Jedro

Tožnik je bil že pred poškodbo nevrotično strukturirana osebnost, sama nesreča v rudniku in stresna situacija ob nesreči ter po njej, ki je privedla do tako imenovane posttravmatske osebnostne motnje, pa je pripeljala do trajne osebnostne spremenjenosti. Zlasti to, za tožnika najbolj travmatično posledico nesreče, pa sta sodišči prve in druge stopnje premalo upoštevali pri odmeri odškodnine. Tožnik, ki je bil ob nesreči star 42 let, je kljub psihičnim težavam pred nesrečo lahko opravljal delo rudarja, po nesreči pa je zaradi psihičnih sprememb ni več sposoben za pridobitno delo in je omejen na vseh življenjskih področjih. Tako obsežne posledice in prikrajšanja, zaradi katerih tožnik trpi intenzivne duševne bolečine, po oceni revizijskega sodišča terjajo zaradi individualizacije odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v večjem znesku, kot sta to ocenili sodišči druge in prve stopnje.

Izrek

Reviziji tožnika M. F. se delno ugodi ter se ob delni ugoditvi pritožbi tega tožnika sodbi sodišč nižje stopnje v zavrnilnem delu spremenita tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati še 2.500.000 SIT odškodnine in še 58.472 SIT stroškov postopka prve stopnje, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe 1. stopnje dalje do plačila in stroške pritožbenega postopka 32.130 SIT, z zakonitimi obrestmi od 16. 5. 2001 dalje do plačila, v 15 dneh.

V preostalem delu se tožnikova revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške revizijskega postopka 33.201 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2002 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče 1. stopnje je s sodbo odločilo o odškodninskem zahtevku tožeče stranke v zvezi s škodo, ki je tožniku nastala dne 1. 6. 1994, ko se je poškodoval pri delu v rudniku. Sodišče prve stopnje je od zahtevanih 5.500.000 SIT za telesne bolečine prisodilo znesek 2.800.000 SIT, iz naslova strahu 1.000.000 SIT od zahtevanih 2.300.000 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 800.000 SIT od zahtevane odškodnine 2.000.000 SIT in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.000.000 SIT od zahtevanih 12.000.000 SIT. Tako je naložilo toženi stranki plačilo 7.600.000 SIT odškodnine in 387.791 SIT pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika ugodilo le glede izpodbijane stroškovne odločitve, sicer pa je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča 2. stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava in predlagal, da se ugodi njegovemu celotnemu zahtevku, torej še glede 14.200.000 SIT. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti je po revizijskih izvajanjih v nasprotju z določbami 200. in 203. člena ZOR in zato ne predstavlja pravične denarne satisfakcije. Odškodnina za telesne bolečine je glede na težo poškodb prenizka. Tožnik je utrpel več hudih telesnih poškodb, 21 dni je moral mirovati v postelji, bergle je uporabljal skupaj 840 dni, med zdravljenjem je bil preko 66-krat izpostavljen ionizirajočemu sevanju pri rentgenskih pregledih. Glede na to, da bo tudi v bodoče trpel bolečine in da tudi sedaj uporablja berglo, dosojena odškodnina 2.800.000 SIT ni ustrezna. Tudi odmerjena odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni ustrezna. Tožnik ima zelo težke, praktično katastrofalne posledice poškodb, ki se kažejo na telesnem in duševnem področju. Kot invalid I. kategorije ni sposoben za nikakršno pridobitno delo, primarni vzrok za nastanek invalidnosti I. kategorije pa je v neposredni vzročni zvezi s to poškodbo. V času škodnega dogodka je bil star 42 let in kot KV rudar uspešen pri svojem delu. Poškodba ga je na vseh življenjskih področjih povsem ohromila.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je delno utemeljena.

Pri odmeri odškodnine mora sodišče upoštevati kriterije, ki so določeni v 200. členu ZOR: pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ter paziti na to, da odmerjena odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njenim namenom. Odškodnino sodišče odmeri tako, da je ta primerna teži in vrsti poškodbe oškodovanca ter posebnostim, ki so se pojavile pri oškodovancu zaradi poškodbe.

Istočasno mora paziti, da je odmerjena odškodnina primerljiva z odškodninami, ki so bile odmerjene v podobnih primerih.

Po ugotovitvah nižjih sodišč je tožnik v rudarski nesreči utrpel zlom obeh goleni, zaradi samega dogodka in dolgotrajnega zdravljenja pa se je pri tožniku razvila trajna osebnostna spremenjenost. Trajne posledice se funkcionalno kažejo v telesnih spremembah in sicer v zavrti gibljivosti desnega kolena blage stopnje, v zavrti gibljivosti levega gležnja blage stopnje ter v osebnostnih spremembah kot posledici preživetega dogodka. Tožnik je zaradi tega močno zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo daljšo stojo in hojo po stopnicah in neravnem terenu, hojo navkreber in navzdol itd., pri osebnostni spremembi pa gre za posttravmatski sindrom. Že pred poškodbo je bil nevrotično strukturirana osebnost, sama nesreča v rudniku in stresna situacija ob nesreči ter po njej, ki je privedla do tako imenovane posttravmatske osebnostne motnje, pa je pripeljala do trajne osebnostne spremenjenosti. Zlasti to, za tožnika najbolj travmatično posledico nesreče, pa sta sodišči prve in druge stopnje premalo upoštevali pri odmeri odškodnine. Tožnik, ki je bil ob nesreči star 42 let, je kljub psihičnim težavam pred nesrečo lahko opravljal delo rudarja, po nesreči pa je zaradi psihičnih sprememb ni več sposoben za pridobitno delo in je omejen na vseh življenjskih področjih. Tako obsežne posledice in prikrajšanja, zaradi katerih tožnik trpi intenzivne duševne bolečine, po oceni revizijskega sodišča terjajo zaradi individualizacije odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v večjem znesku, kot sta to ocenili sodišči druge in prve stopnje. Denarna satisfakcija, ki naj predstavlja pravično denarno odškodnino za opisane omejitve v življenju tožnika in ki je v skladu z že citiranimi merili iz 200. in 203. člena ZOR, je po presoji revizijskega sodišča 5.500.000 SIT.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da so bile odškodnine za preostale oblike nepremoženjske škode odmerjene v skladu z določbami 200. in 203. člena ZOR in da so zato pravilne. V postopkih na nižjih stopnjah sojenja ugotovljene okoliščine same zase niso dajale podlage za poseg revizijskega sodišča v odmero teh oškodnin (za telesne bolečine, strah, skaženost), revident pa v reviziji za strah in skaženost tudi ni v ničemer pojasnil, zakaj naj bi bila zavrnitev presežnega dela zahtevkov materialnopravno nepravilna.

Za telesne boleče revizija sicer navaja, da je odškodnina prenizka glede na težo poškodb in glede na to, da bo tudi v bodoče trpel bolečine. Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da so bile pri odmeri odškodnine za to obliko škode ustrezno upoštevane tudi vse okoliščine, ki jih tožnik posebej poudarja v svoji reviziji.

Upoštevano je bilo, da je zdravljenje trajalo dve leti in deset mesecev, da je tožnik trpel hude telesne bolečine 2 meseca in en teden, srednje hude 4 mesece, lahke 1 leto, da je bil 2-krat operiran v splošni anesteziji, da je 2 meseca ležal nepokreten v bolnici, da je bil 66-krat rentgeniziran in bil 6 mesecev in pol vezan na premikanje v vozičku, da je 13 mesecev in pol hodil z berglami in 18 mesecev potreboval pomoč pri osebni higieni. Upoštevane so bile tudi bodoče bolečine, ki jih bo tožnik trpel v lažji obliki občasno, predvsem pri spremembah vremena in večjih naporih. Po presoji revizijskega sodišča je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju odmerjena v skladu z določbama 200 in 203. člena ZOR in zato pravilna in primerljiva z odškodninami, ki so bile odmerjene v podobnih primerih.

Tudi celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo je v znesku 10.100.000 SIT, torej po zvišanju na revizijski stopnji, skladna s prakso sodišč v primerljivih zadevah, hkrati pa upošteva posebnosti tožnikovega primera in s tem sledi zahtevi po individualizaciji odškodnin.

V skladu z obrazloženim je revizijsko sodišče le delno ugodilo tožnikovi reviziji v obsegu, kot je pojasnjeno, v preostalem pa je tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 380. in 378. člena ZPP).

Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe spremenil tudi tožnikov uspeh v postopkih na nižjih stopnjah, je revizijsko sodišče delno spremenilo stroškovni odločbi sodišč prve in druge stopnje in sicer tako, da je priznalo revidentu za stroške postopka prve stopnje še 58.472 SIT, ob enakih dejanskih in pravnih ugotovitvah, kot sta jih uporabili sodišči prve in druge stopnje. Upoštevaje 18-odstotni pritožbeni uspeh tožeče stranke znašajo njeni stroški, ob upoštevanju 19 odstotni DDV, 32.130 SIT (27.000 SIT + DDV). Stroške revizijskega postopka pa je revizijsko sodišče odmerilo od višine odškodnine, ki je bila revidentu priznana v tem postopku ter ti stroški znašajo 33.201 SIT (27.900 SIT + DDV).