Jedro

Zavarovanec, ki je sam vložil zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, je umrl tekom sodnega postopka. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je osebna, neprenosljiva in nepodedljiva, zato s smrtjo zavarovanca ugasne in jo v imenu pokojnega zavarovanca dediči ne morejo uveljaviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek v socialnem sporu ustavilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev potnih stroškov z dne 18. 7. 2012 ter nadalje odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je prvotni tožnik uveljavljal dodatek za pomoč in postrežbo. Pooblaščenka je dne 11. 7. 2012 prejela izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje iz katerega izhaja, da tožnik potrebuje pomoč in postrežbo druge osebe pri opravljanju večine osnovnih življenjskih opravil od 2. 12. 2011 dalje. Upoštevaje navedeno mnenje je pooblaščenka modificirala zahtevek ter nadalje predlagala, da je tožena stranka dolžna tožniku izdati odločbo o odmeri dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih opravil in mu obračunati in izplačati dodatek za pomoč in postrežbo za čas od 2. 12. 2011 dalje. Tožnik je tekom postopka dne 21. 7. 2012 umrl, zato je bil podan predlog, da se obdobje uveljavljanja pravice do dodatka zaključi z 21. 7. 2012. Sodišče postopka ni nadaljevalo, temveč je postopek s sklepom ustavilo. Dedinja po pokojnem tožniku se z ustavitvijo postopka ne strinja in meni, da bi ji sodišče moralo dovoliti vstop v pravdo in o zadevi tudi meritorno odločiti. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče se nanaša na uveljavljanje pravice do pokojnin. V predmetnem sporu pa gre za dodatek za pomoč in postrežbo. To pomoč je zagotavljala tožnikova žena, zato je prepričana, da bi ji sodišče moralo dovoliti vstop v pravdo. Smiselno se sklicuje tudi na sodno prakso kot na primer opr. št. Psp 246/2010 z dne 1. 7. 2010. V tej zadevi je sodišče razsodilo, da lahko postopek po zavarovančevi smrti nadaljujejo dediči. Tudi v predmetnem sporu se urejajo pravice za nazaj, torej do smrti zavarovanca, kar pomeni, da se sama pravica ne bo podedovala in dedinja podedljivosti pravice tudi ne uveljavlja. Toda iz te pravice, ki je bila umrlemu tožniku priznana z novim mnenjem invalidske komisije tožene stranke, izhaja terjatev – denarni zneski dodatka za pomoč in postrežbo, ki pa so do zadnje obravnave na sodišču že zapadli. Ti pa so podedljivi, kar izhaja tudi iz 1. odstavka 5. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.). Potrebno je torej ločiti pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, ki ni podedljiva, od terjatev, ki izvirajo iz te pravice, torej tudi do denarnih zneskov, ki predstavljajo v konkretnem primeru lahko tudi tako imenovani verzijski zahtevek. Dedinja je torej uveljavljala zgolj ugotovitev, da je tožniku ta pravica pripadala do smrti in denarno terjatev, ki izvira iz te pravice do smrti tožnika. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter ugodi zahtevku v celoti, tožencu pa naloži povrnitev stroškov postopka. Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje je bila drugostopenjska odločba tožene stranke št. ... z dne 13. 12. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 9. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da zavarovanec (tožnik) nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Sodišče je razčiščevalo dejansko stanje, vendar pa je tekom postopka pred sodiščem tožnik dne 21. 7. 2012 umrl. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre v primeru uveljavljanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za pravico, ki je nepodedljiva, kar pomeni, da ob smrti zavarovanca, ta pravica ne more preiti na dediče. ZPIZ-1 v 1. odstavku 4. člena točka c) določa, da se z obveznim zavarovanjem zagotavlja tudi pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. V 1. odstavku 5. člena pa je nadalje določeno, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtuljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca, pa se podedujejo.

V sporni zadevi tožniku K.K., tožena stranka ni priznala pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Prav tako tudi sodišče te pravice ni priznalo, kajti še pred zaključkom postopka je tožnik umrl. Mnenje invalidske komisije II. stopnje, na katerega se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, še ne pomeni priznanja pravice, temveč predstavlja enega od dokazov pomembnih za odločitev v zvezi s priznanjem pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Gre torej za nepodedljivo pravico in kot to poudarja Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi pod opr. št. VIII Ips 103/2011 z dne 4. junija 2012, s katero je bila spremenjena sodba opr. št. Psp 246/2010, v takem primeru nadaljevanje postopka z dediči ne pride v poštev, ker glede spornega predmeta dedičev sploh ne more biti. Pravica, ki jo je uveljavljal pokojni zavarovanec, je osebna, neprenosljiva in nepodedljiva. To pomeni, da s smrtjo zavarovanca ugasne in jo v imenu pokojnega zavarovanca dediči ne morejo uveljaviti. Ker ni možno dedovanje, ni možno procesno nasledstvo. Podobno ugotavlja Vrhovno sodišče RS tudi v drugih zadevah kot npr. opr. št. VIII Ips 156/2010, opr. št. VIII Ips 35/2011. Vse to pa pomeni, da bi bili dediči upravičeni do zneskov dodatka za pomoč in postrežbo le v primeru, če bi bili ti zneski priznani že do tožnikove smrti, torej če bi bila pravica do dodatka za pomoč in postrežbo tožniku priznana do njegove smrti, kar pa v sporni zadevi ni bilo podano.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sama trpi stroške pritožbe.