Jedro

Tožnik je upravičen do odškodnine, ki je bila za primer nekrivdne razrešitve določena s pogodbo o zaposlitvi, ker tožena stranka ni dokazala, da je bil krivdno razrešen. Tožena stranka tega niti ni zatrjevala, zatrjevala je le, da je bil tožnik razrešen zaradi napredovanja (po lastni volji). Ker takšna razrešitev ni predvidena kot razlog, zaradi katerega do odškodnine ne bi bil upravičen, je tožbeni zahtevek utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi predčasne razrešitve iz nekrivdnega razloga po pogodbi o poslovodenju z dne 4. 12. 2001 v višini šestkratnika takratne mesečne plače tožnika, kar znaša 41.645,67 EUR (9.984.762,00 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2002 do plačila (1. točka izreka), ter odločilo, da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 208,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedel je, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določila pogodbe o zaposlitvi (pogodbe o poslovodenju), ki v tem primeru predstavljajo materialno pravo, ter ni dosledno razločilo instituta razrešitve s funkcije od instituta prenehanja delovnega razmerja. Prav tako ni razločilo odpravnine od odškodnine, saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da je namen odškodnine v premostitvi situacije ob razrešitvi iz nekrivdnih razlogov, zaradi katere ostane delavec brez zaposlitve. Varstvu dohodka v primeru prenehanja delovnega razmerja je namenjena odpravnina in ne odškodnina, v konkretnem primeru je bila dogovorjena s 16. točko pogodbe o zaposlitvi. Odškodnina ima drugačen namen, predstavlja odmeno zaradi razrešitve in je bila med strankama dogovorjena s 15. točko pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati, kaj sta imeli stranki ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi v mislih, ampak bi jo moralo razlagati gramatikalno ter upoštevati, da je bil tožnik razrešen s funkcije s sklepom uprave tožene stranke z dne 20. 9. 2002, novo pogodbo o zaposlitvi pa je sklenil šele kasneje. S tem se ni odpovedal pravici do odškodnine, navedene pravice ni izključila niti tožena stranka. Takšna pogodbena volja ene izmed pogodbenih strank bi morala biti izražena jasno in nedvoumno, ob smiselni uporabi splošnih pravil obligacijskega prava pa je sporazum o odpovedi pravici, ki ni sklenjen v pisni obliki, ničen. Ne glede na izpoved priče A.M., iz katere izhaja, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za vodstveno delovno mesto in da se je imel možnost pogajati z upravo tožene stranke, je bistveno, da je tožnik imel položaj šibkejše stranke. V petih letih je namreč sklenil pet različnih pogodb o zaposlitvi, ki jih je bil – če se ni želel zaplesti v spor z upravo tožene stranke – primoran podpisati. Iz zapisnika seje uprave tožene stranke z dne 20. 9. 2002 sicer izhaja, da je bil s funkcije razrešen na podlagi sporazuma, vendar sam na seji ni bil prisoten (da bi podal soglasje). Že pred razrešitvijo s funkcije, to je 10. 9. 2002, je prejel odpravek sklepa uprave, podpisan s strani predsednika uprave I.Z., skladno s katerim je bil kot interni revizor do imenovanja novega izvršnega direktorja dolžan voditi in koordinirati delo ter odgovarjati za delo služb ekonomskega področja. Tako je očitno, da je bila razrešitev vnaprej predvidena. Sodišče prve stopnje je odločitev v izpodbijani sodbi oprlo na domnevno prepričljivo izpoved priče A.M., ni pa upoštevalo izpovedi tožnika, ki je ni spreminjal, saj je vseskozi zatrjeval, da je razumel 15. točko pogodbe o zaposlitvi, kot je zapisana, ter da mu ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi glede navedene točke niso dali dodatnih pojasnil. Za primer prenehanja delovnega razmerja se je ves čas zavedal, da mu pripada odpravnina. Ker pa je nesporno, da je bil s funkcije razrešen predčasno in brez krivde, bi moral biti skladno s pogodbo o zaposlitvi upravičen do odškodnine.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljal tožnik v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, vendar je zaradi zmotne materialno pravne presoje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine zaradi razrešitve z delovnega mesta notranji revizor na podlagi 2. odstavka XV. točke pogodbe o poslovodenju z dne 4. 12. 2001, ki določa, da ima v primeru razrešitve iz nekrivdnih razlogov pravico do odškodnine v višini šestkratne mesečne plače, ki jo je dosegel v zadnjem letu. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer je kot odločilno štelo dejstvo, da je, kot izhaja iz izpovedi priče A.M., ki je povzeta v obrazložitvi izpodbijane sodbe, in iz zapisnika seje uprave tožene stranke z dne 20. 9. 2002, tožnik k razrešitvi in k imenovanju na novo delovno mesto izvršni direktor ekonomskega področja podal soglasje.

Pravna presoja sodišča prve stopnje ni pravilna. Skladno z določbo 1. odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01) se določila pogodbe (v konkretnem primeru pogodbe o poslovodenju) uporabijo tako, kot se glasijo. Edino pri razlagi spornih določil se po 2. odstavku istega člena OZ ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupni namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Določba 2. odstavka XV. točke pogodbe o poslovodenju je po oceni pritožbenega sodišča jasna in nedvoumna, zato je ni treba interpretirati oziroma ugotavljati, kaj sta imeli stranki, ki sta pogodbo o poslovodenju sklenili, v mislih. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da bi bilo treba glede na 83. člen OZ v primeru nejasnosti določila pogodbo o poslovodenju razlagati v tožnikovo korist, saj jo je pripravila tožena stranka.

Glede na citirano določbo 2. odstavka XV. člena pogodbe o poslovodenju z dne 4. 12. 2001 je za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka bistveno vprašanje, ali je bil tožnik razrešen krivdno, in ne, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, ali je z razrešitvijo soglašal, ali je po razrešitvi ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki oziroma ali je s toženo stranko sklenil novo pogodbo o poslovodenju za drugo delovno mesto. Pavšalna, s pogodbo o poslovodenju dogovorjena odškodnina za razliko od odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja ni namenjena premostitvi situacije ob izgubi zaposlitve, ampak v zagotavljanju odmene ob nekrivdni razrešitvi, kar nenazadnje potrjuje dejstvo, da je bila tožniku s pogodbo o poslovodenju v primeru predčasne razrešitve, ki nima za posledico prenehanja delovnega razmerja, zagotovljena pravica do razporeditve na drugo ustrezno delovno mesto (4. odstavek XV. točke pogodbe) in da mu je bila za primer prenehanja delovnega razmerja zagotovljena dodatna odpravnina v višini največ šestkratne povprečne mesečne plače, ki jo je dosegel v zadnjem letu (1. odstavek XVI. točke pogodbe).

Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je bil tožnik krivdno razrešen, ampak le, da je bil razrešen po svoji volji oziroma zaradi napredovanja (prerazporeditve) na drugo delovno mesto. To lahko pomeni le, da je bil nekrivdno razrešen in da je upravičen do vtoževane odškodnine. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da navedbe v zapisniku s seje uprave tožene stranke z dne 20. 9. 2002: „Uprava s 30. 9. 2002 na podlagi sporazuma z imenovanim razreši Z.L., univ. dipl. ekon. z mesta internega revizorja zaradi prerazporeditve na drugo delovno mesto“, ni mogoče šteti za soglasje k razrešitvi z delovnega mesta.

Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini je bistveno vprašanje, kakšno plačo je tožnik prejel v zadnjem letu pred razrešitvijo, torej od oktobra 2001 do septembra 2002. V tožbi z dne 2. 10. 2007 je sicer navedel, da je dejansko do razrešitve prišlo 31. 10. 2002, saj je nova pogodba o poslovodenju za delo na delovnem mestu izvršni direktor ekonomskega področja začela veljati 1. 11. 2002, ter da je povprečna plača v obdobju pred razrešitvijo znašala 6.944,28 EUR (1.664.127,00 SIT). Z zahtevo za varstvo pravic z dne 10. 4. 2007 je zahteval odpravnino v istem znesku upoštevaje povprečne plače v obdobju od 1. 10. 2001 do 30. 9. 2002. Pravilno je slednje stališče, torej da je pri obračunu odpravnine treba upoštevati plačo v obdobju od oktobra 2001 do septembra 2002, saj je iz zapisnika z dne 20. 9. 2002 razvidno, da ga je uprava razrešila s 30. 9. 2002. Tožena tožena stranka je tožbenemu zahtevku v odgovoru na tožbo z dne 8. 11. 2007 ugovarjala po višini, v pripravljalni vlogi z dne 26. 9. 2008 je navedla, da je iz predloženih plačilnih list razvidna plača tožnika v obdobju od decembra 2001 do septembra 2002 v višini med 6.158,633 EUR (1.475.782,00 SIT) in 6.360,80 EUR (1.524.302,00 SIT), kar je znatno manj od plače 6.944,28 EUR, ki naj bi jo po tožbenih navedbah v zadnjem letu pred razrešitvijo prejel tožnik. Glede na to, da v sodnem postopku niso bile predložene plačilne liste za celotno obdobje od oktobra 2001 do septembra 2002, pritožbeno sodišče brez dopolnitve dokaznega postopka o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini ni moglo odločiti.

Pritožbeno sodišče je iz navedenega razloga pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo po določbi 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo na podlagi 285. člena ZPP pozvati na predložitev plačilnih list za obdobje od oktobra 2001 do septembra 2002, tako da bo mogoče ugotoviti, kakšno povprečno plačo je tožnik prejel v zadnjem letu pred razrešitvijo. Pri odločanju o utemeljenosti obrestnega dela tožbenega zahtevka pa bo moralo upoštevati, da v pogodbi o poslovodenju z dne 4. 12. 2001 ni določena zapadlost odpravnine, tako da tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od odpravnine šele od vložitve zahteve z dne 10. 4. 2007, to je od 11. 4. 2007 do plačila, saj skladno z 2. odstavkom 299. členom OZ nastopi zamuda v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik dolžnika ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, pozove na izpolnitev obveznosti. Ker je tožnik toženo stranko prvič pozval k izpolnitvi obveznosti (plačilu odpravnine) z zahtevo za varstvo pravic, mu za obdobje do vključno 10. 4. 2007 zakonske zamudne obresti ne pripadajo.

355. člen ZPP sicer določa, da pritožbeno sodišče, le če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V konkretnem primeru je opisana situacija podana, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča, da tožbeni zahtevek ni podan po temelju, dejstev, ki se nanašajo na višino tožbenega zahtevka ni ugotavljalo. Navedeno pomeni, da bi pritožbeno sodišče, v kolikor bi pomanjkljivost želelo samo odpraviti, ponovilo že izvedene dokaze, ki se nanašajo na upravičenost tožnika do odpravnine, poleg tega pa bi izvedlo nove dokaze, ki se nanašajo na višino odpravnine, s čimer bi po nepotrebnem podaljšalo postopek, saj lahko sodišče prve stopnje po določbi 3. odstavka 302. člena ZPP, ko strankama omogoči, da se izjavita, odloči, da se stranke oziroma priče ne zaslišijo znova, ampak se zgolj prebere zapisnike o izpovedih v postopku.