Jedro

Določba 5. točke tretjega odstavka 78. člena ZPNačrt ne predstavlja pravne podlage za pogodbeno določitev višine komunalnega prispevka namesto v 79. členu ZPNačrt urejene odmere prispevka, ampak le za opredelitev tistega dela komunalnega prispevka, ki ni zajet v vsebini pogodbe o komunalnem opremljanju, kar je večkrat poudarila tudi upravnosodna praksa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila komunalni prispevek za novogradnjo enostanovanjske stavbe na zemljišču parc. št. ... k.o. ... po tam navedeni projektni dokumentaciji, v višini 2.927,80 EUR (1. točka izreka). Odločila je še, da odmera komunalnega prispevka po tej odločbi velja eno leto od njene pravnomočnosti, v primeru, da investitorju gradbeno dovoljenje za gradnjo v tem roku ni izdano, pa se ponovno odmeri (2.točka izreka) in ugotovila, da stroškov postopka ni (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da so podlaga za odmero določbe Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Medvode (Uradni list RS, št. 45/2009 in naslednji, v nadaljevanju Odlok). Toženka ugotavlja, da se zemljišče predvidene gradnje nahaja v območju, za katerega je bil sprejet Program opremljanja stavbnih zemljišč za območje urejanja SE 13/4-2 Dragočajna (Uradni list RS, št. 68/2006, v nadaljevanju Program) ter da je bila med Občino Medvode in tožnikovim pravnim prednikom - A. sklenjena urbanistična pogodba z dne 22. 9. 2006 z aneksi (v nadaljevanju Urbanistična pogodba). Po proučitvi Programa in Urbanistične pogodbe toženka ugotavlja, da sta pogodbeni stranki med drugim določili, da znaša strošek A. za izgradnjo komunalne infrastrukture (ceste, zunanja ureditev, javna razsvetljava, vodovodno omrežje in kanalizacija) 274.819.400,00 SIT in da Program in Urbanistična pogodba določata, da bo investitorjem pred izdajo gradbenega dovoljenja odmerjen komunalni prispevek po ceni 4.485,10 SIT na m2 neto površine objekta. Toženka ugotavlja, da so določila, s katerimi je določeno, kolikšen znesek komunalnega prispevka naj bi moral investitor po izgradnji določene komunalne infrastrukture še plačati, in z njimi določena zaveza občine, kako bo v prihodnosti v konkretnem in posamičnem primeru obračunala komunalni prispevek, nezakonita in neveljavna, saj bi drugačna razlaga pomenila neenako obravnavo tistih, ki so z občino sklenili pogodbo, in ostalih, čeprav se jim komunalni prispevek odmerja v istem času in za isto komunalno opremo. Sklicuje se na 82. in prvi odstavek 104. člena ZPNačrt, ki določata, katere predpise je treba uporabiti pri izračunu komunalnega prispevka, zato je določitev višine komunalnega prispevka v Programu in Urbanistični pogodbi v nasprotju z izrecnimi zakonskimi določili ZPNačrt. 3. Poudarja, da je za izračun zneska komunalnega prispevka, ki naj bi ga moral po izgradnji določene komunalne infrastrukture še plačati investitor, uporabljena nepravilna metodologija. Znesek je bil določen tako, da so od skupnega komunalnega prispevka, ki naj bi ga bilo potrebno plačati za celotno območje opremljanja, odšteli že vnaprej določen znesek domnevne vrednosti investicije v posamezno komunalno opremo. V ZPNačrt ni podlage, da naj bi se stroški izgradnje določene vrste komunalne opreme upoštevali pri odmeri komunalnega prispevka za katero od drugih vrst komunalne opreme, temveč se vložek v posamezno vrsto komunalne opreme lahko upošteva le pri isti vrsti komunalne opreme in le do višine komunalnega prispevka za to komunalno opremo. Pogodbeni stranki bi morali v skladu z veljavnimi predpisi zato določiti, katero komunalno infrastrukturo bo zgradil investitor ter da se bo za to infrastrukturo štelo, da je investitor z njeno izgradnjo v naravi plačal komunalni prispevek. Nezakonito ter z uporabo neustrezne metodologije sta torej določili, kolikšen znesek komunalnega prispevka bo moral po izgradnji te komunalne opreme še plačati investitor. Na podlagi navedenega toženka zaključuje, da so določila Programa in Urbanistične pogodbe, s katerimi je določeno, koliko bo znašal komunalni prispevek po izgradnji določene komunalne opreme, neveljavna, saj so sklenjena v nasprotju z veljavnimi predpisi.

4. Kljub temu je toženka ugotavljala, ali so ob pravilni uporabi materialnega prava podani pogoji, da bi se štelo, da je investitor v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil in v katerem delu oz. za katero komunalno opremo je plačal komunalni prispevek. Toženka je pri tem ugotavljala, ali in katero komunalno infrastrukturo je investitor dejansko zgradil in ali je bila predana v last in upravljanje toženki oz. upravljalcem javne infrastrukture. Po vpogledu v uradne evidence in arhive je toženka ugotovila, da je tožničin pravni prednik sam zgradil sekundarno komunalno opremo - vodovod, primarno in sekundarno komunalno opremo - javno kanalizacijo in sekundarno komunalno opremo - javne ceste, kar vse je bilo predano v last toženki, vodovod je bil predan upravljalcem javnih gospodarskih služb, cesta in kanalizacija pa sta v upravljanju toženke. Glede na navedeno je toženka tožnici obračunala še preostali del komunalnega prispevka v skladu z Odlokom, in sicer za primarni javni vodovod, primarne javne ceste in za odvoz odpadkov.

5. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper tožničino pritožbo. Pritrjuje ugotovitvam in obrazložitvi prvostopenjskega organa in se nanje v celoti sklicuje. Dodaja, da je iz prvega odstavka 82. člena ZPNačrt razvidno, da so za izračun komunalnega prispevka relevantni kriteriji oz. merilo: podatki o površini in opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter neto površina objekta in njegova namembnost, ne pa zgolj neto stanovanjska površina, ki je bila določena in upoštevana v Programu, ali merilo neto površine objekta, ki je določeno z Urbanistično pogodbo. Že iz tega razloga so merila za odmero komunalnega prispevka določena v nasprotju z ZPNačrt in bi bila odmera v skladu s Programom in Urbanistično pogodbo nezakonita. Poleg tega organ ugotavlja, da 22. člena Odloka v konkretnem primeru v postopku pred prvostopenjskim organom glede na ugotovljeno dejansko stanje ne bi bilo mogoče uporabiti, tudi če prej navedena neskladnost z določili ZPNačrt ne bi obstajala. 22. člen Odloka namreč predstavlja prehodno in končno določbo navedenega odloka, ki se nanaša na opremljanje s komunalno opremo v času uveljavitve odloka že obstoječih objektov, ne pa tudi na objekte, ki se bodo gradili, dograjevali ali bo spremenjena njihova namembnost v prihodnosti. V kolikor bi Odlok določal specialen način odmere komunalnega prispevka na način, za kakršnega se smiselno zavzema tožnica, bi bila tovrstna določila uvrščena v osrednji del Odloka oz. v poglavje, v katerem so urejena merila za odmero komunalnega prispevka. Pritrjuje stališčem prvostopenjskega organa, da bi Urbanistična pogodba lahko predstavljala pogodbo, s katero sta se tožničin pravni prednik in toženka dogovorila, da bo tožnik sam zgradil del ali celotno komunalno opremo za zemljišče, na katerem namerava graditi, in s tem za na podlagi te pogodbe zgrajeno komunalno opremo v naravi plačal komunalni prispevek. Po presoji drugostopenjskega organa je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tožničin pravni prednik sam zgradil sekundarno komunalno opremo - vodovod, primarno in sekundarno komunalno opremo - javna kanalizacija ter sekundarno komunalno opremo - javne ceste. Poudarja, da v zvezi z vodovodom tožnica niti ne trdi, da naj bi ona oz. njen pravni prednik zgradil omrežje cevovodov in z njimi povezane tehnološke objekte, kot so objekti za obdelavo vode, vodohrami in črpališča, kar je definicija primarnega vodovoda. Nobenega dvoma ni, da tega nedvomno tožničin pravni prednik ni zgradil, tudi če bi bilo res, da naj bi vodovod na trasi Dragočajna Valburga v dolžini cca. 1 km, predstavljal primarni vodovod. Nesporno je, da tožnica oz. njen pravni prednik ni in ni mogel sam zgraditi vodovoda na celotnem območju VO 1, poleg tega pojasnjuje, zakaj meni, da komunalna oprema vodovod, ki naj bi jo zgradil tožničin pravni prednik, predstavlja sekundarno komunalno opremo. Da je tožničin pravni prednik zgradil sekundarno komunalno opremo pa ne vpliva na dejstvo, da je obremenil ostalo, že zgrajeno primarno komunalno opremo - vodovod v Občini Medvode oz. v obračunskem območju VO 1, saj je nanjo priključil komunalno opremo. Zato je odmera komunalnega prispevka za primarno komunalno opremo - vodovod v izpodbijani odločbi pravilna in na zakonu utemeljena. Tudi gradnja pločnika za občinsko cesto, ki vodi ob naselju do središča Dragočajna in izgradnja novega širšega križišča s hitrostnimi ovirami v središču Dragočajne prestavlja sekundarno komunalno opremo - javne ceste. Izgradnja navedene sekundarne komunalne opreme je bila potrebna zaradi obremenitve javnih cest s potrebami novega naselja v Dragočajni. Ta izgradnja pa ne vpliva na dejstvo, da je tožnica oz. njen pravni prednik obremenil preostalo že zgrajeno primarno komunalno opremo - javne ceste v Občini Medvode, saj je nanjo priključil komunalno opremo, ki jo je zgradil sam.

6. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da bi morala toženka pri odločanju upoštevati Odlok o lokacijskem načrtu za območje urejanja SE 13/4-2 Dragočajna, Program in na podlagi navedenih predpisov sklenjeno Urbanistično pogodbo. Navaja, da toženka ne more odločati o zakonitosti posameznega predpisa samoupravne lokalne skupnosti, saj za to ni pristojna. Meni, da toženka tudi ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, ker ni upoštevala predpisov Občine Medvode in vseh investicij, ki jih je izvedel njen pravni prednik. Poudarja, da toženka ni obrazložila, ali je obračunan komunalni prispevek za preostalo komunalno opremo ali za preostali del komunalnega prispevka zaradi obremenitve zgrajene komunalne opreme. Poleg tega toženka ni navedla, za katere primarne ceste in za kateri primarni vodovod je obračunan komunalni prispevek. Poudarja, da je njen pravni prednik, skupaj z ostalimi lastniki, financiral ne le parcelacijo, odkup zemljišč, pridobitev projektne dokumentacije, izvedbo del, zagotovitev nadzora, pridobitev gradbenega in uporabnega dovoljenja za cesto znotraj naselja, pač pa vse navedeno, vključno z gradnjo pločnika, tudi za občinsko cesto, ki vodi ob naselju do središča Dragočajne, v središču Dragočajne pa je zgradil novo, širše križišče s hitrostnimi ovirami. Navedena investicija je primarna komunalna oprema, v katero je tožnikov pravi prednik vlagal svoja finančna sredstva, zato ni podlage, da se tožniku zaračuna stroške opreme za primarno cestno infrastrukturo. Organ je v tem primeru dolžan upoštevati vlaganje v primarno cestno infrastrukturo in šteti, da je komunalni prispevek za to infrastrukturo že plačan. Pri javnem vodovodu je investitor v skladu z gradbenim dovoljenjem zgradil celotni vodovodni sistem v območju SE 13/4-1 Dragočajna, zgradil pa je tudi primarni vodovod na trasi Dragočajna - Valburga v dolžini 1 km od območja urejanja SE 13/4-2 Dragočajna do naselja Valburga, za kar je pridobil vsa ustrezna dovoljenja, pred tem pa tudi vse služnostne pravice in financiral gradnjo, vse skladno z zahtevami upravljalca vodovoda - Javnega podjetja komunala Kranj. Meni, da je s tem zgradil primarni vodovod in je obračunan komunalni prispevek zanj nezakonit. Navaja, da so bile z izpodbijano odločbo kršene določbe ZPNačrt, predvsem njegov 87. člen, ki določa, da če stroške izgradnje v pogodbi predvidene komunalne infrastrukture nosi investitor, se šteje, da je ta investitor v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je zgradil sam. Ker sta tako Program kot tudi Urbanistična pogodba opredelila vlaganje tožnikovega pravnega prednika v komunalno opremo, jih je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno upoštevati pri odločitvi o odmeri komunalnega prispevka. Predlaga odpravo prvostopenjske in drugostopenjske izpodbijane odločbe.

7. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in pojasnjuje, zakaj meni, da je izpodbijana odločba pravilna, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavanem primeru odločba, s katero je bilo odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt) odločba prvostopenjskega organa o odmeri komunalnega prispevka, in ne odločba drugostopenjskega organa, s katero je zavrnil tožničino pritožbo zoper odmerno odločbo, sodišče šteje, da tožnica vlaga tožbo le zoper odločbo prvostopenjskega organa.

10. V zadevi je med drugim sporno, ali je toženka pri odmeri komunalnega prispevka uporabila pravilno pravno podlago. Glede na nesporno dejstvo, da je tožnica zahtevo za odmero komunalnega prispevka vložila v času veljavnosti ZPNačrt in Odloka, je tudi po presoji sodišča odmera na navedeni pravni podlagi pravilna in zakonita.

11. Komunalni prispevek je javna dajatev, ki nastane na podlagi zakona, ko se stečejo okoliščine za njegovo odmero, določene z zakonom. V primeru odmere komunalnega prispevka za potrebe novogradnje, kot je to v obravnavani zadevi, so te okoliščine podane, ko investitor oziroma v njegovem imenu upravna enota vloži zahtevo za odmero komunalnega prispevka oz. obvestilo o popolnosti vloge za izdajo gradbenega dovoljenja (79. člena ZPNačrt). Odmera pa mora temeljiti na predpisih, veljavnih v času nastanka obveznosti njenega plačila (tako sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 149/2013 z dne 3. 6. 2015). Tožnica ne oporeka ugotovitvi toženke, da je zemljišče nameravane gradnje predmet urejanja Odloka, prav tako ne oporeka veljavnosti Odloka v času nastanka okoliščin za odmero komunalnega prispevka, torej v času vložitve zahteve za njegovo odmero.

12. Prvi odstavek 104. člena ZPNačrt je sicer določil, da se do izdaje podzakonskih predpisov, izdanih na podlagi ZPNačrt, kolikor niso z njim v nasprotju, uporabljajo podzakonski predpisi, sprejeti na podlagi ZUreP-1. V obravnavanem primeru pa je bil po uveljavitvi ZPNačrt izdan Odlok, ki ureja predmetno območje. Ta je v 22. členu sicer določal, da se na območjih, za katere so že sprejeti posamezni programi opremljanja, in sicer med drugim tudi Program, komunalni prispevek za posamezno komunalno opremo odmeri po teh programih opremljanja oziroma njihovih spremembah in dopolnitvah.

13. Sodišče pritrjuje toženki, da se navedena določba nanaša na opremljanje s komunalno opremo v času uveljavitve odloka že obstoječih objektov, saj je uvrščena med prehodne in končne določbe, in ne na objekte, ki se bodo še gradili, kot je v obravnavanem primeru. Tudi sicer pa se sodišče strinja s stališčem toženke, da so določbe Programa, s katerimi je določeno, kolikšen znesek komunalnega prispevka mora bodoči investitor plačati na m2 neto površine, v nasprotju z merili za odmero komunalnega prispevka, določenimi v ZPNačrt (prvi odstavek 82. člena), kar sta pravilno pojasnila organa v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi, in se sodišče na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato ga glede na citirano določilo prvega odstavka 104. člena ZPNačrt tudi po presoji sodišča ni mogoče uporabiti. Ugotovitev toženke glede skladnosti Programa z ZPNačrt je glede na citiran prvi odstavek 104. člena ZPNačrt del ugotovitve o pravilni uporabi prava, zato sodišče ne vidi razloga, zakaj organ ne bi smel sam ugotavljati skladnosti Programa z ZPNačrt. Sodišče zgolj pripominja, da bi bil od upoštevanju drugega odstavka 6. člena Programa, ki določa, da bi bil investitorju pred izdajo gradbenega dovoljenja odmerjen komunalni prispevek po ceni 4.485,10 SIT/m2 neto površine novega objekta, pri čemer se cena revalorizira v skladu z indeksom cen gradbenega materiala, znesek komunalnega prispevka celo višji, kot je znesek v izpodbijani odločbi.

14. ZPNačrt v 78. členu ureja vsebino in pravne učinke pogodbe o komunalnem opremljanju. To je pogodba, s katero se investitor in občina dogovorita, da bo investitor sam zgradil del ali celotno komunalno opremo za zemljišče, na katerem namerava graditi (prvi odstavek 78. člena). Stroške izgradnje v pogodbi predvidene komunalne opreme nosi investitor. Šteje se, da je investitor na ta način v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil (prvi in drugi stavek četrtega odstavka 78. člena). Investitor je dolžan plačati še preostali del komunalnega prispevka, ko bo obremenil že zgrajeno komunalno opremo, na katero bo priključil komunalno opremo iz 3. točke prejšnjega odstavka (tretji stavek četrtega odstavka istega člene). S tretjim odstavkom pa je med drugim določeno, da pogodba o opremljanju vsebuje pregled komunalne opreme, ki jo bo zagotovil investitor (3. točka), navedbo komunalne opreme, na katero bo investitor priključil zgrajeno komunalno opremo iz 3. točke (4. točka), ter del komunalnega prispevka iz četrtega odstavka tega člena, ki ga mora investitor še plačati (5. točka tretjega odstavka 78. člena).

15. Iz navedenih določb 78. člena ZPNačrt po presoji sodišča nedvoumno izhaja dvoje: 1) da investitor in občina (lahko) pogodbeno urejata plačilo stroškov komunalnega opremljanja samo glede komunalne opreme, ki jo investitor zgradi sam, in 2) da zgraditev te komunalne opreme na stroške investitorja ne vpliva na njegovo obveznost plačila preostalega dela komunalnega prispevka, to je tistega dela, ki se nanaša na delno pokritje stroškov gradnje ostale komunalne opreme. Določba 5. točke tretjega odstavka 78. člena ZPNačrt namreč ne predstavlja pravne podlage za pogodbeno določitev višine tega (drugega) dela komunalnega prispevka namesto v 79. členu ZPNačrt urejene odmere prispevka, ampak le za opredelitev tistega dela komunalnega prispevka, ki ni zajet v vsebini pogodbe o komunalnem opremljanju, kar je večkrat poudarila tudi upravnosodna praksa (na primer sodbe Upravnega sodišča RS U 2282/2008, I U 880/2010 in I U 857/2011 ter sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 283/2009).

16. Iz navedenega izhaja, da zakon ne dopušča nadomestitve odločbe o odmeri preostalega dela komunalnega prispevka s pogodbenim določilom.

17. Odmera toženke, ki temelji na podlagi veljavnih predpisov, in ne na podlagi Urbanistične pogodbe, je zato pravilna in zakonita, tožbeni ugovori, da bi morala temeljiti na navedeni pogodbi in Programu opremljanja pa neutemeljeni, kar je predhodno pojasnjeno.

18. Pravilno pa je tudi postopanje toženke, ko je v skladu z veljavnimi predpisi ugotavljala, ali so ob pravilni uporabi materialnega prava podani pogoji, da bi se štelo, da je investitor v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil in v katerem delu oziroma za katero komunalno opremo je s tem plačal komunalni prispevek.

19. Urbanistična pogodba, na katero se sklicuje tožnica, bi lahko predstavljala pogodbo, s katero sta se tožničin pravni prednik in toženka dogovorila, da bo tožničin pravni prednik sam zgradil del ali celotno komunalno opremo za določeno zemljišče, na katerem namerava graditi, s čimer bo v naravi plačan komunalni prispevek (pogodbo o opremljanju iz 78. člena ZPNačrt).

20. Sodišče pritrjuje toženki, da že zaradi neprerekanega dejstva, da iz Urbanistične pogodbe izhaja, da bo del sredstev zagotovila toženka, niso utemeljene tožbene navedbe, iz katerih smiselno izhaja, da je njen pravni prednik sam zgradil tudi primarno komunalno opremo (vodovod in javne ceste). Ne nazadnje tudi iz Urbanistične pogodbe izhaja obveznost bodočega investitorja plačila komunalnega prispevka. Pravilni in v zadostni meri obrazloženi pa so tudi razlogi toženke (v drugostopenjski odločbi), zakaj meni, da tožničin pravni prednik ni zgradil primarnega vodovoda in primarnih javnih cest, na katere se sodišče v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

21. Drugostopenjski organ je v zadostni meri pojasnil, zakaj predstavlja gradnja pločnika tudi za občinsko cesto, ki vodi ob naselju do središča Dragočajna ter novo širše križišče s hitrostnimi ovirami, sekundarno komunalno opremo - javne ceste. Navedel pa je tudi, da primarno komunalno opremo - javne ceste v občini Medvode predstavljajo vse javne ceste v njej, saj celotno območje občine predstavlja le eno obračunsko območje, za katero ni sporno, da vseh cest na njem ni zgradil tožničin pravni prednik in so nesporno obstajale že pred sklenjeno Urbanistično pogodbo. Tožnica v tožbi navedenih ugotovitev ne prereka, zgolj ponavlja nesporno dejstvo, kaj je zgradila sama (širitev ceste in izgradnja pločnika od območja urejanja, do središča Dragočajne in gradnja širšega križišča s hitrostnimi ovirami) in pavšalno navaja, da navedeno predstavlja primarno komunalno opremo - javne ceste, česar pa ne utemelji.

22. Prav tako je drugostopenjski organ v zadostni meri pojasnil, zakaj ni utemeljen tožničin ugovor, da je njen pravni prednik sam zgradil primarno komunalno opremo - vodovod. Tožnica ne prereka ugotovitve, da se območje občine Medvode za komunalno opremo javni vodovod, deli na dve območji in da zemljišče nameravane gradnje spada v obračunsko območje VO-1. Glede na definicije iz 2. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Medvode (Uradni list RS, št. 54/2014), po kateri je "primarni vodovod" omrežje cevovodov ter z njimi povezani tehnološki objekti za obdelavo vode, vodohrani in črpališča, ki so namenjeni transportu pitne vode od enega ali več vodnih virov do sekundarnega vodovoda omrežje cevovodov ter z njimi povezani tehnološki objekti, kot so objekti za obdelavo vode, vodohrani in črpališča, ki so namenjeni transportu pitne vode od enega ali več vodnih virov do sekundarnega vodovoda, se sodišče strinja, da tožnica ni izkazala, da je njen pravni prednik v celoti, na celotnem območju urejanja, izgradil primarni vodovod, tudi če bi vodovod na trasi Dragočajna - Valburga v dolžini 1 km predstavljal primarno komunalno opremo. Prav tako pa se sodišče strinja tudi z razlogovanjem toženke, zakaj navedeni del vodovoda predstavlja sekundarno komunalno opremo. Toženka pojasnjuje, da je bila njegova izgradnja nujno potrebna in je bila pogoj zaradi obremenitve obstoječe komunalne opreme oz. potreb novega naselja v Dragočajni. Argumentom drugostopenjskega organa, zakaj navedeni del vodovoda ne predstavlja primarne komunalne opreme, tožnica v tožbi argumentirano ne ugovarja, zgolj pavšalno navaja, da gre za primarno komunalno infrastrukturo.

23. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožnica je kot dokaze v zadevi predlagala izključno listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

24. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.