Jedro

Glede na to, da je tožnik umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice in da je tožena stranka s takim delnim umikom soglašala (razen z zahtevkom za plačilo stroškov postopka), je sodišče prve stopnje skladno z določbo 158. člena ZPP utemeljeno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti priglašene stroške postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi IV. točka izreka stroškovnega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se tožba na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 27. 8. 2012 in št. ... z dne 11. 10. 2012 zavrže ter da se postopek v delu, kjer tožnik zahteva izplačilo neizplačanega dela pokojnine ustavi (I. in II. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati zakonske zamudne obresti od zneska 370,69 EUR od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska dalje do plačila (III. točka izreka). Glede stroškov pa je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožniku povrniti 162,38 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper stroškovni del izreka (IV. točka izreka) je pritožbo vložila tožena stranka. Pritožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče odločitev oprlo na določbo 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Omenjeni člen pa ne določa, da mora tožena stranka v primeru, ko tožeča stranka umakne tožbo, tožeči stranki povrniti njene stroške postopka. Nasprotno - navedena določba se nanaša na dejanski stan, ko tožeča stranka umakne tožbo, tožena stranka pa priglasi stroške postopka. Za tak primer je določeno, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V 158. členu ZPP je po mnenju tožene stranke opredeljena le obveznost tožeče stranke v zvezi z umikom tožbe. V zadevi tudi ne gre za situacijo, da je tožeča stranka umaknila tožbo zato, ker je tožena stranka tožbeni zahtevek izpolnila. Tožena stranka je namreč „izpolnila zahtevek“ oziroma odpravila posledice negativne uskladitve pokojnine po določbah ZUJF zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013 in posledično sprejetega Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF, Ur. l. RS, št. 47/2013), ne pa zaradi tožbe tožeče stranke. Tožena stranka zahtevka ni pripoznala, temveč je le sanirala stanje glede na odločitev Ustavnega sodišča RS in glede na določbe ZOPRZUJF. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani stroškovni sklep v sodbi sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka oziroma, da se stroškovni del tožbenega zahtevka zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

5. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnik delno umaknil tožbo in sicer za glavnico, vztrajal pa je pri plačilu zakonskih zamudnih obresti. Delni umik tožbe je tožnik sodišču posredoval dne 9. 6. 2014, torej takoj, ko mu je bila izplačana razlika (glavnica) dela pokojnine, ki mu je bila nezakonito zmanjšana na podlagi odločb tožene stranke št. ... z dne 11. 10. 2012 in št. ... z dne 27. 8. 2012, ki ju je tudi izpodbijal v sporu pred sodiščem. Že tožena stranka v pritožbi navaja, da je bila glede vprašanja znižanja pokojnin po določbah ZUJF sprejeta odločitev Ustavnega sodišča RS in pa kasneje sprejet tudi ZOPRZUJF, ki je uredil, da je vsem uživalcem, ki jim je bila nezakonito zmanjšana pokojnina v zvezi z določbami ZUJF, potrebno izplačati razliko.

6. Glede na to, da je tožnik umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice in da je tožena stranka s takim delnim umikom soglašala (razen z zahtevkom za plačilo stroškov postopka), je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje, skladno z določbo 158. člena ZPP, utemeljeno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti priglašene stroške postopka in sicer nagrado v višini 162,38 EUR.

7. Glede uporabe 158. člena ZPP pa pritožbeno sodišče poudarja, da iz ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča izhaja, da se glede povračila stroškov tožeči stranki ob umiku tožbe uporablja 158. člena ZPP. Stališče je razvidno iz zadev kot na primer Psp 498/2013 z dne 6. 3. 2014, Psp 525/2013 z dne 20. 3. 2014, Psp 616/2009 z dne 18. 2. 2010 ... Da med upravičence do povračila stroškov v smislu 158. člena ZPP šteje tudi tožeča stranka, izhaja tudi iz pravne teorije(1) .

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni „izpolnila tožbeni zahtevek“. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da ni odločilno, da je tožena stranka novo odločbo izdala na podlagi določb ZOPRZUJF ter na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013. Bistveno je, da je z odločbo sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. Tožnik je tožbo vložil zoper dokončno odločbo, s katero mu je bila zmanjšana pokojnina. Kakšne bodo nadaljnje odločitve pristojnih organov oziroma tožene stranke, pa tožnik ni mogel predvideti. Tožniku tudi ni mogoče očitati, da je zamudil z umikom tožbe. Del tožbe (glede glavnice) je bil umaknjen takoj potem, ko je tožena stranka tožniku izplačala razliko pokojnine.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani stroškovni sklep sodišča prve stopnje.

(1) dr. Lojze Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 23, GV Založba.