Jedro

V obravnavanem primeru bi bilo treba odločiti o tem, ali je tožnica morebiti upravičena do vrnitve zahtevane razlike davka, o čemer pa prvostopni organ ni odločil, niti ni tega dopolnil in utemeljil organ druge stopnje. Zato je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada Ljubljana, št. DT-4290-1465-2006-2-08082 08 z dne 19. 2. 2007 se odpravi in se vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV v roku 15 dni.

Obrazložitev

S sodbo tega sodišča opr. št. U 2296/2007-7 z dne 4. 6. 2008 je sodišče tožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. Pri tem je ugotovilo, da tožnica za obveznosti izbrisane družbe odgovarja. Zahtevek tožnice, naj se ji vrne vsaj razlika med zneskom 17.306,40 SIT v znesku 3.888.093,00 SIT, pa je ocenilo kot tožbeno novoto v upravnem sporu. Ne glede na to pa je ugotovilo, da gre pri zahtevani razliki za zahtevek, o katerem je pristojen odločati upravni organ prve stopnje, kjer pa ga tožnica ni uveljavljala. Zato se upravni organ tudi ni bil dolžan izreči o njem. Prav tako za njegovo neposredno uveljavljanje sodišče v tem postopku ni pristojno.

Zoper omenjeno sodbo je tožnica vložila revizijo, o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sklepom opr. št. X Ips 604/2008 z dne 23. 9. 2010. Meni, da je sodišče tožbeno navedbo o vrnitvi razlike nepravilno opredelilo za tožbeno novoto. Tožbena zahteva po vrnitvi delnega zneska ne predstavlja niti novega dejstva, niti novega dokaza, v smislu 52. člena Zakona o upravne sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Zato je po mnenju revizijskega sodišča nepravilna tudi presoja prvostopnega sodišča, da gre za povsem drugačen zahtevek, ki naj bi temeljil na 95. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št.18/96, v nadaljevanji ZDavP). Po presoji Vrhovnega sodišča pavšalno pojasnilo tožene stranke, da razlika v zneskih predstavlja datumsko različno stanje dolga, glede na tek zamudnih obresti, nima razumne podlage, saj se glede na tek zamudnih obresti dolg s potekom časa povečuje. Po mnenju sodišča iz zahteve tožnice za vračilo plačanega zneska davčnih obveznosti z dne 21. 7. 2004 izhaja, da je navajala določbo 1. odstavka 95. člena ZDavP. Zato po presoji Vrhovnega sodišča RS ne gre za drugačen zahtevek, o katerem prvostopenjsko sodišče ne bi bilo pristojno odločati v tem upravnem sporu. Ker v postopku ni bilo odločeno o tem, ali je tožnica morebiti upravičena do vrnitve razlike 3.888.092,44 SIT, je po mnenju Vrhovnega sodišča podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v prvotnem odgovoru na tožbo vztrajala pri svojih navedbah v izpodbijani odločbi in razlogih za odločitev, ter predlagala, naj sodišče tožbo zavrne. Novih navedb v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS pa ni podala.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena ZUS-1. Tožba je utemeljena.

Kot izhaja iz napotkov Vrhovnega sodišča RS, bi bilo v danem primeru potrebno odločiti o tem, ali je tožnica morebiti upravičena do vrnitve razlike 3.888.092,44 SIT oziroma sedaj 16.224,72 EUR, o čemer pa prvostopni organ ni odločil, niti ni slednjega dopolnil in utemeljil organ druge stopnje. Zato je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, da skladno z mnenjem, izraženim v tej sodbi, ponovno odloči. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku skladno z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.