Jedro

Edina razlika med sodbo s skrajšano obrazložitvijo in sodbo s polno obrazložitvijo, je dodana obrazložitev v slednji, kar pomeni, da se izreka obeh sodb ne smeta razlikovati, oz. se izrek sodbe s skrajšano obrazložitvijo v sodbo s polno obrazložitvijo zgolj prepiše. Opustitev sodišča, da odloči o pravdnih stroških, ne predstavlja očitne pomote v smislu 328. člena ZPP, pač pa gre za vsebinsko napako pri odločanju, ki je s popravo sodbe ni mogoče odpraviti.

Dopolnitev sodbe brez predloga strank ni dopustna.

Okoliščina, da je tožeča stranka sama v celoti pripravila vse pogodbe in ostale listine (menične, poroštvene izjave), ne izkazuje njene nepoštenosti, pa tudi dejstvo, da je ravnala pri tem sebi v prid, samo po sebi ni zavržno. To, da zgolj ena od strank sestavi in oblikuje vsebino pogodb in spremljajočih dokumentov, je v poslovnem svetu prej pravilo kot izjema. Celo sodi v okvir standarda dobrega gospodarstvenika, ki na trgu ponuja značilne proizvode ali storitve, da pripravi tudi vzorce/osnutke pogodb, saj se s tem olajšuje njihovo sklepanje.

Načelo enake vrednosti dajatev ni neposredno uporabljivo, saj drugi odstavek 8. člena OZ izrecno pove, da mora zakon posebej določiti, v katerih primerih ima kršitev tega načela pravne posledice. Načelo ekvivalentnosti dajatev se torej operacionalizira izključno skozi z zakonom določene institute (npr. čezmerno prikrajšanje, oderuška pogodba, domneva oderuških obresti ipd.).

Na domnevo oderuških obresti bi se eventuelno lahko skliceval le porok (ki je sprejel poroštvo za obveznosti z gospodarske pogodbe), če je po svojih siceršnjih osebnih okoliščinah oseba, ki mu je varstvo domneve iz prvega odstavka 377. člena OZ namenjeno; če gre za fizično osebo, za katero se zahteva nižji standard skrbnosti, za osebo, ki ni v nikakršni „gospodarski“ povezavi z gospodarskim subjektom, za obveznost katerega je dal poroštvo. Porok, ki je zakoniti zastopnik gospodarskega subjekta, ki je v tej funkciji tudi sprejel obveznost gospodarskega subjekta, za katerega je dal poroštvo kot fizična oseba, se zato na domnevo oderuških obresti iz 377. člena OZ ne more uspešno sklicevati.

Porok, ki je bil zakoniti zastopnik gospodarskega subjekta v času, ko je ta subjekt prevzel tudi vse obveznosti, za katere je dal poroštvo, se prav tako ne more sklicevati na nedoločenost svoje poroštvene izjave, ki jo je dal za nedoločeno bodočo obveznost.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba, popravljena s sklepom z dne 13. 9. 2018, v II. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo davka na dodano vrednost v višini 22 % od stroškov financiranja, v IV. točki izreka pa se razveljavi.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 13. 9. 2018 v preostalem izpodbijanem delu II. točke izreka (ki se nanaša na plačilo zneska 17.368,09 EUR skupaj s stroški financiranja od zneska: - 5.275,77 EUR v višini 0,14 % za vsak dan zamude od 10. 11. 2014 do plačila, - 6.735,96 EUR v višini 0,14 % za vsak dan zamude od 12. 10. 2014 do plačila, - 5.356,36 EUR v višini 0,14 % za vsak dan zamude od 20. 11. 2014 do plačila) potrdi.

II. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti 68,09 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 7. 12. 2016 izdalo sodbo s kratko obrazložitvijo na podlagi 496. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s katero je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani **VL 34376/2015 z dne 27. 3. 2015** v celoti razveljavilo (I. točka izreka), in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 17.368,09 EUR skupaj s stroški financiranja v višini 0,14 % za vsak dan zamude od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila ter davek na dodano vrednost v višini 22 % do plačila (II. točka izreka). V preostalem delu je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Po napovedi pritožbe s strani toženih strank je izdelalo sodbo z obrazložitvijo, s katero je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani **VL 87251/2015 z dne 23. 7. 2015** vzdržalo v celoti v veljavi, in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženi stranki sta vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 339. člena ZPP in med drugim opozorili, da je izrek obrazložene sodbe v nasprotju z obrazložitvijo sodbe s skrajšano obrazložitvijo, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču sta predlagali, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

3. Spis s pritožbo je bil predložen višjemu sodišču s predložitvenim poročilom dne 4. 4. 2017. Dne 10. 10. 2017 je tožeča stranka vložila predlog za izdajo popravnega sklepa na podlagi 328. člena ZPP, ker da je pri zapisu izreka sodbe s polno obrazložitvijo prišlo do očitne napake. Višje sodišče je prvostopnemu sodišču dne 4. 9. 2018 vrnilo spis, da odloči o predlogu za izdajo popravnega sklepa. S sklepom z dne 13. 9. 2018 je sodišče prve stopnje sodbo z obrazložitvijo popravilo tako, da je izrek sodbe skladen z izrekom sodbe s skrajšano obrazložitvijo, ki mu je sodišče prve stopnje dodalo še izrek o stroških. Tožena stranka je vložila pritožbo tudi zoper navedeni sklep in predlagala, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Vse stranke so priglasile pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

**O pritožbi zoper popravni sklep**

5. Edina razlika med sodbo s skrajšano obrazložitvijo in sodbo s polno obrazložitvijo, je dodana obrazložitev v slednji, kar pomeni, da se izreka obeh sodb ne smeta razlikovati, oz. se izrek sodbe s skrajšano obrazložitvijo v sodbo s polno obrazložitvijo zgolj prepiše. Ker se je izrek sodbe s polno obrazložitvijo tako očitno razlikoval od izreka sodbe s skrajšano obrazložitvijo, je bilo že na prvi pogled jasno, da je pri prepisu izreka sodbe prišlo do očitne napake, saj je v izreku sodbe s polno obrazložitvijo naveden povsem drug sklep o izvršbi in sprejeta drugačna odločitev kot v sodbi s skrajšano obrazložitvijo. Skladno s 328. členom ZPP je mogoče tovrstne napake popraviti kadarkoli, na lastno iniciativo sodišča ali po nalogu višjega sodišča ali na predlog stranke. Nerelevantno je zato, da je te očitne napake grajala tožena stranka v pritožbi kot absolutno bistveno kršitev določb ZPP. Primerno pravno sredstvo za odpravo tovrstne napake je izdaja popravnega sklepa in ne ponovno odločanje o zahtevku ali sprememba sodbe v pritožbenem postopku. Zato bi bilo treba tudi pritožbene trditve v delu, ki opozarjajo na neskladnost izrekov obeh sodb obravnavati kot predlog za popravo sodbe.

6. Utemeljena pa je pritožba v delu, ko sodišču prve stopnje očita, da je s popravnim sklepom sodbi dodalo tudi izrek o stroških (IV. točka izreka), ki naj bi v tem delu imel pravno naravo dopolnilnega sklepa (325. člen ZPP). Prav ima pritožba, da se dopolnilna sodba ali sklep (ki jo/ga sodišče izda v primeru, če ni odločilo o vseh zahtevkih) lahko izda le na predlog stranke, ki ga mora stranka vložiti v 15. dneh od prejema sodbe (v obravnavanem primeru od prejema sodbe s skrajšano obrazložitvijo, v kateri ni bilo odločeno o stroških postopka). Nobena stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe. Opustitev sodišča, da odloči o pravdnih stroških, ne predstavlja očitne pomote v smislu 328. člena ZPP, pač pa gre za vsebinsko napako pri odločanju, ki je s popravo sodbe ni mogoče odpraviti. Ker dopolnitev sodbe brez predloga strank ni dopustna, je pritožbeno sodišče pritožbi zoper popravni sklep delno ugodilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (ker je popravni sklep inkorporiran v sodbi, je odločitev o pritožbi zoper sklep o popravi vključena v odločitev o pritožbi soper sodbo).

**O pritožbi zoper sodbo**

7. Pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da je sodišče prve stopnje prvotno sodbo (s skrajšano obrazložitvijo) dopolnilo s sklepom o stroških dvakrat, prvič ob izdaji sodbe s polno obrazložitvijo in drugič z izdajo popravnega oziroma dopolnilnega sklepa. Iz enakih razlogov (ker ni bilo predloga strank) sodbe ni bilo dopustno dopolniti niti v sodbi s polno obrazložitvijo. Skladno s 320. členom ZPP je sodišče vezano na svojo sodbo, ko je le-ta razglašena, če ni bila razglašena, pa, ko je odpravljena. Po odpravi sodbe s skrajšano obrazložitvijo sodišče po uradni dolžnosti izreka sodbe ne more več spreminjati, razen če gre za popravo očitnih pomot. Izostanek odločitve o pravdnih stroških pa, že kot povedano, ne predstavlja očitne pomote ne glede na to, da sodišče zgolj pomotoma ni sprejelo te odločitve.

8. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku, ki ga je tožeča stranka zoper prvo toženo stranko uveljavljala iz naslova odstopnikove odgovornosti za izterljivost odstopljenih terjatev, zoper drugo toženo stranko pa iz naslova poroštva, od obeh skupaj pa tudi na podlagi menice, v pretežnem delu ugodilo. Ugotovilo je, da drugotožena stranka ob podpisu menične oziroma poroštvene izjave ni bila zavedena in da tožeča stranka ni bila neskrbna pri izterjavi dolga od dolžnika prvotožene stranke. Pritožbeno sodišče se z navedenimi zaključki strinja in jih pritožbeni razlogi ne morejo izpodbiti. Okoliščina, da je tožeča stranka sama v celoti pripravila vse pogodbe in ostale listine (menične, poroštvene izjave), ne izkazuje njene nepoštenosti, pa tudi dejstvo, da je ravnala pri tem sebi v prid, samo po sebi ni zavržno. To, da zgolj ena od strank sestavi in oblikuje vsebino pogodb in spremljajočih dokumentov, je v poslovnem svetu prej pravilo kot izjema. Celo sodi v okvir standarda dobrega gospodarstvenika, ki na trgu ponuja značilne proizvode ali storitve, da pripravi tudi vzorce/osnutke pogodb, saj se s tem olajšuje njihovo sklepanje. V podpis predložen vzorec pogodbe tako predstavlja ponudbo stranke, ki na trgu ponuja zanjo značilno storitev ali produkt, potencialnemu kupcu oziroma naročniku (22. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Takšno ravnanje (da ponudnik določene storitve ali produkta sam pripravi pogodbo z vsemi bistvenimi sestavinami), nikakor ni nepošteno in tudi ne omejuje svobode pri sklepanju obligacijskih razmerij. Ekonomska in pogajalska moč udeležencev v obligacijskem razmerju je sicer lahko različna, vendar tudi, če pri pogajanjih ne uspejo izboriti zase ugodnejših pogojev, jim še vedno ostane na voljo opcija, da ponudbe ne sprejmejo in pogodbe ne podpišejo. Toženki svojih trditev, da v obravnavanem primeru nista bili v poziciji, da ne sprejmeta zanju nemogočih pogojev in klavzul, nista z ničemer izkazali.

9. Gospodarski subjekti morajo ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika tako pri sklepanju kot izpolnjevanju gospodarskih pogodb. Najmanj, kar se od njih pričakuje, da pogodbo pred sklenitvijo, če jim je predložena v podpis, natančno preberejo. Tožeča in prvotožena stranka sta v časovnem okvirju 16. dni sklenili tri (enake) pogodbe o odkupu terjatev (dne 9. 9., 12. 9. in 25. 9. 2014), zato se na časovno stisko in neprimerno mesto sklepanja ne moreta uspešno sklicevati. Drugotožena stranka je sicer fizična oseba, vendar je v obravnavanem primeru ni mogoče šteti kot potrošnika, ki v pravnem prometu zaradi domnevane laičnosti uživa večjo zaščito. Drugotoženka je bila v času sklenitve pogodb o odstopu in podpisa poroštvene in menične izjave tako družbenica kot zakonita zastopnica prvotožene stranke. Imela je torej funkcijo poslovodje, ki jo je dolžna opravljati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (šesti odstavek 515. člena v zvezi s prvim odstavkom 263. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). Sodišče prve stopnje se je v okviru pravilne uporabe materialnega prava povsem pravilno oprlo na določilo 6. člena OZ. Standard skrbnosti, ki se je zahteval od udeležencev spornega obligacijskega razmerja, je bil pri vseh strankah, ki so bile v njem udeležene, enak. Sicer pa tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tudi utemeljeno opozarja, da je sankcija za morebitno zmoto ali prevaro pri sklenitvi pogodbe le razveljavitev pravnega posla, ki ga je treba izpodbijati s pravočasnim tožbenim zahtevkom (99. člen OZ).

10. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora kršitve načela ekvivalentnosti dajatev iz 8. člena OZ, zaradi v pogodbi določenih stroškov financiranja v višini 0,14 % za vsak dan zamude od zapadlosti terjatev do njihovega plačila, (kar znese 51,10 % na letni ravni). Pritožba prezre, da načelo enake vrednosti dajatev ni neposredno uporabljivo, saj drugi odstavek 8. člena OZ izrecno pove, da mora zakon posebej določiti, v katerih primerih ima kršitev tega načela pravne posledice. Načelo ekvivalentnosti dajatev se torej operacionalizira izključno skozi z zakonom določene institute (npr. čezmerno prikrajšanje, oderuška pogodba, domneva oderuških obresti ipd.). Zato stranka zgolj s posplošenim sklicevanjem na kršitev načela enake vrednosti dajatev v postopku ne more uspeti. Kar je razumljivo, saj bi se odločanje o tem, kaj se šteje za enakovredno ali sorazmerno dajatev, brez natančnejših kriterijev, sprevrglo v navadno arbitriranje. Stranka mora zato zatrjevati dejstva in okoliščine, ki bodo omogočila uporabo katerega od pravnih institutov, ki udejanjajo načelo enake vrednosti dajatev. Toženi stranki pa po oceni pritožbenega sodišča nista podali nobenih trditev, ki bi omogočali preizkus oderuštva v smislu 119. člena OZ (da je tožeča stranka izkoristila stisko ali težko premoženjsko stanje prvo oziroma drugotožene stranke, njeno nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovorila zase korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sama dala). Pritožbeno stališče, da bi morale biti takšne pogodbe (s tako visokimi obrestmi) prepovedane, je treba nasloviti na zakonodajalca. Takšne obresti (da gre za obresti in ne stroške financiranja, kot jih poimenuje tožeča stranka, bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju) med gospodarskimi subjekti niso prepovedane. Domneva oderuških obresti iz 377. člena OZ, da se šteje dogovor, če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti za oderuško pogodbo, ne velja za gospodarsko pogodbo. To pomeni, da lahko v skladu s svobodo urejanja obligacijskih razmerij gospodarski subjekti dogovorijo tudi višje pogodbene ali zamudne obresti (379. člen OZ).

11. Postavlja se sicer vprašanje, ali velja domneva o oderuških obresti iz 377. člena OZ vsaj v razmerju do poroka (drugotožene stranke), ki je fizična oseba, če sprejme poroštveno zavezo za terjatev iz gospodarske pogodbe. Na to vprašanje je odgovorilo Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 253/2016 z dne 5. 7. 2018. Zapisalo je, „da porok, če ni drugače dogovorjeno, odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo, ter za vsako povečanje obveznosti (drugi in četrti odstavek 1017. člena OZ). Glede na navedeno ne more biti dvoma o tem, da odgovarja tudi za pogodbeno dogovorjene obresti, nastale po sklenitvi poroštvene pogodbe. Ob tem ni videti razloga, da bi bila odgovornost fizične osebe, ki prevzame poroštvo za obveznosti iz gospodarske pogodbe, v kateri so dogovorjene pogodbene obresti, ki za več kot 50 % presegajo predpisano obrestno mero zakonskih zamudnih obresti vedno omejene le na plačilo obresti do te meje oziroma, da bi v tovrstnih primerih veljala domneva, da so tako dogovorjene obresti v razmerju do poroka oderuške“. Po mnenju pritožbenega sodišča bi se na domnevo oderuških obresti eventuelno lahko skliceval le porok, (ki je sprejel poroštvo za obveznosti z gospodarske pogodbe), če je po svojih siceršnjih osebnih okoliščinah oseba, ki mu je varstvo domneve iz 1. odst. 377. člena OZ namenjeno; če gre za fizično osebo, za katero se zahteva nižji standard skrbnosti, za osebo, ki ni v nikakršni „gospodarski“ povezavi z gospodarskim subjektom, za obveznost katerega je dal poroštvo. Porok, ki je zakoniti zastopnik gospodarskega subjekta, ki je v tej funkciji tudi sprejel obveznost gospodarskega subjekta, za katerega je dal poroštvo kot fizična oseba, se zato na domnevo oderuških obresti iz 377. člena OZ ne more uspešno sklicevati.

12. Porok, ki je bil zakoniti zastopnik gospodarskega subjekta v času, ko je ta subjekt prevzel tudi vse obveznosti, za katere je dal poroštvo, se prav tako ne more sklicevati na nedoločenost svoje poroštvene izjave, ki jo je dal za nedoločeno bodočo obveznost. Namen določbe 1013. člena OZ in drugega odstavka 1016. člena OZ je varstvo poroka pred nepremišljenostjo in zagotovitev, da, zlasti če da poroštvo za bodoče terjatve, vedno ve, za kaj in koliko se je zavezal. Poroštvena izjava drugotožene stranke je ob podpisu na prvi pogled izpolnjevala te pogoje zgolj za prvo pogodbo o odkupu terjatev, sklenjeno med tožečo in prvotoženo stranko dne 9. 9. 2014. Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča poroštvena zaveza, ki jo je drugotožena stranka sprejela tudi za (bodoče) obveznosti prvotožene stranke iz pogodb o odkupu terjatev, ki bodo sklenjene od 1.9.2014 dalje med tožečo in prvotoženo stranko, dovolj določena in veljavna za vse obveznosti iz pogodb, ki jih je v imenu in na račun glavnega dolžnika, prevzela drugotožena stranka kot zakonita zastopnica prvotožene stranke. Položaja drugotoženke se namreč ne da ločiti na položaj zakonite zastopnice prvotožene stranke in položaj poroka. Ker gre za eno osebo, je ob prevzemu obveznosti glavnega dolžnika bila hkrati seznanjena tudi z višino svoje poroštvene obveznosti. Pravni položaj drugotožene stranke kot poroka v takšni situaciji ni bil v ničemer prizadet ali ogrožen, zato ni razloga, da bi odrekli poroštveni izjavi veljavnost (sodba II Ips 260/2008, I Cpg 501/2014, I Cp 2355/2016, I Cpg 259/2015).

13. Sodišče prve stopnje se utemeljeno ni opredelilo do ugovora tožene stranke po 1026. členu OZ, saj tožena stranka ni dokazala, da je po zapadlosti odstopljenih terjatev tožeči stranki posredovala zahtevo, da naj zahteva izpolnitev od glavnega dolžnika. Pravilno je zaključilo, da mora biti upnik pri izterjavi sicer skrben in da mora glede terjatve ukreniti vse, da bi preprečil njeno poznejšo neizterljivost (kar pa nikakor ne pomeni, da mora začeti sodni postopek za izterjavo). Ker porok odgovarja kot plačnik, je njuna obveznost solidarna, kar pomeni, da je imela tožeča stranka pravico, da, če glavni dolžnik terjatve ob zapadlosti ni plačal, nemudoma terja plačilo te terjatve od poroka. Z ozirom na nesporno ugotovljena dejstva, da so odstopljene terjatve zapadle v oktobru in novembru 2014, da je dolžnik dne 4. 2. 2015 obvestil tožečo stranko, da ne more poplačati zapadlih terjatev in da se je dne 2. 3. 2015 nad dolžnikom začel stečajni postopek, je povsem na mestu zaključek, da terjatve niso bile izterljive (t.j. da glavni dolžnik na dan njihove zapadlosti ni razpolagal z zadostnimi likvidnimi sredstvi za plačilo). Nasprotnega toženi strani nista niti trdili niti dokazali.

14. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na 22 % DDV od stroškov financiranja v višini 0,14% dnevno. Tožeča stranka je navedeni del zahtevka utemeljavala z navedbami, da stroški financiranja predstavljajo njeno storitev, (za katero se obračuna DDV), ker v primeru odkupa terjatev zavezanec, ki z izterjavo odkupljene terjatve ustvari dobiček, dejansko opravi storitev odvzema rizika za morebitno neplačilo terjatve in osvoboditev upnika vseh aktivnosti izterjave dolga. V obravnavanem primeru ni pomembno, kako bo razliko med plačanim in prejetim zneskom, t.j. dobiček zavezanca obravnaval davčni organ. Nedvomno pa tožeča stranka v razmerju do tožene stranke ni opravila nobene storitve, ni izterjala odkupljenih terjatev od glavnega dolžnika, ni osvobodila upnika aktivnosti izterjave dolga in ga ni razbremenila rizika morebitnega neplačila terjatve. Ravno nasprotno. Njen zahtevek do toženih strank temelji na pogodbeno dogovorjeni regresni zavezi in odgovornosti za izterljivost. Stroški financiranja v višini 0,14 % za vsak dan zamude imajo zato pravno naravo pogodbeno dogovorjenih zamudnih obresti, ki, kot je bilo že povedano, med gospodarskimi subjekti niso omejene.

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu delno spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na 22 % DDV k stroškom financiranja, zavrnilo. Sklep o stroških (IV. točka izreka) je razveljavilo, ker tožeča stranka ni predlagala dopolnitve sodbe. Zaradi delnega uspeha s pritožbo zoper sodbo, ki ga pritožbeno sodišče ocenjuje v višini 22 %, je toženi stranki priznalo 22 % njenih pritožbenih stroškov, ki jih je odmerilo v višini 1.197,38 EUR za pritožbo zoper sodbo (konferenca s stranko 50 točk, pritožba 750 točk, materialni stroški 15 točk, 22 % DDV in sodna taksa 741,00 EUR) X 22%= 263,42 EUR. Uspeh tožene stranke s pritožbo zoper sklep pa ocenjuje v višini 10%. Stroške pritožbe zoper popravni sklep je odmerilo v višini 244,69 EUR (50 točk konferenca s stranko, 750 točk za pritožbo, 2 % materialni stroški, taksa 33,00 EUR, znižano za 50 %)X10%=24,47 EUR. Skupaj priznanih pritožbenih stroškov toženih strank je 287,89 EUR. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti 78 % njenih pritožbenih stroškov, ki jih je sodišče odmerilo v višini 456,38 EUR (50 točk konferenca s stranko, 750 točk za pritožbo, 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV)X78%=355,98 EUR. Po medsebojnem pobotu pritožbenih stroškov je odločilo, kot izhaja iz izreka te odločbe.