tožnik v bolnišnico sprejet 15. 12. 2010 ob 20.30 uri. Ob sprejemu je pojasnil, da je tistega dne med streljanjem na poligonu v J. ob nošenju zaščite na obeh ušesih nenadoma začutil občutek polnosti in šumenje. Po odstranitvi zaščite je imel občutek, da slabše sliši na levo uho. Pred tem ni imel težav s sluhom, naslednji dan pa so pri tožniku naredili slušne preiskave in je ADG preiskava pokazala desno sluh v mejah normale, levo pa zaznavna naglušnost 0-III. V času hospitalizacije je dobival infuzijo kortikosteroidov, Pentilin in Betaserc. ADG preiskava dne 20. 12. 2010 je pokazala desno sluh v mejah normale, levo zaznavno naglušnost 0-II. V primerjavi z izvidom z dne 16. 12. 2010 se je sluh izboljšal na 6 in 8 kHz. Takrat je bilo zaključeno, da se je tožniku ob infuzijah kortikosteroidov naglušnost sicer zmanjšala, subjektivno pa mu sedaj šumi za 20 % manj glasno kot prej, še vedno pa moteče. Svetovano mu je bilo, da še naprej dobiva Betaserc, naj se ne izpostavlja hrupu nad 90 bB, prav tako ne sme biti prisoten pri streljanju ali kakšni drugi akustični travmi (petarde, rakete). Tožnik je nadalje opravil dva kontrolna pregleda. Ob kontrolnem pregledu 18. 3. 2011 na B. je opravil ADG preiskavo, ki je pokazala desni sluh v mejah normale, levo pa zaznavno naglušnost 0-I stopnje. Ugotovljeno je bilo, da se je sluh izboljšal, zlasti na 3 kHz, da je nekaj okvare še na 4 kHz in sicer do 45 dB, kar je izboljšanje za 15 dB glede na prvi izvid. Iz izvida izhaja, da v roku enega leta prihaja do fizioloških procesov in možnosti izboljšanja sluha, tožniku pa je bilo svetovano, da se izogiba hrupu nad 85 dB, ki je kritičen hrup za okvaro sluha. Če ima zaščito, ki hrup v okolju zniža pod to jakost, pa je lahko tudi izpostavljen hrupu. Dne 22. 12. 2011 pa je ob kontrolnem pregledu ugotovljeno, da tožnik prihaja na kontrolo približno leto dni potem, ko je prišlo do akustične travme, da se je sluh le postopoma izboljševal, še vedno je nekoliko slabši sluh na levem ušesu, ter mu tudi v ušesu šumi. Na levem ušesu je bila zaznavna naglušnost 0-I stopnje z zobcem na 4 kHz do 45 dB. Glede na začetno stanje je šlo za izboljšanje, zobec na 4 kHz pa je ostal, s tem je bila ugotovljena binauralna izguba sluha po Fowlerju 2,5 % ter pojasnjeno, da po letu dni ni več pričakovati izboljšanja.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR), ki je veljal v času, ko se je tožnik poškodoval, v prvem odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo pri delu tožnika za nevarno dejavnost, so za pritožbeno rešitev zadeve relevantne določbe OZ, ki se nanašajo na objektivno odškodninsko odgovornost. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se v skladu s 149. členom OZ šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Če nastane škoda iz nevarne stvari ali dejavnosti, zanjo po 150. členu OZ odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Po prvem odstavku 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, po drugem odstavku istega člena pa, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Delna odgovornost je opredeljena v 3. odstavku 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

8. Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati, tako kot je treba. Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi, v skladu s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/1999 in naslednji; ZVZD).

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da pomeni avtomatska puška ... stvar, iz katere ob redni uporabi in običajni pazljivosti izhaja povečana nevarnost za okolico. Sodišče prve stopnje je glede na pričanje H.H., ki je zaposlena pri toženi stranki kot varnostni inženir, ugotovilo, da je za poškodbo sluha dovolj en strel, ter da so izmerjeni vrednosti poka puške, s katero je kritičnega dne streljal tožnik, presegale vrednost, ki povzroči okvaro sluha. Zato po pravilnem stališču sodišča prve stopnje pomeni streljanje s to puško dejavnost, ki pomeni tveganje za okvaro sluha, ki je večje od običajnega. Nevarnosti, ki so jim izpostavljeni udeleženci takšnega streljanja, namreč presegajo nevarnosti, katerim je izpostavljen človek pri običajnih opravilih. To potrjuje tudi dejstvo, da je obvezna uporaba varovalne opreme (čepkov za ušesa oziroma glušnikov), ki ne bi bila potrebna, če nevarnost ne bi bila povečana. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo, da gre za nevarno stvar oziroma da je streljanje s puško ... nevarna dejavnost. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da zaradi dejstva, da pri toženi stranki ne prihaja do takšnih poškodb, ne gre za nevarno dejavnost. Ugotovljeno je namreč, da se udarni mehanizem puške nahaja čisto blizu ušesa, puška pa ima glasen pok kot npr. puška .... Tudi iz ustaljene sodne prakse, ki jo povzema sodišče prve stopnje (odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 35/2007 z dne 25. 1. 2007, opr. št. II Ips 100/2006 z dne 12. 6. 2008 in opr. št. II Ips 931/2007 z dne 28. 10. 2010) izhaja, da gre pri uporabi različnih vrst strelnega orožja za nevarno dejavnost in da strelno orožje predstavlja nevarno stvar. Sodna praksa, ki jo sodišče prve stopnje pravilno povzema v zvezi s poškodbami sluha zaradi streljanja z avtomatsko puško ..., še toliko bolj ustreza obravnavanemu primeru, ko je šlo za streljanje s še bolj glasno puško. Nadalje je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zaščita v obliki čepkov za ušesa sama po sebi ne pomeni, da ne gre za nevarno snov oziroma stvar. Zato za presojo objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke tudi ni odločilna izpoved H.H., da čepki za ušesa, ki jih je uporabljal tožnik, predstavljajo ustrezno zaščito.

10. Nadalje pritožba neutemeljeno navaja, da ni podana vzročna zveza med pokom puške in poškodbo, ki jo je utrpel tožnik. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz ugotovitev izvedenca medicinske stroke, otologa prim. doc. dr. O.O., dr. med., spec., izhaja, da je tožnik 15. 12. 2010 utrpel akustično travmo levega ušesa, katere posledica je bila trajna lažja senzorinevralna izguba sluha do 40 dB v področju višjih frekvenc (4 kH) oziroma zatrjevana izguba sluha po Fowlerju v višini 2,5 %. Sodni izvedenec je nedvoumno izključil možnost, da bi bila tožnikova delna izguba sluha posledica morebitnih predhodnih zdravstvenih težav in okvare oziroma deviacije nosnega pretina. Zapora zgornje dihalne poti in nosu oziroma oteženo dihanje po prepričljivem mnenju sodnega izvedenca ne more vplivati na patološka dogajanja v notranjem ušesu, kar je pravilno povzelo in dokazno ocenilo sodišče prve stopnje. Ob pregledu na ORL oddelku na B. je bil otomikroskopski izvid obeh bobničev normalen, z avdiogramom pa je bila izključena prevodna naglušnost. Potrjena je bila torej senzorinevralna izguba sluha levega ušesa kot posledica akustične travme. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da izvedenec ni razpolagal s celotno medicinsko dokumentacijo tožnika, oziroma da je tožnik le selektivno predložil posamezne podatke iz medicinske kartoteke. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče šteje, da je posledica tožnikove poškodbe izključno glasen pok in ne zdravstvene težave, ki jih obširno izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Tudi dejstvo, da naj bi počilo kot petarda, kar izpostavlja pritožba, in kar naj bi pomenilo, da pok ni bil tako glasen, da bi povzročil okvaro sluha, je potrebno upoštevati v kontekstu, da je puška naslonjena tik ob uho, zato je povsem neprimerna primerjava tožene stranke, da pokanje petard ne povzroča poškodbe ušes, saj je šlo v obravnavani zadevi za pok v neposredni bližini ušesa.

11. V obravnavanem primeru je torej podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel v posledici usposabljanja oziroma streljanja s puško ... na poligonu v J.. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da uporaba čepkov za ušesa ni odločilen razlog, zaradi katerega ne bi bila podana objektivna odgovornost. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da škoda ni nastala zaradi ravnanja tožnika, ker naj bi si napačno namestil zaščitno sredstvo (čepke). Tega dokazni postopek ni potrdil, saj nobena od prič ni potrdila, da bi si tožnik čepke nepravilno namestil ali da bi mu ti padli iz ušesa.

12. Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (prvi odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).

13. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnik zahteval plačilo 6.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo 2.000,00 EUR. Natančno je povzelo enoletni potek zdravljenja tožnika, saj, kot je obrazloženo zgoraj, po enem letu od poškodbe ni več mogoče pričakovati izboljšanja. Glede na potek zdravljenja, so za presojo višine dosojene odškodnine iz tega naslova bistvene pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zdravljenje tožnika trajalo eno leto, da je tožnik v bolnišnici prejemal infuzijo, imel je glavobole, vrtelo se mu je, na začetku mu je v ušesih konstantno piskalo, kasneje pa se je navadil na to. Še vedno mu konstantno piska, če je tišina, ga to moti, če mu kdo vpije na uho, če kaj razbija pa lahko dobi glavobol. Moral je jemati tudi protibolečinske tablete. Tudi iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je neposredno po poškodbi tožniku šumelo v levem ušesu in imel bolečine, ki so bile na začetku intenzivne, vendar kratkotrajne in se kasneje niso več pojavljale. Preiskave, ki jih je v času zdravljenja opravil tožnik, jemanje zdravil, infuzije, pregledi pri zdravnikih, prav tako pa tudi piskanje v ušesih in bolečine v ušesu utemeljujejo zaključek, da je tožnik upravičen do odškodnine v višini 2.100,00 EUR, kar je v času sojenja pred sodiščem prve stopnje pomenilo približno dvakratnik povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji, ki je za november 2014 znašala 1.053,77 EUR. Ni utemeljena pritožba tožene stranke, da je ta znesek pretiran, posebej glede na dejstvo, da je tožnik jemal zdravila, kortikosteroide, da mu je stalno v času zdravljenja v ušesu piskalo in mu še piska ter da je imel bolečine, kar vse je izjemno neugodno in neprijetno in moteče pri vsakdanjem življenju. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Neutemeljena je pritožba, da je sodišče prve stopnje nevšečnosti v času zdavljenja upoštevalo dvakrat, ker ima tožnik še sedaj posledice (šumenje, piskanje, glavoboli). Ker je zdravljenje omejeno na časovno obdobje enega leta po poškodbi, je prisojena odškodnina primerna za nevšečnosti, ki jih je tožnik v tem obdobju prenašal. Posledice, ki so trajne, oziroma so ostale tudi po zaključku zdravljenja, pa so bile upoštevane pri odškodnini zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

14. Pravilno je tudi prisojena odškodnina za strah. Iz izvedeniškega mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil pri tožniku neposredno po škodnem dogodku prisoten strah, kaj bo z njegovim sluhom, ki je deloma ostal tudi kasneje, vendar mu glede na težo poškodbe ni pripisovati večje intenzivnosti. Tudi tožnik je povedal, da se je bal, da bo izgubil sluh. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik utrpel blažji sekundarni strah, zato pravična odškodnina iz naslova prestanega strahu znaša 200,00 EUR, višji zahtevek do zneska 2.500,00 EUR pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Neutemeljene so navedbe tožene stranke v pritožbi, da je dosojeni znesek previsok oziroma da tožnik do njega ni upravičen. Tožnik se je kot vojak utemeljeno bal za izid zdravljenja, posebej ob dejstvu, da ni smel biti izpostavljen močnemu hrupu, bal pa se je tudi za izgubo zaposlitve, saj se je kljub poškodbi in zdravljenju v prvih dneh po poškodbi vsakodnevno vračal na delo, da bi lahko opravil usposabljanje.

15. Sodišče prve stopnje je tožniku za zmanjšanje življenjskih aktivnosti prisodilo znesek 200,00 EUR, vtoževal pa je 20.000,00 EUR. Zaradi nezgode tožnik slabše sliši na levo uho, ugotovilo pa je tudi, da je prve mesece po nezgodi zaradi piskanja težje spal ter moral paziti, da ni bil izpostavljen hrupu nad 90 dB. V tem delu je bistveno, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima tožnik trajno okvaro sluha, da tudi sedaj, po zaključku zdravljenja, ne sme biti izpostavljen hrupu nad 90 dB, zato ni odločilno, da je zaradi piskanja težje spal prve mesece po nezgodi, saj je to že upoštevano pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki je trajalo eno leto od poškodbe. Ob upoštevanju ugotovitev sodnega izvedenca, da tožnikove življenjske aktivnosti niso bistveno manjše, oziroma da so aktivnosti zmanjšane v manjšem delu, je tožnik nedomno upravičen do odškodnine iz tega naslova. Trajna delna izguba sluha sama po sebi pomeni zmanjšanje življenjske aktivnosti, posebej ob dejstvu, da se mora tožnik izogibati hrupu, ki bi lahko poslabšal sluh. Tudi glede tega zneska je zato mogoče zaključiti, da je znesek kvečjemu prenizek, nikakor pa ne previsok, kot to popolnoma neutemeljeno zatrjuje pritožba.

16. Posledično je pritožba neutemeljena tudi glede prisojenih stroškov postopka, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), upoštevaje uspeh tožnika (154. člen ZPP). Tožnik je uspel z 8,8 %, ta uspeh pa se po odločitvi pritožbenega sodišča ni spremenil. Neutemeljeno je tudi zavzemanje pritožbe, da tožnik ni upravičen do potnih stroškov na relaciji L. - M. - L. za dva naroka, ker tožnik ni vložil tožbe pri krajevno pristojnem sodišču v L., ali pa pooblastil pooblaščenca v M.. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1) v prvem odstavku 8. člena ZDSS-1 določa, da je v primeru, če je tožeča stranka delavec, za odločanje pristojno poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo, ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. Zato tožnik s tem, ker je tožbo vložil po takratnem pooblaščencu po BPP, odvetniški družbi P., L., na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, ki je krajevno pristojno za delodajalca, ni zlorabil pravice, oziroma je ravnal v skladu z 8. členom ZDSS-1. 17. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker niso pravno odločilne (360. člen ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP).