Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Strankam ni mogoče odvzeti možnosti do izjave, če je do razjasnitve spornega vprašanja (opuščenosti javnega dobra) po napotilu pritožbenega sodišča prišlo šele v ponovljenem postopku.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.
II. Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 229,50 EUR in drugi toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, vse v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje1 zavrnilo tožbeni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja na parceli št. 99/49, k. o. ... in tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.
2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku2 pritožuje tožnica in predlaga, da se sklep spremeni in se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico.
3. Tožnica izpostavlja, da toženki v prvotnem postopku nista pravočasno prerekali navedb, da parcela št. 99/49 predstavlja opuščeno javno dobro. Z novimi navedbami in dokazi v ponovljenem sojenju tega ne moreta sanirati. S tem, ko je sodišče nove navedbe dopustilo, je prekoračilo obseg sojenja glede na navodila pritožbenega sodišča in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako se ni opredelilo do ugovora prekluzije in s tem kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Arbitrarno je stališče, da toženki nista bili dolžni prerekati teh trditev, saj niso bile dovolj specificirane. Napačna je tudi vsebinska presoja dokazov. Moralo bi opraviti ogled parcele, kjer bi ugotovilo, da po njenem relevantnem delu cesta ne poteka. Posledično bi moralo ugotoviti, da gre najmanj v tem delu za opuščeno javno dobro. Nadalje je pomanjkljiva tudi dokazna ocena sodišča. Ni namreč upoštevalo navedb in dokaznih predlogov, ki jih je tožnica podala na prvem naroku v ponovljenem postopku 4. 10. 2023 in postopka ne bi zavlekle. Tožnica je zaprtost in omejenost območja zatrjevala že prej, prav tako pa je to vidno iz fotografij v spisu. Sodišče je materialnopravno napačno zaključilo, da bo odločitev v nepravdnem postopku o določitvi pripadajočega zemljišča k stavbi veljala za naprej in da na obravnavani postopek ne vpliva. Prav tako je napačen zaključek, da druga toženka ni pasivno legitimirana, ker ni imela lastne koristi od motenja. Za izvedbo del je dobila plačilo, kar je najmanj ekonomska korist. Sodišču še očita, da si v točkah 10 in 21 obrazložitve sklepa prihaja v nasprotje, kar konstituira kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
4. Obe toženki sta na pritožbo obrazloženo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. V obravnavani zadevi gre za ponovni postopek. Sodišče je sprva zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, in sicer postavitev gradbene ograje na treh parcelah. Ugotovilo je, da motilno dejanje na eni izmed parcel ni bilo zatrjevano, medtem ko drugi dve parceli predstavljata javno dobro. Po tožničini pritožbi je pritožbeno sodišče s sklepom II Cp 370/2023 zadevo razveljavilo in vrnilo v novo odločanje v delu, ki se nanaša na parcelo 99/49 k. o. ... Ugotovilo je, da se sodišče do trditev, da navedena parcela predstavlja opuščeno javno dobro, ni opredelilo. Z izpodbijanim sklepom je sodišče (ponovno) zavrnilo tožbeni zahtevek.
7. Zatrjevana nasprotja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in posledično kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso izkazana. V 10. točki je pri presoji pravočasnosti tožbe sodišče zgolj povzelo nesporen datum odstranitve dela gradbene ograje. Pri tem je poudarilo, da gre za del, ki naj bi se nahajal na obravnavani parceli, saj je bilo to dejstvo med pravdnima strankama ves čas sporno (kot je pravilno ugotovilo v 21. točki obrazložitve).
8. Odločitev sodišča tudi ni arbitrarna. Ustrezno je obrazloženo, da je bilo tako trditveno kot dokazno breme, da obravnavana parcela predstavlja opuščeno javno dobro, na tožniku. Ta pa ga ni zmogel. V vlogi, podani na zadnjem naroku (v prejšnjem postopku) je le posplošeno navedel, da se iz skice št. 2 vidi, da ceste na obravnavani parceli ni več. Pri tem ni konkretneje zatrjeval, da je sprožen postopek odvzema statusa javnega dobra, niti da je na parceli onemogočena splošna raba, saj je njen del v celoti uničen in neobnovljiv. Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča, da toženki takšnih trditev nista mogli, niti nista bili dolžni obrazloženo zanikati (in s tem na nek način dopolnjevati tožnikove trditve). Njuno nasprotovanje trditvam o opuščenosti je vsebovano že v njunem konsistentnem zatrjevanju, da parcela (še) predstavlja javno dobro.
9. Posledično ne držijo očitki o prepozno podanih navedbah in dokazih toženih strank. Ti so bili v ponovljenem postopku podani v okviru že danih navedb in jih je sodišče upravičeno štelo za dodatna pojasnila.3 Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je sodba VSL I Cpg 1037/2010 (na katero se sklicujeta toženki) uporabljiva tudi v obravnavani zadevi. Tudi tam je sodišče ugotovilo, da ni krivda stranke, ki je podala naknadne navedbe in dokaze, da je to lahko storila šele v ponovljenem postopku. Obema primeroma je skupno, da so bile prvotno podane trditve nasprotne stranke presplošne (v tisti zadevi tudi nejasne). Strankam namreč ni mogoče odvzeti možnosti do izjave, če je do razjasnitve spornega vprašanja (opuščenosti javnega dobra) po napotilu pritožbenega sodišča prišlo šele v ponovljenem postopku.
10. V sklepu se je sodišče opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev. Med drugim je skrbno pojasnilo, zakaj podane navedbe toženk šteje za pravočasne. S tem je odgovorilo na tožničin ugovor prekluzije, zato pritožbeni očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi v tem delu ni utemeljen.
11. Skladno s 362. členom ZPP mora sodišče opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče. Predmet odločanja v ponovljenem postopku je bila presoja ugovora opuščenega javnega dobra, kar je sodišče tudi storilo. V 17. točki obrazložitve se je izrecno opredelilo do skice št. 2 (na katero se je sklicevala tožnica) in pojasnilo, da ta zatrjevanega ne dokazuje. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje, da so na njej vidni tako cesta, ki poteka po obravnavani parceli, kot tudi vozila, ki pričajo o njeni uporabi (in ne opuščenosti). Prepričljive dokazne ocene sodišče ni oprlo (le) na (naknadno) podane navedbe in dokaze toženih strank, ampak je izrecno navedlo, da ti le še dodatno utrjujejo že sprejete zaključke. Za ugotovitev, da parcela ne predstavlja opuščenega javnega dobra, so namreč zadostovali zemljiškoknjižni podatki (zaznamba javnega dobra) in pa neuspešnost tožničinega dokaza (skice št. 2).
12. Prav tako je sodišče pravilno štelo, da je tožnica s svojimi trditvami z dne 4. 10. 2023 (na naroku v ponovljenem postopku) prekludirana. Trditve, da gre za območje v omejeni rabi (zaprto z zapornico in kovinskimi vrati), je namreč podala prepozno. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je bila s predhodnim pozivom izrecno opozorjena, da naknadno podane trditve ne bodo upoštevane. Opravičila, zakaj jih ni mogla podati že prej skladno z drugim odstavkom 362. člena ZPP, ni navedla. Tožnica sicer pritožbeno navaja, da je zaprtost območja razvidna že iz priloženih fotografij, vendar pa dokazi manjkajoče trditvene podlage ne morejo nadomestiti. Ne drži, da je omejenost območja predhodno zatrjevala. Iz tožbe in pripravljalnih vlog izhajajo zgolj trditve o tem, do kod lokacijsko je segala gradbena ograja. Trditev o tem, da je območje izvzeto iz splošne rabe, pa ni.
13. Jasno je, da status javnega dobra pripada nepremičnini (parceli) kot celoti. Zato so popolnoma neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče vsaj za del parcele (kjer je bila gradbena ograja, in ceste ni) ugotoviti drugačen status.
14. Na očitke o vplivu postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča na ta postopek je pritožbeno sodišče poglobljeno odgovorilo že v sklepu II Cp 370/2023, sodišče pa je njegove zaključke povzelo v izpodbijani sklep. Tožnica s ponavljanjem pritožbenih navedb ne more uspeti. Njeno postopanje je le pokazatelj, da podanega stališča ne želi sprejeti in se z njim soočiti.
15. Preostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).
16. Glede na vse povedano je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).
17. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške, ki so ji nastali z vloženo pritožbo in toženkama povrniti njune stroške pritožbenega postopka.
18. Prva toženka je priglasila stroške pritožbenega postopka v obsegu od nagrade za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife v višini 375 točk in materialne stroške v pavšalu 2 % po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife 7,5 točk. Druga toženka je priglasila stroške pritožbenega postopka v obsegu od nagrade za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife v višini 375 točk, materialne stroške v pavšalu 2 % po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife 7,5 točk in 22 % DDV na podlagi drugega odstavka 2. člena Odvetniške tarife. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bili vsi priglašeni stroški potrebni. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znašajo za prvo toženko 229,50 EUR in za drugo toženko 279,99 EUR. Ta zneska pritožbenih stroškov je tožnica dolžna povrniti toženkama v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila, ker sta toženki zahtevali zakonske zamudne obresti od stroškov za primer zamude.
1 V nadaljevanju sodišče. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 Upoštevajoč, da prvotni postopek in postopek ponovnega odločanja predstavljata celoto (en sam postopek).