Jedro

Delavec huje krši delovne obveznosti, če opusti redni ali izredni zdravstveni pregled, naložen mu z zakonom ali podzakonskimi predpisi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stroške odgovora na revizijo trpi tožena stranka sama.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Celju je z odločbo z dne 14.5.1992 zavrnilo zahtevek V.S. na razveljavitev odločb disciplinskih organov pravnega prednika tožene stranke, z dne 9.9.1991 in 19.11.1991 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožniku zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, storjenih s tem, da ni opravil obveznega zdravniškega pregleda in da je od 28.5.1991 do 20.8.1991 neopravičeno izostal od dela (1. in 34. a točka 9. člena in 24. c točka 10. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti), zakonito izrečen najstrožji ukrep (30. člen pravilnika). Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo prvostopno odločitev.

Tožnik je na podlagi določb 73. člena v zvezi z 21. in 25. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19-780/94) vložil proti odločbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotna uporaba materialnega prava. V reviziji trdi, da njegovi izostanki niso bili neopravičeni, saj mu je bil vročen sklep o začasni razporeditvi v matično enoto v ... šele 9.7.1991. Ker se pred dokončnostjo razporeditvene odločbe ni bil dolžan javiti na delo, njegovo ravnanje ne more biti disciplinsko sankcionirano. Postopek pa je bil, po mnenju revidenta, bistveno kršen, saj mu zaradi odsotnosti ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano drugostopno odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na 3. odstavek 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, s katerim so določene meje preizkusa izpodbijane odločbe. Pooblastilo revizijskega sodišča je omejeno na preizkus napadene odločbe le v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da pri revizijah, vloženih po 1. odstavku 73. člena omenjenega zakona, sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti upoštevati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in paziti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Tožeča stranka v reviziji ni navedla, katere kršitve ZPP so bile storjene v postopku, ki je tekel pred sodiščem prve in druge stopnje. Že zato uveljavljenega revizijskega razloga Vrhovno sodišče RS ni moglo upoštevati. Če pa je imela revizija v mislih bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, pa je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Predpostavka absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz omenjene določbe je namreč nezakonitost ravnanja sodišča. Te pa ni bilo. S tem, da je sodišče prve stopnje v nenavzočnosti, sicer pravilno vabljenega tožnika (člen 293. v zvezi z 286. členom ZPP) - ki svojega izostanka ni opravičil - obravnavo zaključilo, tožniku ni odvzelo možnosti obravnavanja. Tožnik je svoje ugovore zoper odločitev disciplinskih organov tožene stranke uveljavljal že v svoji zahtevi za varstvo pravic pri toženi stranki ter v predlogu za sodno varstvo. Na prvo obravnavo, razpisano za dne 30.3.1992, ni pristopil, navzoč je bil le njegov pooblaščenec, izostanka z obravnave z dne 23.4.1992 pa ni opravičil. Sodišče prve stopnje, ki se je v skladu z določbo 294. člena ZPP prepričalo, da je bil tožnik v redu povabljen, ni pa opravičil svojega izostanka, ni bilo dolžno preložiti obravnave. Zato njegovo postopanje, ko je sklenilo obravnavo, ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Zakon o pravdnem postopku tudi sicer - če tako predlaga stranka - ne zavezuje sodišča, da mora preložiti narok. Sicer pa tožnik te, v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v pritožbi ni uveljavljal. Tudi očitek revidenta, da sta sodišči v izpodbijanih odločbah zmotno uporabili materialno pravo, ker za očitane kršitve ni obstojala tožnikova odgovornost, ne drži. Po takrat veljavnem pravilniku o posebnih zdravstvenih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati železniški delavci, ki neposredno sodelujejo v železniškem prometu (Uradni list SFRJ št. 38/79), je bil dolžan tožnik kot strojevodja zaradi prekinitve, ki je trajala dalj kot šest mesecev, ponovno opraviti izredni zdravstveni pregled (4. in 22. člen). Tožnik kontrolnega pregleda ni opravil, zato pristojna specializirana zdravstvena organizacija ni mogla dati ocene o njegovi zdravstveni sposobnosti za opravljanje del strojevodja (33. člen). S tožnikove strani navajani drugačni razlogi za njegovo ravnanje ne morejo biti upoštevni. Kadar je z zakonskimi ali podzakonskimi predpisi posebej določena obveznost preverjanja delavčevega zdravja, tedaj ni možnosti za ravnanje po lastni presoji. V omenjenem pravilniku je vsebovan širši družbeni interes za varnost in urejenost železniškega prometa, da delo opravljajo delavci, za katere je ob rednih, občasnih in izrednih primerih ugotovljeno, da so zdravstveno sposobni za njegovo opravljanje. Tožnik je ob večletnem delu pri železnici dojel pomen predpisanih pregledov, z opustitvijo oz. zamudo kontrolnega pregleda pa ga zadenejo pravne posledice, določene v 24. c točki 10. člena v zvezi z 30. členom pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke v zvezi z 10. točko 1. odstavka 58. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ št. 60/89, 42/90).

V 34. a točki 9. člena omenjenega pravilnika je določen kot hujša kršitev delovne obveznosti delavčev neopravičen izostanek z dela najmanj pet zaporednih delovnih dni oziroma tri zaporedne delovne izmene. Tožnikovega sklicevanja na okoliščino, da mu je bila razporeditvena odločba vročena šele 9.7.1991 in torej ni mogla pravno učinkovati že od 28.5.1991 dalje, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati predvsem zaradi razloga, ker predstavljajo te revizijske navedbe izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko podlago, na katero je revizijsko sodišče vezano, pa tudi zato, ker tožnikove trditve za presojo disciplinske odgovornosti niso pravno odločilne. Tožniku vročena odločba o razporeditvi zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela v matično enoto Maribor z dne 14.5.1991 ima naravo začasne razporeditvene odločbe, ki je po določbi 3. alineje 2. odstavka 106. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91) izvršljiva takoj. Tožnik se je bil zato dolžan vse od njene vročitve dalje ravnati po njej. Zato je tudi v primeru, da bi se upoštevalo kot obdobje neopravičenega izostanka tožnika le čas od 10.7.1991 do 20.8.1991, dejanska ugotovitev obeh sodišč, da je V.S. v obravnavanem primeru izostal več kot pet zaporednih delovnih dni neopravičeno, pravilna. Zato revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljena.

Zaradi navedenih razlogov reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je v to zavrnilo kot neutemeljeno (393. člena ZPP).

Sodišče je tudi zavrnilo zahtevo tožene stranke, da se ji priznajo stroški odgovora na revizijo. Stroškovna zahteva je bila zavrnjena zato, ker revizijski odgovor ni vseboval pravno tehtnih razlogov in zato z njim nastali stroški niso potrebni stroški postopka (1. odstavek 166. in 155. člen ZPP).

Določbe ZPP in omenjenega pravilnika o posebnih zdravstvenih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati železniški delavci, ki neposredno sodelujejo v železniškem prometu, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).