Jedro

Kot ključno je izpostaviti, da tožnikov zahtevek v uveljavljenem obdobju od 10. 5. 1979 do 13. 10. 1980 ni mogel biti uspešen v zatrjevanju lastništva, saj je kot je pravilno ugotovilo sodišče, tožnikov oče umrl šele 13. 10. 1980. Prav tako tožnika ni mogoče šteti kot nosilca kmetije, ker je bila v spornem obdobju nosilka kmetije njegova mati, kar je potrdil tudi tožnik. Tožnikov delež kmetije po zapuščini obsega le 0,5 ha, kar upoštevajoč uveljavljeno sodno prakso ne zadostuje za opravljanje kmetijske dejavnosti, ki omogoča preživetje in socialno varnost za starost. Tožniku ni mogoče ugoditi niti iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti kot edini oziroma glavni poklic, saj se je v tem obdobju izobraževal v šolskem centru A., kar potrjuje tako listine, kot tožnik. Nenazadnje pa tožnik v obdobju od 10. 5. 1979 do 31. 12. 1983 ni imel statusa opredeljenega v 17. členu ZSZK, ki bi mu omogočil priznanje zavarovalne dobe, ki je namenjeno le za osebe, ki so le kot lastnik, solastnik, zakupnik ali uživalec kmetijskega zemljišča ukvarjale s kmetijsko dejavnostjo in bile zavezane za davke od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženke št. zadeve: ... št. dosjeja: ... z dne 20. 4. 2021 in odločbo št. zadeve: ... št. dosjeja: ... z dne 17. 11. 2020 in priznanje pokojninske dobe od 10. 5. 1979 do 31. 12. 1983. 2. Zoper sodbo je tožnik v zakonskem roku podal laično pritožbo. Vztraja pri priznanju pokojninske dobe zaradi dela s traktorjem in obdelovanja cca. 5 ha zemlje. Meni, da ni kriv, če je bilo v zapuščinskem postopku določeno, da je dedič le 0,5 ha zemlje. Kmetija brez njegovega dela ne bi funkcionirala tako kot je.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v skladu s pritožbenimi navedbami in v obsegu kot to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni prišlo do procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

5. Ob pretehtanju okoliščin primera, tudi po pritožbeni presoji tožnikovemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Sodišče je utemeljenost tožbenega zahtevka pravilno presojalo na različnih pravnih podlagah in pravilno ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za priznanje pokojninske dobe od 10. 5. 1979 do 31. 12. 1983. Slednje je razumljivo pojasnilo v 6. in 7. točki obrazložitve sodbe.

6. Kot ključno je izpostaviti, da tožnikov zahtevek v uveljavljenem obdobju od 10. 5. 1979 do 13. 10. 198o ni mogel biti uspešen v zatrjevanju lastništva,1 saj je kot je pravilno ugotovilo sodišče, tožnikov oče umrl šele 13. 10. 1980. Prav tako tožnika ni mogoče šteti kot nosilca kmetije, ker je bila v spornem obdobju nosilka kmetije njegova mati, kar je potrdil tudi tožnik. Tožnikov delež kmetije po zapuščini obsega le 0,5 ha, kar upoštevajoč uveljavljeno sodno prakso ne zadostuje za opravljanje kmetijske dejavnosti, ki omogoča preživetje in socialno varnost za starost. Tožniku ni mogoče ugoditi niti iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti kot edini oziroma glavni poklic, saj se je v tem obdobju izobraževal v šolskem centru A., kar potrjuje tako listine, kot tožnik. Nenazadnje pa tožnik v obdobju od 10. 5. 1979 do 31. 12. 1983 ni imel statusa opredeljenega v 17. členu ZSZK,2 ki bi mu omogočil priznanje zavarovalne dobe, ki je namenjeno le za osebe, ki so le kot lastnik, solastnik, zakupnik ali uživalec kmetijskega zemljišča ukvarjale s kmetijsko dejavnostjo in bile zavezane za davke od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti.

7. Sodišče je v 6. točki pravilno tožniku pojasnilo, da nima dvoma v tožnikovo izpoved glede pomoči na kmetiji, vendar glede na zakonsko podlago zgolj delo na kmetiji ne zadošča za priznanje zavarovalne dobe kot dela pokojninske dobe. In ker tožnik ni bil ob vložitvi zahteve pokojninsko in invalidsko zavarovan kot kmet, niso izpolnjeni pogoji po 165. členu ZPIZ/83. 8. Upoštevajoč obrazloženo je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

1 Kot dedič do 1/3 zapuščine po svojem očetu. 2 Starostno zavarovanje.