Jedro

Tehnična, proizvodna in poslovna znanja so splošen pojem, ki ga mora v vsakem primeru konkretizirati delodajalec, ki ta znanja ščiti s konkurenčno klavzulo. Ker v presojanem primeru tožeča stranka teh znanj ni konkretizirala niti ni dokazala, da bi tožnik taka znanja uporabil pri novem delodajalcu (uporabil je le znanja prodajalca, katera bi lahko pridobil pri katerikoli družbi, ki se ukvarja s prodajo), tožbeni zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule ni utemeljen.

Z namenom določitve takega sistema nagrajevanja, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi spora, je v ZOdvT določena le ena nagrada za postopek, ena nagrada za narok in ena nagrada za sporazum. Iz tega razloga tožnik ni upravičen do nagrade za vsak narok posebej, ampak le do ene nagrade za narok, ki zajema vse pred sodiščem prve stopnje opravljene naroke.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 193.839,46 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.768,56 EUR od 12. 10. 2007 dalje, od zneska 189.070,90 EUR pa od vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo (1. tč. izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške postopka v višini 3.605,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške postopka (2. tč. izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe v višini 4.768,56 EUR s pp se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku za znesek 4.768,56 EUR s pp v celoti ugodi oz. podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem delu vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da tožena stranka ni kršila konkurenčne klavzule. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji izpostavila, da je bila skladno z določbo 4. odst. 22. čl. pogodbe o zaposlitvi tožena stranka dolžna tožečo stranko obvestiti o svoji nameri, da bo sklenila pogodbo o zaposlitvi z družbo T. d.o.o., česar pa ni storila, pri čemer je že zgolj s tem kršila konkurenčno klavzulo. O navedeni trditvi tožeče stranke prvostopno sodišče ni navedlo nikakršnih razlogov, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka. Prav tako je tožeča stranka zatrjevala, da je delo toženca pri družbi T. d.o.o. predstavljalo kršitev konkurenčne klavzule tudi iz razloga, ker je toženec v okviru dela pri tožeči stranki glede prodaje traktorjev znamke SAME pridobil obsežna znanja ter številne poslovne zveze (navedeno je potrdila tudi priča J.F., ki je izpovedal, da je imel toženec pri tožeči stranki v okviru letnih planov, ki jih je glede tega področja tudi sam pripravil, vsa pooblastila glede nabave traktorjev znamke SAME pri S., kot tudi glede njihove nadaljnje prodaje), ki jih je kasneje izkoriščal pri prodaji traktorjev SAME pri novem delodajalcu T. d.o.o.. Tudi o navedenem ravnanju toženca, ki nedvomno predstavlja kršitev konkurenčne klavzule, sodišče ni navedlo nikakršnih razlogov. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem celo navedlo, da bi si toženec znanje prodajalca vozil lahko pridobil pri kateremkoli drugem prodajalcu vozil, kar pa seveda ne drži. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bila tožeča stranka vse do 1. 9. 2007 ekskluzivni zastopnik za traktorje SAME za Slovenijo, tako da si je toženec znanje o teh traktorjih, ki ga je kasneje uporabljal pri delu v družbi T. d.o.o., lahko pridobil samo pri njej in nikjer drugje v Sloveniji. Ni sprejemljivo, da je prvostopno sodišče v okviru pojma „enaka ali podobna dejavnost“ razumelo pojem „ista dejavnost“. Sodišče je namreč pri presoji kršitev konkurenčne klavzule na strani toženca ugotavljalo le to, ali je toženec sklenil delovno razmerje pri delodajalcu, ki se ukvarja z isto dejavnostjo (to je prodaja traktorjev SAME) kot prejšnji delodajalec (tožeča stranka), pri čemer pa ni dvoma, da predstavlja kršitev konkurenčne klavzule že vsakršna sklenitev pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu, ki opravlja enako ali podobno dejavnost kot prejšnji delodajalec. Kot enako dejavnost je namreč potrebno razumeti prodajo traktorjev katerekoli znamke, kot podobno dejavnost pa celo prodajo katerihkoli vozil. Da prodaja traktorjev, ki jo toženec opravlja v družbi T. d.o.o. predstavlja konkurenco tožeči stranki ne glede na znamko traktorjev, ki jih obe prodajata, je tožeča stranka eksplicitno zatrjevala že v postopku na prvi stopnji, sodišče pa se do navedenega ni opredelilo. Sodišče je neutemeljeno zaključilo, da tožeča stranka zaradi tega, ker je pogodba z dobaviteljem S. glede traktorjev znamke SAME prenehala s 1. 9. 2007, v času zaposlitve toženca pri družbi T. d.o.o. dne 12. 10. 2007 ni več prodajala traktorjev te znamke. Tožeča stranka je namreč pojasnila in dokazala, da je z naročilom z dne 30. 8. 2007, ko je še bila ekskluzivni zastopnik traktorjev SAME za Slovenijo, pri S. za čas do konca leta 2007 naročila še 52 traktorjev in za čas od 1. 1. do 30. 6. 2008 še 80 traktorjev. Le-te je prodajala tudi še po tem, ko je toženec že sklenil pogodbo o zaposlitvi z družbo T. d.o.o.. Poleg tega pa je tožeča stranka tudi po odpovedi sodelovanja z družbo S., poleg traktorjev drugih znamk, še vedno prodajala tudi traktorje SAME, ki jih je pod sicer težjimi in finančno neugodnimi pogoji, še nabavljala na prostem italijanskem trgu. Tudi o teh odločilnih dejstvih sodišče ni zavzelo nobenega stališča, čeprav je tudi A.O. izpovedal, da je S. traktorje SAME dobavila še v mesecu decembru 2007. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka po 12. 10. 2007 ni več prodajala traktorjev SAME, je tako v očitnem nasprotju z izvedenimi dokazi. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper zavrnilni del stroškovne odločitve se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških postopka spremeni tako, da tožencu poleg že prisojnega zneska pravdnih stroškov prisodi še nadaljnjih 1.720,80 EUR. Sodišče je tožencu priznalo vse priglašene pravdne stroške, razen nagrade za drugi opravljeni narok dne 21. 1. 2010 v višini 1.434,00 EUR, kar z 20 % DDV znaša 1.720,80 EUR. Razlaga določilo ZOdvT, kot jo je podalo sodišče prve stopnje, je nepravilna. ZOdvT v okviru določb, ki se nanašajo na stroške v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, med drugim določa tudi nagrado po tar. št. 3102 - nagrada za narok. V okviru opomb se glede te nagrade nahaja pojasnilo, da nagrada za narok nastane za zastopanje stranke na naroku ali za sodelovanje pri pogovorih izven naroka, usmerjenih h končanju ali preprečitvi sodnega postopka. Iz takšnega določila pa je po vseh možnih razlagah zaključiti, da takšna nagrada nastane za zastopanje stranke na vsakem posameznem naroku. Iz določb ZOdvT namreč nikjer ne izhaja, da ni bila nagrada na narok po tar. št. 3102 predvidena kot skupek ali celota za vse po procesnih predpisih možne naroke, ki jih sodišče v posamezni zadevi opravi, odvetnik pa na njih zastopa stranko. Sodišče je očitno spregledalo, da tar. št. 3102 določa nagrado za narok in ne nagrade za glavno obravnavo. Med glavno obravnavo in narokom pa je po procesni teoriji velika razlika. Medtem ko je narok po definiciji sestanek strank in sodišča, je glavna obravnava faza pravdnega postopka, sestavljena iz enega ali več narokov (za glavno obravnavo), potrebnih za izvedbo vseh dokazov in za odločitev o predmetu spora. Priglaša pritožbene stroške.

Toženec v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicujeta pritožbi, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do vseh navedb tožeče stranke. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev. Glede vseh dejstev se sodišču ni potrebno opredeljevati. Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov in k opredeljevanju do vsake izjave ter vseh navedb strank.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v 1. odst. 38. čl. določa, da v primeru, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (v nadaljnjem besedilu: konkurenčna klavzula).

Iz dokaznega postopka v tem individualnem sporu izhaja, da sta pravdni stranki nazadnje sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 17. 1. 2007 za delovno mesto „vodja ključnih kupcev“ (priloga A3). Toženec je dne 11. 9. 2007 odpovedal pogodbo o zaposlitvi in je na delu ostal do poteka odpovednega roka (do 11. 10. 2007- priloga A5). Toženec se je dne 12. 10. 2007 zaposlil pri novem delodajalcu, družbi T. d.o.o., ki se ukvarja z dejavnostjo prodaje traktorjev, rezervnih delov in kmetijske opreme. Tožeča stranka je od toženca uveljavljala plačilo pavšalne odškodnine v skladu s petim odstavkom 22. čl. pogodbe o zaposlitvi, v kateri je bila dogovorjena t.i. konkurenčna klavzula. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da dejavnost družbe T. d.o.o. (novega delodajalca) v konkretnem primeru ne pomeni konkurenčne dejavnosti, saj tožeča stranka traktorjev znamke SAME v času zaposlitve toženca pri podjetju T. d.o.o. ni več prodajala, znanja prodajalca vozil pa bi si toženec lahko pridobil pri kateremkoli drugem prodajalcu vozil. Pritožbeno sodišče soglaša s predmetno odločitvijo sodišča prve stopnje, vendar delno še iz drugih razlogov.

Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da v pogodbi o zaposlitvi ni bilo konkretizirano, katera so tehnična, tehnološka in poslovna znanja, ki bi jih delavec pridobival v zvezi z delom in ki so za tožečo stranko takšnega pomena, da jih varuje s konkurenčno klavzulo. Navedeno s strani tožeče stranke, na kateri je dokazno breme kršitve konkurenčne klavzule, ni bilo konkretizirano niti tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Nadalje tožeča stranka ni konkretizirala, katera so tista specialna tehnična, tehnološka in poslovna znanja in poslovne zveze, pridobljene pri tožeči stranki, ki jih je toženec izrabljal v korist novega delodajalca ter na ta način tožeči stranki povzročal škodo.

Pritožbeno sodišče poudarja, da za uveljavljanje škode, ki naj bi bila povzročena s kršitvijo konkurenčne klavzule, ni dovolj le pavšalno navajanje zakonskih razlogov iz 38. čl. ZDR, temveč morajo biti le ti vsebinsko (pravilno) opredeljeni. „Tehnična, proizvodna in poslovna znanja“ so splošen pojem, le tega pa mora vsebinsko in v vsakem primeru posebej konkretizirati posamezen delodajalec, ki ščiti ta znanja, ker jih šteje za svojo lastnino in so nanj tudi vezana. Konkretiziran zapis v pogodbi o zaposlitvi je še posebej pomemben iz razloga pravne varnosti, saj je na takšen način delavcu omogočeno, da se podrobno seznani s tem, katera znanja delodajalec šteje za tako pomembna, da jih varuje s konkurenčno klavzulo, obenem pa delavca ščiti pred tem, da bi delodajalec od delavca po prenehanju delovnega razmerja zahteval odškodnino zaradi izrabe znanj, ki jih predhodno sploh ni štel za tako pomembna, da bi jih varoval s konkurenčno klavzulo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da skuša tožeča stranka pod pojem „tehnična, proizvodna in poslovna znanja“ uvrstiti poznavanje splošnih del in nalog, ki jih je toženec pri njej opravljal v okviru pogodbe o zaposlitvi, kar je nepravilno. Znanje in izkušnje, ki jih delavec pridobi z delom pri delodajalcu, namreč niso „last delodajalca“, temveč „last delavca“, zato uporaba teh znanj in delovnih izkušenj pri drugem delodajalcu ni kršitev konkurenčne klavzule. Do kršitve bi tako prišlo izključno v primeru izrabljanja nekih konkretnih znanj, ki so nedvomno lastnina delodajalca, česar pa tožeča stranka ni dokazala. Četudi je bila tožeča stranka do prekinitve pogodbe z družbo S. v avgustu 2007 ekskluzivni zastopnik za traktorje znamke SAME v Sloveniji, to dejstvo ne pomeni, da tožnik znanja o teh traktorjih ne bi mogel pridobiti tudi kje drugje (tožeča stranka celo sama trdi, da je ta znanja tožnik pridobil v sodelovanju z družbo S.), saj tožeča stranka ni bila proizvajalka teh traktorjev, temveč je, kot izhaja iz postopka, traktorje te znamke zgolj prodajala. S konkurenčno klavzulo naj bi organizacija (delodajalec) torej zaščitila določene postopke, znanja in tehnologijo, ki so plod lastnih raziskav, dela in izkušenj, ne pa splošnih znanj, ki jih delavec sicer pridobi z delom v organizacijah iste panoge. Tožeča stranka teh predpostavk tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, saj je bilo njeno zatrjevanje v tej smeri zgolj v okviru pavšalnih navedb. Enako velja za poslovne zveze, ki naj bi jih toženec pridobil pri tožeči stranki.

Stališča tožeče stranke v zvezi z razlago konkurenčne klavzule ne vzdržijo, saj bi upoštevanje njenih stališč privedlo do absurda, ko se delavci po prenehanju zaposlitve pri enem delodajalcu sploh ne bi mogli več zaposliti pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako ali podobno dejavnostjo, ne da bi tvegali plačilo odškodnine. Takšno tolmačenje je nedopustno, saj bi v pretirani meri poseglo v zagotovljeno svobodo dela, ki jo zagotavlja 49. člen Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91 s spremembami) in bi doseglo nasproten namen, ki ga je zasledoval zakonodajalec pri ureditvi instituta konkurenčne klavzule, to pa je pravo razmerje med dvema ustavnima pravicama: pravico delavca do svobode dela na eni in pravico delodajalca do gospodarske pobude (podjetništva) na drugi strani.

Ker tožeča stranka ni niti v pogodbi o zaposlitvi navedla, katera konkretna znanja, ki so nedvomno njena lastnina in jih delavec pridobiva pri svojem delu, ščiti s konkurenčno klavzulo, niti teh konkretnih znanj ni uspela dokazati v dokaznem postopku, kot tudi ni dokazala, da bi toženec pridobil konkretna poslovna znanja oz. poslovne zveze, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni uspela dokazati, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo. Na odškodninsko odgovornost toženca, ki bi izvirala iz kršitve konkurenčne klavzule, tudi ne vpliva dejstvo, da toženec tožeče stranke ni obvestil o svoji nameri, da bo sklenil pogodbo o zaposlitvi z družbo T. d.o.o., čeprav bi bil skladno z določbo 4. odst. 22. čl. pogodbe o zaposlitvi to dolžan storiti. Tožeča stranka stranka namreč ni zatrjevala, da bi bila zgolj s to opustitvijo kakorkoli oškodovana, nedvomno pa je za toženčevo zaposlitev pri omenjenem podjetju pravočasno izvedela, za kar je dokaz prav predmetni postopek.

Ker ostale pritožbene navedbe tožeče stranke, ki se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo v tem individualnem delovnem sporu, se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (360. čl. ZPP).

V skladu z vsem obrazloženim je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka materialnopravno utemeljeno zavrnilo. Ker so s pritožbo tožeče stranke uveljavljani razlogi neutemeljeni, bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa v obravnavani zadevi tudi niso podane, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Enako je ravnalo pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo toženca zoper odločitev o stroških postopka, saj so njegove navedbe glede odločitve sodišča prve stopnje v tem delu brez dejanske in pravne podlage. Razlog za sprejem novega Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) je bil predvsem v določitvi takega sistema nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi spora. Predhodna ureditev odvetniške tarife je omogočala odvetnikom zaračunavanje vsake storitve posebej, kar je povzročalo (nepotrebno) kopičenje vlog in prelaganje narokov za glavno obravnavo, posledično pa zavlačevanje postopkov. Za stranke je bil takšen način določanja odvetniških nagrad dražji, postopek pa dolgotrajnejši. Z namenom določitve takega sistema nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi spora, je v ZOdvT določena le ena nagrada za postopek, ena nagrada za narok in posebna nagrada za sporazum. Kot eno izmed najpomembnejših novosti je tako zakon uvedel plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi in ukinil nagrade za izvršitev vsakega posameznega opravila. Število posameznih pisanj oziroma vlog ne vpliva na višino nagrade. Isto velja za število posameznih narokov. Glavne tri nagrade so: nagrada za sporazum, nagrada za postopek in nagrada za narok. Zakon je tako uvedel načelo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi, izjemo od tega načela pa predstavlja le nagrada za narok v kazenskem postopku in postopku o prekrških. V teh dveh postopkih prejme odvetnik nagrado za narok za vsak narok posebej, razen v predkazenskem postopku, kjer ga udeležba na največ treh narokih upravičuje do ene nagrade za narok. Definicija nagrade za narok v upravnem sporu, postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdnem, nepravdnem in posebnih postopkih je podana v 3. delu Tarife (2. odst. opombe 3). Ta nastane enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. V kolikor bi bilo drugače, bi zakonodajalec to izrecno zapisal, kot je to storil v prej citiranih primerih. Ker je pritožba toženca neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, obe stranki iz razloga, ker s pritožbo nista uspeli, odgovor toženca na pritožbo tožeče stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).