Jedro

Namen prijave terjatve v stečajnem postopku je participacija upnika pri delitvi stečajne mase. Zato za tiste terjatve, ki ne bodo poplačane iz stečajne mase, določila o prijavljanju terjatev v stečajno maso ne veljajo. Zahtevki za uveljavitev terjatev so dajatveni zahtevki. Zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ter za ugotovitev, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo do uvedbe stečajnega postopka, pa je ugotovitven, tako da se s tem v zvezi prijava terjatve v stečajno maso ne zahteva. Prijava v stečajno maso tudi ne predstavlja predpogoja za dopustnost tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2008, katero je tožena stranka podala tožnici nezakonita (1. tč. izreka); ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi trajalo do uvedbe stečaja nad toženo stranko, to je do 20. 4. 2009, zato ji je tožena stranka za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do 20. 4. 2009 dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja (2. tč. izreka); nadalje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do tožene stranke iz naslova obračuna bruto plač v znesku 975,92 EUR, obračuna in plačila davkov in prispevkov od tega zneska in plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za neto plačo za pretekli mesec ter odškodnine na podlagi 118. čl. ZDR v višini 4.870,00 EUR. Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka tožnici pa je dolžna povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 441,68 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila in sicer na TRR Delovnega sodišča v Mariboru (4. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka meni, da sodišče glede izreka sodbe pod tč. I. in tč. II., kjer gre za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sploh ne bi smelo odločati. Tožnica je namreč v stečajnem postopku prijavila le denarno terjatev in ta terjatev je bila s strani stečajnega upravitelja prerekana. Pravni interes za vložitev tožbe je tako tožnica imela le v delu denarne terjatve. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek pod tč. 1 in 2 izreka zavreči kot nedopustnega. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v 253. čl. določa, da se nedenarna terjatev upnika do stečajnega dolžnika z začetkom stečajnega postopka pretvori v denarno terjatev. Navedeno pomeni, da nedenarna terjatev tožnice na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da je delovno razmerje trajalo do 20. 4. 2009 ne obstaja, ampak je pretvorjena v denarno terjatev. Sicer pa sodišče v tej smeri ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je predlagala različne dokaze, s katerimi je dokazovala, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, vendar pa sodišče teh dokazov ni izvedlo. Prav tako je sodišče nepravilno ugotovilo obstoj terjatve tožnice do tožene stranke v višini 975,92 EUR, ki se nanaša na obračun bruto plače in odškodnine na podlagi 118. čl. ZDR. Tožnica v zvezi z odškodnino ni navedla nobenih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da ji nastaja škoda. V konkretnem primeru gre za denarno odškodnino, kjer je potrebno upoštevati vse elemente odškodnine, kot jih določa OZ. V tej smeri pa bi morala tožnica tudi navesti ustrezna dejstva. Tožnica v tej smeri ni podala ustreznih trditev in tako ni mogoče ugotoviti, ali tožnici škoda sploh nastaja. Škoda tudi po višini ni dokazana. Iz izreka sodbe ni razvidno, ali gre za prednostne ali navadne terjatve. Tožnica je vse terjatve prijavila kot prednostne, v tej smeri pa sodišče dejansko ni odločilo. Tako tožena stranka ne ve, ali gre za prednostno ali navadno terjatev, kar pa je v stečajnem postopku bistvenega pomena. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodba sodišča prve stopnje je logično obrazložena ter materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa le še dodaja: Namen prijave terjatve v stečajnem postopku je participacija upnika pri delitvi stečajne mase. Zato za tiste terjatve, ki ne bodo poplačane iz stečajne mase, določila Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS št. 126/2007) o prijavljanju terjatev v stečajno maso ne veljajo. Iz teh razlogov je v 20. členu tega zakona definirana terjatev kot pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev, kot nedenarna terjatev pa zahtevek na izpolnitev nedenarne terjatve ali izvedbo storitve. Vsi ti zahtevki so dajatveni zahtevki. Zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita ter na ugotovitev, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo do uvedbe stečajnega postopka, ne spada v nobeno od teh kategorij, saj se izreka z ugotovitveno sodbo. Zato za take terjatve določilo 1. odstavka 253. člena ZFPPIPP o konverziji nedenarnih terjatev v denarne ne velja. Tožnica je vsekakor v nasprotju s prepričanjem tožene stranke imela pravni interes tudi za vložitev ugotovitvenega zahtevka, saj ji je takšen zahtevek izrecno dovoljen z določbo 3. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji).

Za odločitev v tem individualnem delovnem sporu tudi ni odločilnega pomena, ali ima določena terjatev status prednostne ali navadne terjatve, zato se sodišče prve stopnje z navedenim utemeljeno ni ukvarjalo. Tudi sicer pa tožena stranka niti ne navaja, v čem je s tem v zvezi podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podala nobenega ugovora v tej smeri.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka v pritožbi zgolj izrazila svoje pravno mnenje, da materialnopravno ni mogoče slediti zaključku prvostopenjske sodbe, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožena stranka zgolj pavšalno navaja, da je predlagala različne dokaze, s katerimi je dokazovala, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, ter da sodišče teh dokazov ni izvedlo. Tožena stranka ne zatrjuje dejstev, ki bi utemeljevala v pritožbi izraženo mnenje, čeprav bi to morala storiti (drugi odstavek 105. člena ZPP), niti ne navaja katere dokaze je v namen dokazovanja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi predlagala in jih sodišče ni izvedlo. Iz pritožbe ni razvidno, na katera dejstva opira tožena stranka svoje mnenje, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi glede odškodnine po 118. čl. ZDR. Glede odškodnine po drugem odstavku 118. člena ZDR v povezavi s prvim odstavkom tega člena je treba prvenstveno izhajati iz njene narave. Povezuje se z nadaljevanjem izpolnjevanja obveznosti obeh strank iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana, pri čemer iz volje tožeče stranke ali ugotovljenega interesa strank izhaja, da s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja ni mogoče več doseči namena pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino, ki pomeni odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej nadomestilo za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje (glej odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008). Zaradi (posebne) narave odškodnine po 118. čl. ZDR se pri odločanju o njej ni mogoče neposredno opreti oziroma uporabiti vseh institutov civilnega (obligacijskega) prava, kot to meni tožena stranka. V prvi vrsti ta odškodnina predstavlja odškodnino za bodočo ocenjeno škodo oziroma neko pravično denarno odškodnino, glede katere kriterije oblikuje sodna praksa.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o odškodnini pravilno upoštevalo navedena izhodišča. Tožnica je predlagala, naj sodišče na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR razveže pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je nato na podlagi 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/2004) ter v okviru materialnega procesnega vodstva ter glede na načelo odprtega sojenja poskrbelo, da je tožnica navedla ustrezna dejstva, ki so bila podlaga za odmero odškodnine. Sodišče prve stopnje je pri določitvi odškodnine ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi pravilno upoštevalo vse elemente, ki lahko vplivajo na njeno odmero: starost tožnice, izobrazbo, regijo, kjer tožnica živi, socialno ozadje, višino njene mesečne plače. Pritožbene navedbe o tem, da tožnica v smeri odškodninskega zahtevka po 118. čl. ZDR ni podala ustreznih trditev zato ne držijo, kot tudi ne navedbe, da odškodnina po višini ni ustrezna. Višini postavljenega tožbenega zahtevka iz tega naslova tožena stranka ni oporekala v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot je to izrecno v obrazložitvi ugotovilo že sodišče prve stopnje. Substancirano pa prisojeni višini odškodnine ne oporeka niti v pritožbi, zato se pritožbeno sodišče do tovrstnih pavšalnih pritožbenih navedb ne opredeljuje.

Prav tako so neobrazložene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obračun bruto plače, zato se pritožbeno sodišče tudi do njih ne opredeljuje. Z obračunom bruto plače, kot ga je opravila tožnica in kot je razviden iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, se je tožena stranka strinjala v zadnji pripravljalni vlogi, zato s svojo pritožbeno navedbo, da je sodišče nepravilno ugotovilo obstoj terjatve tožnice do tožene stranke v višini 975,92 EUR, ki se nanaša na obračun bruto plače, tudi prihaja sama s seboj v nasprotje.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela in ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.