Jedro

Ker je drugi sklep o mirovanju postopka v nasprotju z določilom četrtega odstavka 216. člena postal pravnomočen, je bila procesna napaka sanirana, nadaljevanje postopka pa je bilo zakonito.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka trpi sama stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 8,863.345,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.01.2001 dalje do plačila. V obsegu takšne odločitve je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od 6,863.345,70 SIT od 12.02.2001 dalje do plačila, od zneska 2,000.000 SIT pa od 31.01.2001 dalje do plačila, višji obrestni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe v preostalem delu, vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je odločalo o zadevi, za katero se po sili zakona šteje, da je tožba umaknjena (četrti odstavek 216. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP 1977). V postopku na prvi stopnji je namreč prišlo do ponovne izpolnitve pogojev za mirovanje. Izpodbijana sodba sprejema zmotno razlago, da je s pravnomočnostjo sklepa v nadaljevanju postopka kršitev iz citiranega zakonskega določila sanirana. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena novega ZPP, ker pritožbeno sodišče ni sledilo ugovoru, da je prekoračen tožbeni zahtevek. V sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine je določeno, kaj je tožeča stranka terjala od tožene, to pa ni znesek 8,863.345,70 SIT glavnice. Zmotno je uporabljena tudi določba 313. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se nanaša na vrstni red vračunavanja plačanega dela obveznosti. Ko toženec trdi, da je glavnico že v celoti poravnal, obračuna ni mogoče napraviti v nasprotju z navedbami strank. Končno so obresti izračunane tudi v nasprotju z določbo 400. člena ZOR, saj je podano obračunavanje obrestnih obresti. Izračun obresti je tudi sicer nepravilen, saj je tožena stranka po glavni obravnavi s strani poslovalnice tožeče stranke prejela drugačen izračun obresti, kakor je bil napravljen dne 12.02.2001. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sklep o mirovanju postopka z dne 19.05.1998 je postal pravnomočen, čeprav je tokrat prišlo drugič do mirovanja postopka in torej do steka okoliščin za uporabo določbe četrtega odstavka 216. člena ZPP 1977. Napaka, ki je bila storjena v postopku, je bila torej sanirana, zaradi česar sodišču druge stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Ni utemeljen tudi nadaljnji očitek v smeri navedene zakonske določbe. Prekoračitev tožbenega zahtevka je podana tedaj, ko sodišče prisodi stranki več ali pa kaj drugega, kot je zahtevala. V izpodbijani sodbi je pravilno ugotovljeno, da do prekoračitve tožbenega zahtevka ni prišlo. Tožeča stranka je namreč spremenila tožbo (drugi odstavek 184. člena ZPP). Spremembo tožbe namreč pomeni tudi povečanje obstoječega zahtevka. Ko je tožeča stranka povečala vtoževano glavnico tako, da je k prvotnemu zahtevku v znesku 3,212.544,60 SIT prištela obresti, je pričela uveljavljati glavnico v znesku 8,863.345,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.01.2001 dalje. S tem je tožbo spremenila, vendar pa pri tem ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Modifikacija (sprememba) tožbenega zahtevka je namreč toženi stranki bila vročena dne 16.2.2001. V izpodbijani sodbi pa je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Revizijska teza, po kateri naj bi ne bilo upoštevano vračunavanje vrstnega reda dolgovanih zneskov v skladu z dogovorom strank, ni jasna. Po določbi 313. člena ZOR se namreč vračunavajo obresti, kadar dolžnik te dolguje poleg glavnice, tako, da se najprej odplačajo obresti in šele nato glavnica. Prav to je v obračunu, ki je bil podlaga modifikaciji tožbenega zahtevka, tožeča stranka tudi storila, sodišče druge stopnje pa je navedeno ravnanje v svoji odločitvi posebej upoštevalo. Revizijsko nestrinjanje z načinom izračuna obresti in rezultatom končnega obračuna je v reviziji le posplošeno in z ničemer podprto. Iz sodbe sodišča druge stopnje pa slede obširni razlogi, ki se nanašajo na pritrditev pravilnosti izračuna, ki ga je opravila tožeča stranka, pri čemer je bila posebej upoštevana prepoved obrestovanja zapadlih zamudnih obresti v skladu z določbo prvega odstavka 279. člena ZOR. Celotni dolg na dan 31.01.2001 vsebuje glavnico v znesku 2,000.000 SIT, obresti pa znesejo 6,863.345,70 SIT. Navedena dva zneska je sodišče druge stopnje tudi posebej upoštevalo glede teka zamudnih obresti, pri čemer je uporabilo določbo drugega odstavka 279. člena ZOR. V obsegu izračuna dolgovanega zneska pa gre predvsem za dejanske ugotovitve, ki jih revizijsko - ne glede na to, da graja izračunanih obresti ni obrazložena - po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP niti ni mogoče izpodbijati.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo po določbi 378. člena ZPP, pri čemer je odločilo, da tožeča stranka, ki je vložila odgovor na revizijo, pa z navedbami v njem k odločitvi ni prispevala, sama trpi stroške, ki jih je zato imela (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).