Jedro

Kontna kartica ustreza pojmu izpiska iz overjenih poslovnih knjig in torej je verodostojna listina.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je toženec obresti od dolgovane glavnice 1648,40 EUR dolžan plačati (šele) od 5. 10. 2012 do plačila, višji obrestni zahtevek pa se zavrne.

II. Sicer se toženčeva pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem nespremenjenem delu.

III. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 118519/2013 z dne 23. 7. 2013 v celoti veljavi in da je dolžan toženec plačati glavnico, obresti ter izvršilne stroške (povzete po tem sklepu, tj. 1648,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1400 EUR od 16. 2. 2011 dalje, od 248,40 EUR pa od 28. 9. 2012 dalje), pa še 144 EUR pravdnih stroškov, kar je dolžan plačati v 8 dneh, če zamudi, z ustreznimi obrestmi.

2. Toženec se proti sodbi pritožuje, nominalno zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo in zavrnitev zahtevka. Sodišču očita, da je izrek njegove sodbe napačen in nejasen, saj ne vzdržuje zgolj v veljavi sklepa o izvršbi, pač pa mu nalaga še, da plača, kar je navedeno v tem sklepu. Nejasna in nelogična se tožencu zdi tudi obrazložitev sodbe. Ne vidi dokazov, da bi tožnica odškodnino oškodovancu sploh izplačala, saj po njegovem enostranski tožničini dokazi o tem niso zadostni. Navaja, da je tožnico vseskozi pozival, da mu dokaže izplačilo, saj bi brž plačal, če bi bil kaj takega videl. Ker pa je sodišče njegove ugovore zanemarilo, meni, da mu je kršilo ustavne pravice. Sicer še meni, da od poravnave sam ni imel nobene koristi, oškodovanec je z njo iztržil le 10 % od svojega zahtevka, kar bi dobil tudi na sodišču, zato sklepa, da mu ne bi smela tožnica izplačati stroškov odvetniškega zastopanja. Nadalje očita, da tek zamudnih obresti ni pojasnjen. Še najmanj pa je, meni, dolžan plačati izvršilne in pravdne stroške. Prvih pravi, da ni povzročil, drugih pa, da jih toženka ni opredelila. Sam za konec opredeljuje svoje pritožbene stroške.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je glede glavne obveznosti pravilno uporabilo materialno pravo, absolutnih bistvenih kršitev postopka pri tem ni storilo, ker gre za spor majhne vrednosti, pa se sodba ne more izpodbijati zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku; Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1. odst. 458. čl. ZPP).

6. Toženec se zato zaman pritožuje zoper ugotovljeno dejstvo, da je tožnica oškodovancu, ki ga je sam namenoma zbil z avtom in zato izgubil svoje pravice iz obveznega zavarovanja, škodo v znesku 1400 EUR dejansko izplačala. V sporih majhne vrednosti se je pač treba zadovoljiti s tem, da se dejstva pretresajo le na eni stopnji sojenja, če to le ni arbitrarno. V konkretnem primeru ni, izpodbijana sodba je solidno, jasno in zadostno obrazložena, še zlasti upoštevaje pravilo 3. odst. 457. čl. ZPP, po katerem obsega obrazložitev sodbe v sporih majhne vrednosti le kratek povzetek dejanskih ugotovitev.

7. Tudi njen izrek ni nejasen. Čeprav sodišče vanj po nepotrebnem povzema vsebino sklepa o izvršbi, ki s to sodbo ostaja v veljavi, ga to še ne dela nejasnega. Očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZZP zato ni podana.

8. Tožnica upravičeno regresira tudi potrebne odvetniške stroške, nastale v izvensodnem postopku v zvezi s povračilom škode oškodovancu, ki so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, kot je to natančneje pojasnjeno v drugem odstavku 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Da bi moral imeti toženec od tega korist, ni nikjer predvideno, zato je tak pritožbeni očitek brezpredmeten.

9. Sodišče prve stopnje pa je naredilo napako pri dosojanju zakonskih zamudnih obresti. Čeprav tožnica sama navaja, da je toženca pozvala k plačilu dolga 26. 9. 2012 in to tudi dokazuje (njen dopis s povratnico v prilogi A 22, v katerem je tožencu podeljen rok plačila 8 dni, torej 4. 10. 2012), tega sodišče prve stopnje ne upošteva in brez podlage določi tek obresti od izplačila škode dalje. Po pooblastilu iz 5. alineje 458. čl. ZPP je pritožbeno sodišče spremenilo ta del sodbe in odločilo, da zamudne obresti tečejo šele od zamude dalje (2. odst. 299. čl. Obligacijskega zakonika).

10. Tožnica je bila upravičena zahtevati izvršbo na podlagi kontne kartice; ta se namreč prilega pojmu izpiska iz overjenih poslovnih knjig in torej je verodostojna listina, zato ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo izvršilne stroške. Pa seveda tudi pravdne, ki jih je ustrezno opredelila v obeh svojih vlogah, kar je sodišče prve stopnje dovolj jasno in nedvoumno povedalo v 11. točki obrazložitve.

11. Pritožbeni očitki se torej sicer (razen glede dela obresti) izkažejo za neutemeljene, zato je bilo treba v preostalem delu pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. čl. ZPP). Na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP je pritožbeno sodišče o tem odločilo po sodnici posameznici.

12. Stroške svoje v bistvenem neuspele pritožbe toženec krije sam (1. in 3. odst. 154. čl. ZPP).