Jedro

Upoštevaje preteklo delo in pomoč toženca pokojnemu očetu ter vsebino pogodbenih obveznosti glede nadaljnje oskrbe preužitkarja, pri konkretni pogodbi o preužitku ne gre za navidezno pogodbo, ki prikriva darilno pogodbo. Sicer pa bi bilo treba tožbeni zahtevek v zvezi s prikrajšanjem nujnega dednega deleža zavrniti tudi zaradi nesklepčnosti tožbe. Tožnica bi morala glede na svoje trditve poleg ugotovitve, da je pogodba o preužitku dejansko darilna pogodba, postaviti tudi zahtevek, da darilna pogodba nima pravnega učinka proti njej do 1/x določenega premoženja, ter zahtevek, da se 1/x določenega premoženja vrne v zapuščino (ker zapuščinski postopek po pokojnem še ni zaključen). Da bi bila njena tožba sklepčna, bi tožnica morala v njej tudi navesti vrednost zapustnikovega premoženja ob smrti, vrednost darila in vrednost razpoložljivega dela zapuščine, saj bi bilo šele potem mogoče presojati, ali je bil njen nujni delež res prikrajšan in za koliko.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter sodba in sklep potrdita.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da predstavlja skupno premoženje pokojnih I. P. in M. P. do deleža 80/100 nepremičnin, kot so razvidne iz izreka, ter premičnine v deležu do celote v obsegu, kot so razvidne iz izreka; da delež na skupnem premoženju znaša za vsakega do 1/2, in da v zapuščino po pokojni M. P. spada ta njen delež na skupnem premoženju in je zato pogodba o preužitku glede tega deleža M. P. neveljavna; na ugotovitev, da je pogodba o preužitku z dne 8. 11. 2016, sklenjena med pokojnim I. P. in tožencem, dejansko darilna pogodba in je toženec dolžan tožnici vrniti darilo, ki ga je prejel s pogodbo o preužitku do pokritja njenega nujnega deleža, in sicer na nepremičninah, kot so razvidne iz izreka; da se odredi vknjižba lastninske pravice na podlagi nujnega dednega deleža pri nepremičninah last I. P. do 6/40 na ime tožnice; da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške pravdnega postopka (I. točka izreka); zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je navedena pogodba o preužitku neveljavna (II. točka izreka); odločilo, da je dolžna tožnica v roku 15 dni povrniti tožencu stroške postopka v višini 5.633,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zato je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sodišče neutemeljeno zaključuje, da starša pravdnih strank nista porušila hleva in na njegovem mestu zgradila hišo, čeprav je toženec sam navedel, da sta starša nad hlevom uredila stanovanje. Očitek, da tožnica ni točno navedla, za koliko sta starša s tem povečala vrednost, je neutemeljen, saj je že v tožbi povedala, da sta starša s temi deli povečala vrednost nepremičnin za 80/100 in bi se ta vlaganja morala oceniti z izvedencem gradbene stroke, ki bi trditve preveril. Iz fotografij ni razvidno, da bi bili objekti nevzdrževani. Neutemeljeno je sodišče verjelo tožencu, da je nad garažami sam zgradil stanovanjski objekt in da je garaži zgradil še pred sklenitvijo zakonske zveze. Oče je bil ponosen in ne bi dovolil, da bi sin za njega gradil objekte, vse je financiral oče. Sodišče samo ugotavlja, da je zapustnik pridobil posojilo za gradnjo leta 1959, pri čemer pa je posojilo vrnil šele v času trajanja zakonske zveze, po letu 1961, tudi to potrjuje, da je šlo za skupno premoženje. Toženec ni dokazal, da je gotovinska posojila porabil za gradnjo, s temi sredstvi je kupil stroj za plastiko, njegova dejavnost pa mu ni prinašala zaslužka, zato je stroj prodal, da je lahko poplačal dolgove. Glede nepremičnin v k. o. X. sodišče neutemeljeno navaja, da je to posebno premoženje zapustnika, saj sta starša na tej parceli skupaj z družinskimi člani obnovila stavbo - čebelnjak, ki je služil kot vikend hiša. Stališče sodišča, da zato, ker je oče pravdnih strank nekatere parcele prodal in kupil druge, ne gre za skupno premoženje, je zmotno, saj je oče prodal le eno parcelo, kupil pa tri. Neutemeljen je očitek, da tožnica ni zatrjevala soglasja zapustnika, da bi na skupnih vlaganjih nastala solastnina zakoncev, saj že po samem zakonu postaneta zakonca solastnika na nepremičninah, ki sta jih ustvarila ali dogradila. Zapustnik je ob podpisu pogodbe o preužitku spregledal, da je s to pogodbo odtujil tudi del posestva, predvsem zgradbe in več parcel, ki so bile pridobljene v času trajanja zakonske zveze. Ponavlja svoje trditve o tem, kaj vse sta pokojna starša pravdnih strank v času trajanja zakonske zveze zgradila oziroma obnovila, s čimer sta povečala vrednost vseh stavb in nepremičnin, ki so predmet pogodbe o preužitku, za 80/100. Tudi vse premičnine so bile kupljene v času trajanja zakonske zveze. Če je oče v pogodbi navedel, da so njegova lastnina, to še ne pomeni, da je to res. Tudi je zmotno mnenje, da je oče kupoval te premičnine s svojim denarjem (npr. od izkupička prodaje drv iz gozda ali od prodaje parcele), saj sta oba starša prispevala k skupnemu premoženju, oba sta imela svoje pokojnine in oba delala na kmetiji, pa tudi toženec je potrdil, da sta starša kupovala stroje za delo na domačiji. Pogodba o preužitku je bila sklenjena z namenom, da se bo izigralo sodedinjo, ko je bil oče že na smrtni postelji, in je po 51. dneh po podpisu pogodbe tudi preminil. Zato je zagotovo šlo za darilno pogodbo. Sodišče bi moralo izvesti vse dokaze glede voljne sposobnosti zapustnika. Le delno je resnična navedba sodišča, da je toženec že pred sklenitvijo pogodbe skrbel za očeta. Vse, kar je storil, je bilo, da mu je preskrbel negovalko, ki pa jo je plačeval oče sam. Šele po sklenitvi pogodbe o preužitku je toženec očetu nudil potrebno pomoč, vendar le 51 dni, že ob sklepanju pogodbe je vedel, da oče ob tako hudem zdravstvenem stanju, ne bo dolgo živel, tako da za toženca pogodba sploh ni bila tvegana.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tožnice zoper plačilni nalog z dne 18. 11. 2019 zavrnilo.

5. Zoper sklep je tožnica vložila (laično) pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep ustrezno spremeni. Navaja, da je sodišče napačno kot vrednost spora obravnavalo znesek, ki je zgolj laično naveden. Pravda se le zaradi vrnitve dednega deleža, ki ji je bil protizakonito odtujen, logično je, da bi morala plačati takso samo za 1/2 premoženja, po GURS-u pa je to 1/2 ocenjeno na 124.094,00 EUR. Sodišče ne bi smelo vzeti za vrednost spora vrednost celotnega premoženja, ki naj bi ga sama ocenila, za cenitev obstajajo pristojne službe. Vrednost premoženja 302.000,00 EUR zato ni upoštevna.

6. Pritožbi sta neutemeljeni.

**K PRITOŽBI ZOPER SODBO** **O navidezni pogodbi in prikrajšanju nujnega dednega deleža:**

7. Prepričljiv je pravni zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za navidezno pogodbo, ki prikriva neodplačni pravni posel, zaradi česar naj bi veljal ta drugi posel (drugi odstavek 50. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Razloge sodišča prve stopnje za takšen zaključek pritožbeno sodišče sprejema (točke 22 do 32 obrazložitve). Dokazna ocena je skladna z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in tudi življenjsko prepričljiva in je pavšalne pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Res je oče umrl že 51 dni po sklenitvi pogodbe o preužitku, vendar je dokazni postopek potrdil trditve toženca o njegovi večletni skrbi za očeta, da je že pred podpisom pogodbe o preužitku z dne 8. 11. 2016 vrsto let delal na kmetiji in skrbel za starša oziroma jima pomagal, in je bilo v postopku dovolj prepričljivo izkazano, da je tudi takšna pretekla pomoč predstavljala podlago pogodbe (točki 25 in 26 obrazložitve).

8. Upoštevaje preteklo delo in pomoč toženca pokojnemu očetu ter vsebino pogodbenih obveznosti glede nadaljnje oskrbe preužitkarja, je kot rečeno povsem prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da pri pogodbi o preužitku (564. člen OZ) z dne 8. 11. 2016 (priloga A2), ne gre za navidezno pogodbo, ki prikriva darilno pogodbo (prvi odstavek 533. člena OZ), in je v posledici sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem obsegu utemeljeno zavrnilo.

9. Sicer pa bi bilo potrebno tožbeni zahtevek v zvezi s prikrajšanjem nujnega dednega deleža zavrniti tudi zaradi nesklepčnosti tožbe v tem obsegu. Tožnica bi morala glede na svoje trditve, poleg ugotovitve, da je pogodba o preužitku dejansko darilna pogodba (drugi odstavek 50. člena OZ), postaviti tudi zahtevek, da darilna pogodba nima pravnega učinka proti njej do 1/x določenega premoženja, saj lahko dedič zahteva vrnitev darila v zapuščino ali izročitev šele potem, ko doseže, da pogodba proti njemu vsaj (delno) nima pravnega učinka. Poleg tega bi morala v konkretnem primeru zahtevati, da se 1/x določenega premoženja vrne v zapuščino, saj zapuščinski postopek po pokojnem I. P. še ni zaključen (priloga B2), zato tožnica ne more zahtevati izročitve določenega dela premoženja v dopolnitev nujnega dednega deleža neposredno nase.

10. Tožnica bi morala, da bi bila tožba sklepčna, v tožbi tudi navesti vrednost zapustnikovega premoženja ob smrti, zaradi obračunske vrednosti zapuščine tudi vrednost darila in nato tudi vrednost razpoložljivega dela zapuščine, saj bi bilo šele po ugotovitvi te vrednosti mogoče presojati, ali je bil njen nujni delež res prikrajšan in koliko je bil prikrajšan (28. člen Zakona o dedovanju - ZD). Ker iz tožbenih trditev tako niti ni izhajala pravna posledica, ki jo je tožnica želela doseči, niti tem svojim trditvam ni ustrezno prilagodila tožbenega zahtevka, je bila njena tožba nesklepčna in je bilo potrebno že iz tega razloga tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrniti.

**O razpolaganju s skupnim premoženjem brez soglasja drugega zakonca:**

11. Tožnica tudi trdi, da 80/100 nepremičnin, navedenih v izreku sodbe, in v izreku sodbe navedene premičnine, predstavljajo skupno premoženje staršev (zakoncev), pri čemer sta deleža vsakega od njiju enaka. S pogodbo o preužitku je oče pravdnih strank razpolagal z navedenim skupnim premoženjem, zato zahteva ugotovitev neveljavnosti pogodbe v delu, ki se nanaša na delež matere na skupnem premoženju, in ugotovitev, da ta njen delež spada v zapuščino po njej.

12. Tudi v tem obsegu je bila tožba nesklepčna, saj tožnica ni postavila svojim trditvam ustreznega tožbenega zahtevka.1 Po uveljavljeni sodni praksi je pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo iz skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca, izpodbojen, saj ravna v nasprotju s prvim odstavkom 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oziroma sedaj v nasprotju s prvim odstavkom 69. člena Družinskega zakonika.2 Zato bi morala tožnica postaviti oblikovalni zahtevek na razveljavitev pogodbe. Ker tega ni storila, sodišče prve stopnje že iz tega razloga zahtevku na ugotovitev neveljavnosti pogodbe ni moglo ugoditi.

13. Trditve, da bi bila pogodba neveljavna v smislu ničnosti3, tožnica ni postavila. V tem smislu bi bilo njene trditve (glede vseh tožbenih zahtevkov) razumeti le v smeri (kot to izpostavi v pritožbi), da je bila pogodba o preužitku sklenjena z namenom „da se jo bo izigralo“. Tudi če bi takšen nagib pri preužitkarju obstajal, nagib ne bi bil nedopusten. Vsakdo ima namreč pravico, da s svojim premoženjem razpolaga po svoji volji (33. in 67. člen Ustave RS). Velja le omejitev neodplačnega razpolaganja, če bi bil zaradi tega prikrajšan nujni delež. Ker je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da pogodba o preužitku ni bila neodplačna, tudi ta omejitev ne pride v poštev.

14. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev neveljavnosti pogodbe o preužitku je tako pravilna in zakonita že iz navedenega razloga. V posledici pa tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, da delež (pokojne) matere pravdnih strank na nepremičnem in premičnem premoženju, ki je bilo predmet pogodbe, sodi v zapuščino po njej (ker to premoženje predstavlja skupno premoženje, s solastnim deležem zakoncev vsakega do 1/2). Tožnici ni uspelo izkazati, da bi bila pogodba o preužitku neveljavno sklenjena oziroma v tej smeri ni postavila svojim trditvam ustreznih tožbenih zahtevkov. Pravno veljavni pridobitelj izročenega premoženja je tako ostal toženec.

**O (podrednem) tožbenem zahtevku na ugotovitev, da je pogodba o preužitku neveljavna:**

15. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, navedbe tožnice v tem delu tožbe niso jasne. Razumeti bi jih bilo v smeri, da oče ob sklepanju pogodbe o preužitku ni imel sposobnosti razsojanja, pa tudi v smeri, da je bil k podpisu pogodbe prisiljen. Nobena od trditvenih podlag pa ne vodi k zaključku o neveljavnosti pogodbe. Neveljavne pogodbe so nične (86. člen OZ) ter izpodbojne pogodbe (94. člen OZ). Posledično so tudi zahtevki v tožbah različni: ugotovitveni zahtevek v primeru ničnosti in oblikovalni zahtevek v primeru izpodbojnosti pogodbe. Pavšalne trditve o grožnji in prevari pomenijo napako volje, zaradi katere je pogodba izpodbojna. Tožbenega zahtevka na razveljavitev pogodbe tožnica ni postavila. Oseba, ki nima sposobnosti razsojanja, ne more izraziti svoje volje, ki je potrebna za sklenitev pogodbe, zato izjava volje take osebe nima pravnih učinkov in je zato nična. Tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe tožnica ni postavila. Tudi če bi šteli, da s tožbenim zahtevkom na ugotovitev neveljavnosti pogodbe uveljavlja ugotovitev njene ničnosti, je tožbeni zahtevek neutemeljen. Njene trditve v tej smeri so bile pavšalne4, predlagani dokazi pa dokazi v informativne namene5. Tudi sicer pa je (ob pomanjkljivi trditveni podlagi) dovolj prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je bil preužitkar ob sklepanju pogodbe v celoti sposoben razumeti svoje ravnanje (glej točke 29 do 32 obrazložitve).

16. Katere vse dokaze glede voljne sposobnosti preužitkarja bi moralo sodišče prve stopnje še izvesti, pritožba ne pove. Zato pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe ne more preizkusiti.6 **Sklepno:**

17. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Če na kakšne pritožbene trditve ni odgovorilo, je šlo glede na zgoraj obrazloženo, za navedbe, ki niso bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji za tožnico na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za toženca pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.

**K PRITOŽBI ZOPER SKLEP**

19. Ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Tožnica je po pozivu sodišča (45. člen ZPP)7 določila vrednost spora za vsak posamezni tožbeni zahtevek, upoštevaje obseg domnevnega skupnega premoženja (80/100 nepremičnin), v višini 160.000,00 EUR, delež matere (40/100), v višini 80.000,00 EUR, nujni dedni delež tožnice (1/8), v višini 32.000,00 EUR, in vrednost spora v zvezi z vknjižbo lastninske pravice v višini 30.000,00 EUR, skupaj v višini 302.000,00 EUR. Ker je z vsemi tožbenimi zahtevki propadla in se pritožuje zoper celotno sodbo, je sodišče prve stopnje pri odmeri sodne takse za postopek o pritožbi, pravilno upoštevalo skupno vrednost spora 302.000,00 EUR in takso za pritožbo tudi pravilno odmerilo (glej 4. točko obrazložitve).

20. Tudi to pritožbo je pritožbeno sodišče v posledici zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Na nesklepčnost (celotne) tožbe je toženec ves čas opozarjal. 2 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 324/2017, II Ips 319/2013, VSL I Cp 1723/2019. 3 Ustreznega tožbenega zahtevka tudi v tem primeru ni postavila. 4 „Tožnica meni, da je veljavnost pogodbe … zelo vprašljiva … (navedbe v tožbi);“ postavlja se vprašanje voljne sposobnosti za sklenitev tega posla „(pripravljalna vloga z dne 25. 1. 2018). 5 „Naj se pribavi njegov zdravstveni karton … in naj se preveri krajevna in časovna orientiranost zapustnika … „ (tožba); zapustnik je bil prisiljen podpisati sporno pogodbo, saj je bil v hudi stiski za svoje življenje, kljub podpisu pogodbe je po 51. dneh preminil. Iz tega izhaja, da je bila voljna sposobnost zapustnika gotovo zmanjšana oziroma sploh ni bila podana, kar naj se ugotovi z izvedencem medicinske stroke „ (pripravljalna vloga z dne 9. 3. 2018). 6 Zakon (ZPP) ne nalaga sodišču, da izvede vse predlagane dokaze, pač pa sodišče izvede samo tiste dokaze, ki so pomembni glede na dejansko stanje in pravno podlago. 7 V katerem ugotavlja, da je treba označiti vrednost spornega predmeta za vsak tožbeni zahtevek posebej in ne le enotno vrednost spornega predmeta, saj se v zvezi s tem postavlja vprašanje pravice do revizije.