Jedro

Brezplačna pravna pomoč po ZBPP se dodeli le, če v posebnem zakonu ni to drugače urejeno. Ker 65. člen ZKP dodeljevanje brezplačne pravne pomoči za primere kaznivih dejanj, za katera je v KZ predpisana kazen zapora nad 3 leta, kar je tudi obravnavani, določa posebnosti, se v tem primeru tožnikova vloga ne obravnava po ZBPP, zato o njej tudi ni pristojen odločati organ za brezplačno pravno pomoč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.2.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Uradni list RS, št. 20/04) oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z v tem sporu izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s kazensko zadevo, ki se vodi pri Okrajnem sodišču na Ptuju. Ugotovila je, da tožnik ne izpolnjuje stvarnega oziroma objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pomoči na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/01). Po presoji tožene stranke je namreč kazenska zadeva, za katero je zaprosil za dodelitev brazplačne pomoči, pri čemer je vložil obtožni predlog zoper dva sodnika Okrožnega sodišča na Ptuju zaradi suma storitve kaznivega dejanja po členu 261/III-I KZ, nerazumna, saj tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh. Njegova pričakovanja so v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in tudi v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Predhodno je že državno tožilstvo zavrglo njegove kazenske ovadbe zoper navedena dva sodnika, zato je sam vložil obtožne predloge.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedla tožena stranka. Sklicujoč se na 1. člen in 2. odstavek 3. člena ZBPP je pojasnilo, da se ZBPP uporablja le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnimi zakoni, in sicer za oblike pravne pomoči, ki jih poseben predpis ne ureja.

Brezplačno pravno pomoč v kazenskih postopkih pa ureja Zakon o kazenskem postopku (ZKP, Uradni list RS, št. 61/94 in ostali). Med drugim ZKP ureja postavitev pooblaščenca oškodovancu kot tožniku. Po 65. členu ZKP lahko sodišče postavi oškodovancu kot tožniku na njegovo zahtevo pooblaščenca, če je to koristno za postopek in če oškodovanec kot tožilec po svojih gmotnih razmerah ne more plačati stroškov zastopanja. Takšna oblika pravne pomoči velja po ZKP v zvezi s kaznivimi dejanji, za katere je v zakonu predpisana kazen zapora nad tri leta. V takem primeru o zahtevi za pooblastitev pooblaščenca odloči preiskovalni sodnik oziroma predsednik senata, pooblaščenca pa postavi predsednik sodišča izmed odvetnikov. ZKP torej za navedene primere drugače ureja brezplačno pravno pomoč kot je ta urejena z ZBPP, zato je treba v teh primerih uporabiti določbe ZKP. Ker je za kaznivo dejanje, za katerega je tožnik vložil obtožni predlog (člen 261/III-I KZ), predpisana kazen zapora od treh mesecev do petih let, gre za zadevo, v zvezi s katero je brezplačna pravna pomoč drugače urejena v ZKP. Zato ni pravne podlage za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi določb ZBPP. To so torej razlogi, zaradi katerih je treba vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrniti. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tožbeni ugovor v zvezi z izločitvijo uradne osebe, ki je podpisala izpodbijano odločbo. Po presoji sodišča namreč niso izpolnjeni izločitveni razlogi iz 35. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki so absolutne narave. Po mnenju prvostopnega sodišča tožnik tudi ni izkazal, da so podani izločitveni razlogi v smislu 37. člena ZUP, saj okoliščina, da je podpredsednica sodišča sodelavka sodnikov, zoper katera je tožnik vložil obtožni predlog, ne daje podlage za sklepanje o njeni nepristranosti.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje. Ne strinja se s sodbo. Meni, da je zadeva pomembna za njegov osebni položaj in da so izpolnjeni tudi objektivni kriteriji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Meni, da bi bilo treba tudi v primeru dvoma v njegov uspeh odločiti v njegovo korist in njegovi vlogi ugoditi. Njegovo finančno stanje je takšno, da ne zmore stroškov postopka. Če bi imel denar, bi si odvetnika najel na svoje stroške. Izpolnjuje tudi pogoje iz 24. člena ZBPP. Meni, da v obravnavanem primeru ni bila upoštevana določba 3. odstavka 1. člena ZUS, saj je iz njegove vloge razviden obstoj okoliščin, ki nakazujejo možnost uveljavljanja navedenega sodnega varstva.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se v celoti strinja s prvostopno sodbo in zavrača vse navedbe tožnika v njegovi pritožbi. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo prvostopnega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot je tožniku pravilno navedlo že prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, po določbi 1. odstavka 1. člena ZBPP brezplačna pravna pomoč obsega uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničiti. ZBPP opredeljuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter oblike te pomoči. Pri tem tudi dopušča, da je lahko s kakšnim drugim zakonom brezplačna pravna pomoč urejena drugače. V takem primeru se po določbi 2. odstavka 3. člena ZBPP določbe ZBPP uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom, torej le subsidiarno, in sicer za oblike pravne pomoči, ki jih posebej predpis ne ureja. V ZKP je drugače urejena dodelitev brazplačne pravne pomoči oškodovancu kot tožilcu. V obravnavanem primeru je tožnik vložil obtožni predlog zoper dva sodnika Okrožnega sodišča na Ptuju zaradi suma storitve kaznivega dejanja po členu 261/III-I KZ. Zato bi moral zaprositi za brezplačno pravno pomoč na podlagi 65. člena ZKP. V takem primeru pa o brezplačni pravni pomoči ne odloča organ za brezplačno pravno pomoč po ZBPP, temveč preiskovalni sodnik oziroma predsednik senata, pooblaščenca pa postavi predsednik sodišča izmed odvetnikov na podlagi ZKP.

Ker se tožnik v pritožbi še vedno sklicuje na to, da izpolnjuje pogoje za dodelitev brazplačne pravne pomoči po ZBPP, so te pritožbene navedbe za odločitev v tej stvari pravno nepomembne. S tem pa tožniku tudi ni kršena pravica do sodnega varstva, saj mu je to zagotovljeno v okviru tega upravnega spora. Tožnik se namreč moti, če meni, da mu je sodno varstvo odrečeno, če je v upravnem sporu ugotovljeno, da njegov zahtevek za dodelitev brazplačne pomoči na podlagi ZBPP ni utemeljen.

V tem primeru tudi ne gre za upravni spor po 3. odstavku 1. člena ZUS, temveč za upravni spor po 2. odstavku 1. člena ZUS, saj se presoja zakonitost dokončnega upravnega akta.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je tožnikova pritožba neutemeljena, zato jo je kot takšno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.