Jedro

Če sodišče obdolžencu ali drugemu prejemniku koristi odvzame t. i. nadomestno premoženje, mora v izreku sodne odločbe, poleg višine odvzete premoženjske koristi opredeliti tudi vrsto in obseg premoženja, ki je predmet odvzema. Tako oblikovana odločba o odvzemu pridobljene premoženjske koristi z odvzemom nadomestnega premoženja in obrazložitev takšne presoje sta nujni, ne le iz razloga, ker sodišče s tem načinom odvzema občutno poseže v obdolženčevo (ali prejemnikovo) ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), temveč predvsem zaradi njegove ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), ki pa je lahko učinkovita le, če je obdolženec (ali prejemnik koristi) določno seznanjen s podatki, koliko znaša odvzeta premoženjska korist, katero nadomestno premoženje mu je bilo odvzeto in v kolikšnem obsegu ter z razlogi sodišča za sprejem takšne odločitve.

Sodišče prve stopnje pridobljene premoženjske koristi obtožencu ni odvzelo z odvzemom njegovega premoženja, ki je predmet začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Posledično za vzdrževanje ukrepa začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi na tem premoženju ni več podlage.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega B. B. se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog državne tožilke za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi z dne 23. 11. 2017 zoper obtoženega B. B., tako, da se odredi:

1. A. d.o.o. (prej AX d. o. o.), da odreče izplačilo, prenos, odtujitev ali obremenitev 59.155,4215 enot premoženja (VEP), ki jih ima B. B., roj. ..., državljan Republike Slovenije, imetniku ali komur koli drugemu po njegovem nalogu ali pooblastilu, vložene v sklad A. O. (prej 38.511 enot premoženja VEP sklada AX – skladi obvezniški);

2. A. d.o.o. (prej AX d.o.o.), da odreče izplačilo, prenos, odtujitev ali obremenitev 9.890,3147 enot premoženja (VEP), ki jih ima B. B., roj...., državljan Republike Slovenije, imetniku ali komur koli drugemu po njegovem nalogu ali pooblastilu, vložene v sklad A. M. (prej 2.171 enot premoženja VEP sklada AX – skladi denarni euro);

3. C., d.o.o., da odreče izplačilo, prenos, odtujitev ali obremenitev 39.724 enot premoženja (VEP) podsklada, ki jih ima B. B., roj. ... , državljan Republike Slovenije, imetniku ali komur koli drugemu po njegovem nalogu ali pooblastilu, vložene v sklad C.. – podjetniške obveznice;

4. D., d.d., da odreče izplačilo, prenos, odtujitev ali obremenitev 1.243,76 enot premoženja (VEP) podsklada, ki jih ima B. B., državljan Republike Slovenije, imetniku ali komur koli drugemu po njegovem nalogu ali pooblastilu, vložene v sklad E. (prej 134 enot premoženja VEP sklada EX), skupaj do višine 828.150,59 EUR, zavrne

in se začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi zoper obtoženega B. B. odpravi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obtoženega B. B. za šest mesecev, to je do dne 2. 6. 2018, podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, in sicer tako, da je odredilo A. d.o.o., da odreče izplačilo, prenos, odtujitev ali obremenitev 59.155,4215 enot premoženja (VEP), ki jih ima obtoženec vložene v sklad A. O. in 9.890,3147 enot premoženja (VEP), ki jih ima obtoženec vložene v sklad A. M., nadalje C. d.o.o., da odreče izplačilo, prenos, odtujitev ali obremenitev 39.724 eno premoženja (VEP) podsklada, ki jih ima obtoženec vložene v sklad A. – podjetniške obveznice ter D. d.d., da odreče izplačilo, prenos, odtujitev ali obremenitev 1.243,76 enot premoženja (VEP) podsklada, ki jih ima obtoženec vložene v sklad E., imetniku ali komur koli drugemu po njegovem nalogu ali pooblastilu, skupaj do višine 828.150,59 EUR.

2. Zoper sklep je obtoženčev zagovornik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve 33. člena Ustave RS, podrejeno pa tudi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da začasno zavarovanje odpravi, podrejeno, da odredi drugačen način zavarovanja in še podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo zagovornika je odgovorila višja državna tožilka F. F. s Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v določbi 502. člena določa, da kadar prihaja v kazenskem postopku v poštev odvzem premoženjske koristi, obstaja pa nevarnost, da bi obdolženec, sam ali preko drugih oseb, to korist uporabil za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali da bi jo skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njo razpolagal tako, da bi onemogočil ali precej otežil njen odvzem po končanem kazenskem postopku, odredi sodišče na predlog državnega tožilca začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Ta ukrep sodi med t.i. stvarne omejevalne ukrepe, ki naj prepreči nadaljnjo kriminalno dejavnost oz. zagotovi učinkovitost odvzema, ki ga utegne sodišče izreči ob koncu kazenskega postopka.

6. KZ-1 v 74. členu določa, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (prvi odstavek) ter, da se korist iz prejšnjega odstavka odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v tem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje (drugi odstavek). Načine odvzema premoženjske koristi in njihovo zaporedje uporabe, ki je odvisno od tega, s kakšnim premoženjem storilec ali drugi prejemnik v času odvzema še razpolaga, določa 75. člen KZ-1. V prvem odstavku je določeno, da se storilcu ali drugemu prejemniku koristi odvzamejo denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, če pa mu jih ni mogoče odvzeti, se mu odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi. Če storilcu ali drugemu prejemniku koristi ni mogoče odvzeti premoženjske koristi ali premoženja, ki ustreza premoženjski koristi, je v drugem odstavku 75. člena KZ-1 določen še tretji način odvzema, to je, da se mu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi. Če torej storilec ali drug prejemnik koristi še vedno ima denar, dragocenosti ali drugo premoženje, ki ga je neposredno pridobil s storjenim kaznivim dejanjem ali zaradi njega, se mu odvzame premoženjska korist v tej obliki, če to ni mogoče, se mu odvzame morebitno drugo obstoječe premoženje, ki ustreza premoženjski koristi1, če pa premoženja nima, se mu znesek, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi, naloži v plačilo. Drugi in tretji način odvzema premoženjske koristi sta določena subsidiarno – uporabita se, če prvi oz. drugi način ni mogoč2. Posledično sodišče, ki sicer premoženjsko korist, ki je bila dosežena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ugotavlja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 499. člena ZKP), v sodni odločbi, s katero odvzame premoženjsko korist, ne more poljubno izbrati načina njenega odvzema, temveč je vezano na zaporedje določeno v prvem in drugem odstavku 75. člena KZ-1. Način odvzema pridobljene premoženjske koristi pa je lahko predmet dogovora med obdolžencem in državnim tožilcem v sporazumu o priznanju krivde (drugi odstavek 450.b člena ZKP).

7. Sodišče mora v izreku sodne odločbe, s katero obdolžencu ali drugemu prejemniku koristi odvzame s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist, določno navesti njeno višino in način odvzema, svojo odločitev pa tudi ustrezno pojasniti v razlogih sodbe. Če sodišče obdolžencu ali drugemu prejemniku koristi odvzame t.i. nadomestno premoženje, mora v izreku sodne odločbe, poleg višine odvzete premoženjske koristi, opredeliti tudi vrsto in obseg premoženja, ki je predmet odvzema. Tako oblikovana odločba o odvzemu pridobljene premoženjske koristi z odvzemom nadomestnega premoženja in obrazložitev takšne presoje sta nujni, ne le iz razloga, ker sodišče s tem načinom odvzema občutno poseže v obdolženčevo (ali prejemnikovo) ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), temveč predvsem zaradi njegove ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), ki pa je lahko učinkovita le, če je obdolženec (ali prejemnik koristi) določno seznanjen s podatki, koliko znaša odvzeta premoženjska korist, katero nadomestno premoženje mu je bilo odvzeto in v kolikšnem obsegu ter z razlogi sodišča za sprejem takšne odločitve. Tudi v procesno pravni teoriji je zavzeto stališče da, če se namesto premoženjske koristi odvzame drugo premoženje (prvi odstavek 75. člena KZ-1), mora biti to premoženje konkretno opisano, da bo sodbo mogoče izvršiti3. Za odvzem premoženjske koristi v naravi in nadomestnem premoženju namreč ni predvideno, da bi se (v izvršilnem postopku) izvrševal še po pravnomočnosti odločbe, s katero je bil izrečen, temveč se šteje, da je bil že izvršen z izrekom te odločbe4. Glede na procesno situacijo, ki je nastopila v obravnavani zadevi, in sicer, da je sodišče prve stopnje ukrep začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi zoper obtoženega B. B. ob izreku sodbe odpravilo, sodišče druge stopnje še izpostavlja, da ta okoliščina ni bila ovira za odločitev, da se obtožencu odvzame premoženje, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi. Odvzem nadomestnega premoženja obdolžencu (ali prejemniku koristi) namreč ni pogojen s predhodnim začasnim zavarovanjem tega premoženja, temveč je ta ukrep le sredstvo za učinkovito realizacijo na ta način določenega odvzema pridobljene premoženjske koristi.

8. Sodišče prve stopnje je s sodbo X K 58554/2012-2167 z dne 28. 11. 2016 obtoženega B. B. (s soobtoženimi G. G., H. H. in I. I.) spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem in drugem odstavku 175. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 je v odločbi o odvzemu premoženjske koristi obtožencu pod točko 1 odvzelo denar, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem v višini 23.915,00 EUR in 50,00 HRK. Odvzeti denar predstavlja gotovino, ki je bila zasežena pri hišnih preiskavah obtoženčevega stanovanja na Ulica 10 v L. in osebnega vozila ter v lokalih J., K. in L., torej gre za denar, ki naj bi ga obtoženec neposredno pridobil s storjenim kaznivim dejanjem. Pod točko 2 pa je obtožencu odvzelo še s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist v znesku 828.150,59 EUR, kar ustreza razliki med s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko koristjo v višini 852.072,23 EUR in obtožencu odvzeto gotovino v znesku 23.915,00 EUR in 50,00 HRK. Sodišče druge stopnje je pritožbam, ki so jih zoper navedeno sodbo vložili obtoženi G. G., njegova zagovornica, zagovorniki obtoženih B. B., H. H., I. I. in državna tožilka delno ugodilo in (med drugim) sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremenilo tako, da obtoženemu B. B. gotovine, ki naj bi bila pridobljena neposredno s storitvijo kaznivega dejanja (23.915,00 EUR in 50,00 HRK), ni odvzelo, znesek odvzete premoženjske koristi pa znaša 351.588,73 EUR.

9. Po preizkusu točke 2 odločbe o odvzemu premoženjske koristi v izreku sodbe, v kateri nadomestno premoženje obtoženca, ki je predmet začasnega zavarovanja, ni niti omenjeno, in upoštevaje razloge sodbe, ki se zgolj sklicujejo na že citirano določbo prvega odstavka 74. člena KZ-1 (str. 127) ter stališč predstavljenih v točki 7 tega sklepa, pritožbeno sodišče zaključuje, da sodišče prve stopnje pridobljene premoženjske koristi v višini 828.150,59 EUR (oziroma 351.588,73 EUR) obtožencu ni odvzelo z odvzemom njegovega premoženja, ki je predmet začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Posledično pa za vzdrževanje ukrepa začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi na tem premoženju ni več podlage.

10. Sodišče druge stopnje preizkusi izpodbijani sklep v okviru razlogov, ki se v pritožbi izrecno uveljavljajo, po uradni dolžnosti pa preizkusi le stvarno in funkcionalno pristojnost sodišča, ki je izpodbijani sklep izdalo (peti odstavek 402. člena ZKP). Obtoženčev zagovornik je sicer v pritožbi predlagal odpravo ukrepa začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, vendar iz drugačnih razlogov, kot so razvidni iz obrazložitve tega sklepa. Ker pa se z nezakonitim vzdrževanjem tega stvarnega omejevalnega ukrepa občutno posega v obtoženčevo ustavno pravico do zasebne lastnine, je sodišče druge stopnje ocenilo, da je ne glede na razloge pritožbe, ukrep dolžno odpraviti.

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog državne tožilke za podaljšanje ukrepa zoper obtoženega B. B. na način, kot je razviden iz izrekov izpodbijanega in tega sklepa, zavrnilo ter ukrep začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi zoper obtoženca odpravilo.

1 Bele, I.: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 523-524 2 Bavcon, L. in dr.: Kazensko pravo, Splošni del, Šesta izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2013, str. 466 3 Horvat Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 749 4 Bele, I.: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 525