Jedro

V primeru, če je predmet spora ugotovitev obstoja v stečajnem postopku prerekane terjatve, se vprašanje, ali stranka, ki je pripoznala zahtevek, ni dala povoda za tako tožbo, presoja v luči četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP.

Ker pritožnica s pritožbo po oceni pritožbenega sodišča ni uspela izpodbiti dejanskega stanja, na katerem temelji zaključek sodišča prve stopnje, da so dokazi tožeče stranke, ki jih je priložila k prijavi, upravitelju zadoščali za izjavo o prijavljeni terjatvi, posledično pomeni, da pritožnica tudi ni uspela s stališčem, da tožena stranka v konkretnem primeru s prerekanjem terjatve ni dala povoda za tožbo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 123.831,23 EUR (1. točka izreka), toženo stranko pa je obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.914,64 EUR (2. točka izreka).

2. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo, uveljavljala je bistveno kršitev določb postopka po 7. točki tretjega (pravilno drugega) odstavka 339. člena ZPP, ker v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave. Izrecno je izpodbijala tudi odločitev o stroških, s stališčem, da bi moralo sodišče stroške tožene stranke naložiti v plačilo tožeči stranki. Drugostopenjskemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo zavrne in naloži toženi stranki plačilo stroškov sestave odgovora na pritožbo in materialnih stroškov.

4. Tožeča stranka se je pritožila samo zoper 2. točko izreka sodbe in sicer za kolikor sodišče ni odmerilo priglašenih stroškov tožeče stranke, zato je višjemu sodišču predlagala, da odloči, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti poleg priznanih stroškov še stroške v višini 799,64 EUR, skupaj s stroški pritožbenega postopka.

5. Pritožbi nista utemeljeni. O obeh pritožbah je višje sodišče odločilo z eno odločbo (drugi odstavek 166. člena ZPP).

K pritožbi tožene stranke

6. Bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodišče v nasprotju z določbami zakona izda sodbo na podlagi pripoznave. V skladu z določbo prvega odstavka 316. člena ZPP sodišče izda sodbo na podlagi pripoznave, če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožbeni zahtevek pripoznala že v odgovoru na tožbo, tožena stranka pa temu v pritožbi nasprotuje s trditvijo, da je pripoznavo tožbenega zahtevka izrazila jasno in izrecno zgolj pogojno, pod pogojem, da sodišče tožeči stranki v skladu z določbo 60. člena ZFPPIPP naloži pravdne stroške, česar pa prvostopenjsko sodišče ni storilo, vseeno pa je izdalo sodbo na podlagi pripoznave, neupoštevajoč pogojnost izjave.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v spornem delu odgovora na tožbo (zadnji odstavek) navedla: „zato tožena stranka tožbenemu zahtevku ne nasprotuje oziroma ga pripoznava, ob pogoju, da sodišče ob upoštevanju 4. odstavka 60. člena ZFPPIPP tožeči stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške tega postopka.“ Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v tem zapisu pravilno prepoznalo izjavo volje toženca, da naj se s sodbo ugotovi obstoj prerekane terjatve, ki je predmet spora, ne pa, da se tožbeni zahtevek zavrne. Pogoj, na katerega se izjava sklicuje, se ne nanaša na glavni zahtevek, sicer pa je sodba na podlagi pripoznave glede na izrek o zahtevku enaka „navadni obsodilni sodbi“. Za obsodilno sodbo pa je sodišče prve stopnje imelo podlago že v drugih navedbah v odgovoru na tožbo, iz katerih izhaja, da je bilo po vložitvi tožbe med pravdnima strankama sporno le še vprašanje ali je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavi terjatve priložila vse potrebne dokaze zato, da bi lahko upravitelj terjatev priznal. Iz navedenega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje vsebovana v 1. točki izreka izpodbijane sodbe pravilna in zakonita, pritožba pa v tem delu neutemeljena.

8. Če sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, je glede na uspeh v pravdi upravičena do povrnitve pravdnih stroškov tožeča stranka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Na navedeno splošno pravilo uspeha v pravdi je odločitev o tem, da je pravdne stroške dolžna plačati tožena stranka tožeči stranki, v konkretnem primeru tudi oprlo sodišče prve stopnje. V razlogih sklepa pa je presojalo tudi zahtevo tožene stranke, da je tožeča stranka dolžna povrniti njej pravdne stroške in zaključilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP, čemur tožena stranka v pritožbi prav tako nasprotuje.

9. Če tožena stranka pripozna tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo in če sama ni dala povoda za tožbo, je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške (157. člen ZPP). V primeru, če je predmet spora ugotovitev obstoja v stečajnem postopku prerekane terjatve, se vprašanje, ali stranka, ki je pripoznala zahtevek, ni dala povoda za tako tožbo, presoja v luči četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP, ki določa, da se, če prijava terjatve ne vsebuje opisa dejstev in dokazov iz 2. točke prvega odstavka tega člena in če ji niso priloženi dokazi iz tretjega odstavka tega člena, zanjo ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če je bila terjatev prerekana.

10. V obravnavanem primeru je upravitelj nesporno prerekal terjatev zato, ker k prijavi terjatve na podlagi posojilne pogodbe upnik ni priložil dokazila, da je posojeni znesek tudi dejansko plačal posojilojemalčevemu upniku v skladu s pogodbo. Vprašanje, ali zato upnika bremenijo stroški pravdnega postopka pa je bilo med pravdnima strankama sporno, ker je tožeča stranka trdila, da dejstvo plačila izhaja iz drugih dokazov priloženih k prijavi terjatve ter da je bilo upraviteljevo stališče o tem, da predloženi dokazi za izjavo o priznanju terjatve niso zadoščali, zmotno. Smiselno je trdila, da njena tožba sploh ni bila potrebna.

11. Prijava terjatve v postopku insolventnosti mora vsebovati opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka, in dokaze o njih (2. točka prvega odstavka 60. člena ZFPPIPP. V konkretnem primeru je tožeča stranka v prijavi terjatve navedla kot podlago zahtevka posojilno pogodbo. V prijavi terjatve je tudi trdila, da je znesek posojila, ki ga je dala stečajnemu dolžniku, 15. 9. 2010 nakazala na račun družbe L. d. o. o. (upniku stečajnega dolžnika) v imenu stečajnega dolžnika, da sta pogodbeni stranki podpisali tudi Aneks k posojilni pogodbi ter da posojilo do 31. 12. 2012 ni bilo vrnjeno. K prijavi terjatve je predložila naslednje dokaze: Posojilno pogodbo, Aneks k pogodbi in obračune pogodbenih ter zamudnih obresti.

12. Sodišče prve stopnje je zaradi rešitve spornega vprašanja, ali je tožena stranka dala povod za tožbo (s prerekanjem terjatve, ker upnica ni k prijavi terjatve predložila „dokazila, da je dejansko opravila nakazilo danega posojila“), ocenilo predložene dokaze k prijavi terjatve in na podlagi dokazne ocene teh dokazov zaključilo, da je iz same posojilne pogodba (A10) razvidno, da je bil dogovorjeni znesek posojila nakazan preko spletne bančne aplikacije. Poleg tega je pritrdilo tožeči stranki, da je tudi iz vsebine Aneksa k pogodbi (A11), s katerim je bil podaljšan rok vračila, prav tako mogoče sklepati, da je posojilodajalec svojo obveznost izpolnil, ker se sicer posojilojemalec ne bi dogovarjal o podaljšanju roka vračila posojila. Zato je zavrnilo stališče tožene stranke, da k prijavi priložene priloge ne potrjujejo dejanskega nakazila denarja družbi L. d. o. o. 13. S pritožbenim stališčem, da bi morala upnica k prijavi terjatve priložiti kot dokaz vsaj bančni izpisek ali izjavo tretje osebe, da je posojeni znesek res bil nakazan družbi L. d. o. o., pritožnica smiselno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je mogoče plačilo ugotoviti tudi na podlagi tistih listin, ki jih je k prijavi predložila upnica. Pritožbeno sodišče se s pritožnico ne strinja. Listina (v konkretnem primeru Posojilna pogodba) glede na vsebino in podpis pogodbe lahko potrjuje več dejstev, na primer tudi dejstvo, da je ob sklenitvi pogodbe ena stranka svojo pogodbeno obveznost že izpolnila. Kakšno dokazno moč ima taka listina, je predmet presoje. Upravitelj je očitno presodil, da Posojilna pogodba nima nobene dokazne moči glede pomembnega dejstva, ali je upnik izpolnil svojo pogodbeno obveznost, sodišče prve stopnje pa je presodilo, da ta listina dokazuje tudi nakazilo denarja, ker je bilo v njej že pred podpisom pogodbe izrecno navedeno, da je bil dogovorjeni znesek nakazan preko spletne bančne aplikacije.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica dokazne ocene sodišče prve stopnje ne izpodbija s konkretnimi in argumentiranimi razlogi. V pritožbi le pavšalno zatrjuje, da tožeča stranka v prijavi terjatev ni zadostno opisala dejstev (kar tudi sicer predstavlja pritožbeno novoto); glede priloženih dokazov k prijavi terjatve pa, da zapis na posojilni pogodbi, da je nakazilo sprovedeno preko „spletne bančne aplikacije“ tretji osebi, ne zadosti kriteriju o danem posojilu. Ocene vsebine predloženega Aneksa k pogodbi pa s pritožbo ne izpodbija. Ker pritožnica s pritožbo po oceni pritožbenega sodišča ni uspela izpodbiti dejanskega stanja, na katerem temelji zaključek sodišča prve stopnje, da so dokazi tožeče stranke, ki jih je priložila k prijavi, upravitelju zadoščali za izjavo o prijavljeni terjatvi, posledično pomeni, da pritožnica tudi ni uspela s stališčem, da tožena stranka v konkretnem primeru s prerekanjem terjatve ni dala povoda za tožbo. S tem pa se izkaže, da sodišče prve stopnje pravilno odločitve o pravdnih stroških ni oprlo na določbo 157. člena ZPP in na določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP.

K pritožbi tožeče stranke

15. Pravdna stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (drugi odstavek 163. člena ZPP). V konkretnem primeru je tožena stranka zahtevala le povračilo stroškov za sestavo tožbe po Tarifni številki 18 OT, ki ji jih je sodišče prve stopnje tudi odmerilo. V pripravljalni vlogi z dne 5. 2. 2016 je priglasila stroške za sestavo tožbe (tar. št. 18) in ne drži njena trditev v pritožbi, da je v tej vlogi zaznamovala stroške po tarifni številki 19/1 (za prvo obrazloženo pripravljalno vlogo). Zato ni utemeljena njena pritožba, s katero sodišču prve stopnje očita, da bi ji moralo odmeriti tudi priglašene stroške za sestavo prve pripravljalne vloge.

16. Ker nobena od pritožnic ni uspela uveljaviti svojih pritožbenih razlogov, niso pa niti podani tisti, na katere pa pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je obe pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.