Jedro

Sodišči sta presodili, da ob (implicitnem) dovoljenju obsojenca, ki ga je dal policistu, slednjemu vstop v stanovanje dovoljuje tudi določba prvega odstavka 53. člena ZNPPol. Vrhovno sodišče takšnemu stališču pritrjuje, saj prvi odstavek navedenega člena med drugim določa, da smejo policisti brez naloga sodišča vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore med drugim tudi, če se preverjajo okoliščine, ki kažejo na smrt določene osebe v tem prostoru ali v drugih primerih, če je to nujno za zavarovanje ljudi ali premoženja. Predvsem pa je imel policist pooblastilo za vstop v obsojenčevo stanovanjsko hišo na podlagi prvega odstavka 218. člena ZKP. Njegov vstop v stanovanjsko hišo in spalnico je bil upravičen, ker je policija zaradi obsojenčevega klica na 113 razpolagala s podatkom, da je v obsojenčevi hiši ... prišlo do umora in je bil torej vstop nujen za varnost ljudi, saj bi bila nenazadnje oškodovanka lahko tedaj še vedno živa in bi potrebovala pomoč oziroma bi se v hiši lahko nahajali še drugi potencialni oškodovanci. Očitek zahteve, da je policija ravnala v nasprotju z 218. členom ZKP ter nesorazmerno posegla v obsojenčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja, ki ga varuje 36. člen Ustave, se tako izkaže za neutemeljenega.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec mora plačati sodno takso v višini 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo I K 63472/2021 z dne 11. 12. 2023 obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen petnajst let zapora ter mu v izrečeno kazen vštelo pripor od 20. 11. 2021 od 18.00 ure dalje. Oškodovanca je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo in odločilo, da mora obsojenec na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) povrniti stroške kazenskega postopka, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom, in plačati sodno takso v znesku 800 EUR.

2.Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse v znesku 1.200 EUR.

3.V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe, glede kazenske sankcije in izrečenih varnostnih ukrepov ter kršitev 2., 14., 21., 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 5. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje oziroma jo "spremeni tako, da obsojencu izreče ukrep obveznega zdravljenja na psihiatriji oziroma podredno desetletna zaporna kazen in se ga oprosti plačila sodne takse in stroškov postopka."

4.Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je na zahtevo odgovorila in navajala, da je ta neutemeljena. Meni, da je glede izločitve izvedenskega mnenja in izvedenke dr. Zdenke Čebašek Travnik ter drugih predlaganih dokazov slediti razlogom obeh sodišč tako v sodbah kot tudi v sklepih. Poudarja, da policija ni opravila hišne preiskave, temveč ogled kraja kaznivega dejanja v skladu z ZKP, da je bil obsojenec ob odvzemu prostosti poučen o svojih pravicah, zaradi česar ocenjuje, da ni podlage za izločitev praktično vseh dokazov iz predkazenskega postopka. Neutemeljen je tudi predlog zagovornika za izločitev preiskovalne sodnice Ester Žnidaršič. Glede očitka zahteve, da je bila sodba sprejeta onkraj razumnega dvoma, navaja, da je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da gre pri tem za pravno vprašanje in da je dokazna ocena v pristojnosti sodišča prve stopnje, ki se je neposredno seznanilo z dokazi in lahko ustvari predstavo o njihovi verodostojnosti. Z navedbami, da je bilo kršeno načelo enakosti in da postopek ni bil pošten glede primernosti, višine kazni in zakonskih znakov, da sodbi nista ustrezno obrazloženi, da je kazen nesorazmerna glede na težo dejanja, da bi sodišče moralo prekvalificirati dejanje v kaznivo dejanje uboja, ker obsojeni ni načrtoval in ni hotel ubiti svoje žene, zagovornik po stališču vrhovne državne tožilke ne preseže uveljavljanja nedovoljenega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 420. člena ZKP. Prav tako zagovornik nima podlage za izpodbijanje odmere kazni, saj sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima glede izreka kazni po zakonu. Sodišči sta izrek zaporne kazni ustrezno obrazložili, zato tudi kršitev 11. točke 371. člena ZKP ni podana. Vrhovna državna tožilka Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrne.

5.Obsojencu in njegovemu zagovorniku je bil odgovor vrhovne državne tožilke vročen. Nanj se je odzval zagovornik obsojenca in predlagal kot v zahtevi.

B.

6.Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma meni, da bi moralo sodišče prve stopnje izvedensko mnenje dr. Zdenke Čebašek Travnik izločiti iz sodnega spisa, ker je bila izvedenka pri izdelavi izvedenskega mnenja seznanjena z vsebino listin, ki jih je sodišče kasneje izločilo. Ker so nezakoniti, pa bi sodišče moralo izločiti tudi zapisnike o zaslišanju prič doktor A. A., B. B., C. C., izvedenca Gregorja Haringa, zapisnik ogleda kraja storitve kaznivega dejanja z dne 20. 11. 2021, zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 30. 10. 2021, zapisnik o zasegu predmetov, izvid kirurške ambulante Splošne bolnišnice Brežice, poročilo o kriminalističnotehničnih ugotovitvah, odpustno pismo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja glede posnetkov klicev na OKC, potrdilo o prevzemu predmetov, poročilo za strokovni pregled zaradi ugotavljanja vpliva alkohola, prepovedanih drog in psihoaktivnih snovi, poročilo toksikološke preiskave, izvid preiskav UKC Maribor, izvedensko mnenje inštituta za sodno medicino, obdukcijski zapisnik ter ostale listine v spisu, fotografije, posnetke govorne komunikacije registrofona UKC v Novem mestu in kazenski list za obsojenca. Nezakonitost dokazov zagovornik utemeljuje s trditvijo, da obsojenec ni bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo in o pravici do zagovornika ter da so policisti hišno preiskavo in prve razgovore z njim opravili brez navzočnosti odvetnika in brez odredbe preiskovalnega sodnika. Zatrjuje, da obsojenec kot imetnik stanovanjske hiše ni podal soglasja za vstop vanjo in za pregled stanovanja ter da sta policista vstop v stanovanje izvajala mimo zakona in ravnala v nasprotju z 218. členom ZKP in tudi v nasprotju s prvim odstavkom 164. člena ZKP, s čimer sta nesorazmerno posegla v obsojenčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja, ki ga varuje 36. člen Ustave, saj po njegovem stališču niso bile izpolnjene niti izjeme po 218. členu ZKP oziroma po 53. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol).

7.Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje se je do predloga zagovornika za izločitev dokazov tehtno opredelilo v sklepu I K 63472/2021 z dne 1. 4. 2022, višje sodišče pa v 6. in 7. točki obrazložitve svoje sodbe, obširneje pa v sklepu V Kp 63472/2021 z dne 7. 6. 2022. Vrhovno sodišče se razlogom obeh sodišč, da predlog zagovornika za izločitev dokazov ni utemeljen, pridružuje. Sodišči sta namreč ugotovili, da so se policisti 22. 11. 2021 odzvali na obsojenčev telefonski klic na OKC (ob 17:39 uri), da gre za umor žene, ki ga je izvršil sam, da jih je na svojem domu pričakal obsojenec, nakar je policist D. D. vstopil v stanovanjsko hišo, kjer je v spalnici odkril truplo oškodovanke. Sodišči sta presodili, da ob (implicitnem) dovoljenju obsojenca, ki ga je dal policistu, slednjemu vstop v stanovanje dovoljuje tudi določba prvega odstavka 53. člena ZNPPol. Vrhovno sodišče takšnemu stališču pritrjuje, saj prvi odstavek navedenega člena med drugim določa, da smejo policisti brez naloga sodišča vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore med drugim tudi, če se preverjajo okoliščine, ki kažejo na smrt določene osebe v tem prostoru ali v drugih primerih, če je to nujno za zavarovanje ljudi ali premoženja. Predvsem pa je imel policist pooblastilo za vstop v obsojenčevo stanovanjsko hišo na podlagi prvega odstavka 218. člena ZKP. Njegov vstop v stanovanjsko hišo in spalnico je bil upravičen, ker je policija zaradi obsojenčevega klica na 113 razpolagala s podatkom, da je v obsojenčevi hiši ... prišlo do umora in je bil torej vstop nujen za varnost ljudi, saj bi bila nenazadnje oškodovanka lahko tedaj še vedno živa in bi potrebovala pomoč oziroma bi se v hiši lahko nahajali še drugi potencialni oškodovanci. Očitek zahteve, da je policija ravnala v nasprotju z 218. členom ZKP ter nesorazmerno posegla v obsojenčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja, ki ga varuje 36. člen Ustave, se tako izkaže za neutemeljenega. Na kakšen način naj bi bil policistov vstop v hišo obsojenca v nasprotju s prvim odstavkom 164. člena ZKP, pa zahteva ne obrazloži, zato se do tega očitka Vrhovno sodišče ne more vsebinsko opredeliti.

8.Neutemeljene so tudi povsem pavšalne in neobrazložene navedbe obsojenčevega zagovornika, da obsojenec ni bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo in o pravici do zagovornika. Sodišči sta namreč ugotovili, da je bil obsojenec poučen o svojih pravicah ob odvzemu prostosti 22. 11. 2021 ob 18.00 uri, ko je v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZKP prejel ustrezen pravni pouk, nato ob zasegu predmetov istega dne ob 19.40 uri in ob vročitvi odločbe o odvzemu prostosti ob 23.30 uri tega dne in da je bil o privilegiju zoper samoobtožbo in o pravici do zagovornika poučen tudi 23. 11. 2021 ob privodu k preiskovalni sodnici in da kršitev privilegija zoper samoobtožbo ni z ničemer izkazana, čemur pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Vse ugotovitve izhajajo iz listin v spisu, saj je zapisnike in odločbe obsojenec podpisal, ob podpisu pa ni navajal nobenih pripomb, česar gola in z ničemer izkazana teza vložnika, da o teh pravicah obsojenec ni bil poučen, ne more niti omajati niti ovreči. Sodišče druge stopnje namreč pri presoji istovrstnih pritožbenih navedb v točki 7 svoje sodbe ni prezrlo niti mnenja izvedenca dr. Preglja o obsojenčevih sposobnostih razumevanja lastnih odločitev in njihovih posledic.

9.Neutemeljena je tudi trditev zagovornika, da je policija opravila hišno preiskavo brez odredbe preiskovalnega sodnika in je iz spisa potrebno izločiti tudi zapisnik o ogledu kraja dejanja, ker je bil ogled opravljen nezakonito, brez ustrezne sodne odredbe preiskovalnega sodnika. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni nastala, saj kot izhaja iz podatkov spisa in obeh sodb, policija ni opravljala hišne preiskave, temveč ogled, za kar pa odredbe sodišča ni potrebovala. Po določbi 245. člena ZKP se ogled opravi, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega pomembnega dejstva potrebno neposredno opazovanje. Ogled je preiskovalno dejanje, ki ga opravi sodišče ali policija in katerega namen je z neposrednim opazovanjem odkriti, opisati in zavarovati sledove in predmete kaznivega dejanja ali ugotoviti kakšna druga relevantna dejstva. Bistvena kršitev te določbe v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP bi bila podana, če bi bila takšna potreba zaradi nejasnih okoliščin na kraju dogodka, pa sodišče oziroma policija ogleda ne bi opravila in bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Da je bil ogled opravljen, izhaja iz vsebine pravnomočne sodbe, iz vsebine spisa pa je razvidno, da je zapisnik o ogledu sestavila tako policija (priloga A1/7) kot tudi preiskovalna sodnica, ki je s prihodom na kraj prevzela ogled (listovne številke 4 - 4e). Obe sodišči sta ugotovili, da je bil ogled opravljen v nenavzočnosti obsojenca, ki je bil zaradi poskusa samomora in potrebe po zdravstveni oskrbi potem, ko mu je bila odvzeta prostost, s kraja odpeljan z reševalnim vozilom. Vrhovno sodišče pa pritrjuje obema sodiščema v razlogih sklepov o izločitvi dokazov I K 63472/2021 z dne 1. 4. 2022 in V Kp 63472/2021 z dne 7. 6. 2022, da je šlo v smislu petega odstavka 178. člena ZKP za izvedbo preiskovalnega dejanja, s katerim ni bilo mogoče odlašati, zato zatrjevana kršitev ni nastala.

10.Obsojenčev zagovornik v zahtevi zastopa stališče, da bi moralo sodišče iz spisa izločiti tudi izvedensko mnenje izvedenke dr. Zdenke Čebašek Travnik, saj se je izvedenka predhodno seznanila z dokazi, ki so bili kasneje izločeni, da je bila izvedenka s temi izjavami "okužena" in da "ne bi smela odločati". S takšnimi navedbami smiselno uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je sodišči prve in druge stopnje nista napravili. Obe sodišči sta predlog zagovornika za izločitev izvedenskega mnenja izvedenke Čebašek Travnik zavrnili, v obrazložitvi obeh sklepov o izločitvi dokazov pa navedli, da izvedensko mnenje izvedenke ne povzema izjav prič, katerih uradni zaznamki o razgovorih so bili v posledici njihove odpovedi pričanja zoper obsojenca zaradi pravne dobrote izločeni iz spisa

. Res je bila izvedenki dr. Čebašek Travnik izdelava izvedenskega mnenja psihiatrične stroke odrejena 30. 11. 2021, torej preden je sodišče prve stopnje zaslišalo priče. Priči E. E. in B. B. (obe obsojenčevi svakinji) ter G. G. (obsojenčev polbrat) so se kot privilegirane priče 17. 12. 2021 odpovedali pričanju in sodišče je uradne zaznamke o njihovih izjavah izločilo s sklepom I Kpr 63472/2021 z dne 31. 12. 2021, nato pa so bili s sklepom I Kpr 63472/2021 z dne 7. 1. 2022 iz spisa izločeni tudi posamezni deli izvedenskega mnenja psihiatrične stroke, ki so se nanašali na izjavo obsojenca, dano izvedenki. Obramba zoper navedena sklepa pritožbe ni vložila. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje dr. Čebašek Travnik prejelo 3. 1. 2022, iz izvedenskega mnenja pa ne izhajajo izjave privilegiranih prič, temveč je na strani 3 izvedenskega mnenja izvedenke (priloga D spisa) izrecno navedeno, da so se priče E. E., F. F. in G. G. odpovedali pričanju. Izvedenka je bila zaslišana na naroku za izrek kazenske sankcije v prvem sojenju dne 30. 6. 2022 in zatem izdelala dopolnitev izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo 22. 8. 2022, kjer izjave navedenih prič niso navedene. Podlage za izločitev izvedenskega mnenja, določene v prvem odstavku 251. člena ZKP in prvem odstavku 83. člena ZKP, v obravnavani zadevi tako ni. Predvsem pa se izpodbijana sodba na izvedensko mnenje dr. Čebašek Travnik sploh ne opira, temveč se opira le na kasneje odrejeno izvedensko mnenje in izpoved izvedenca za psihiatrijo prof. dr. Petra Preglja, česar pa zagovornik v zahtevi ne problematizira. Kršitev, ki jo uveljavlja zagovornik, torej ni podana. Povsem neobrazložena in iz pritožbe dobesedno prepisana je kritika zagovornika, da sodišče iz postopka ni izločilo izvedenke dr. Zdenke Čebašek Travnik in razlogov drugostopenjskega sodišča konkretizirano sploh ne izpodbija, zato se do slednjega Vrhovno sodišče tudi ni moglo vsebinsko opredeliti.

11.V skladu z določbo drugega odstavka 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. To pomeni, da sme sodišče svojo odločbo opreti samo na dokaze, ki so bili pridobljeni zakonito. Temeljni oziroma osnovni pogoj za obstoj kršitve navedene določbe je, da se sodba opira na nedovoljene dokaze oziroma na posredno nedovoljene dokaze, ki so bili sicer pridobljeni na zakonit način, vendar na podlagi nedovoljenega dokaza (tako imenovani sadeži zastrupljenega drevesa). Ker sta sodišči ugotovili, da je bil vstop policista v obsojenčevo hišo zakonit, da je bil obsojenec ustrezno poučen o svojih pravicah in o privilegiju zoper samoobtožbo, da je bil zakonito izveden ogled in da izvedensko mnenje izvedenke Čebašek Travnik ni nezakonit dokaz, sta utemeljeno zavrnili tudi tezo obsojenčevega zagovornika, da so v skladu z doktrino sadežev zastrupljenega drevesa nezakoniti še vsi preostali dokazi, pridobljeni v predkazenskem in kazenskem postopku. Tako smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni nastala.

12.Kršitev pravice do obrambe zagovornik prepoznava tudi v okoliščini, da obsojenec v času "hišne preiskave" in prvih zaslišanj na policiji zagovornika ni imel, česar v pritožbi ni uveljavljal, zato je zahteva v tem delu materialno neizčrpana. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Gre za pogoj tako imenovanega formalnega in materialnega izčrpanja pravnih sredstev.

13.Obsojenčev zagovornik trdi, da je sodišče z opustitvijo pisnih prevodov, obsojencu kršilo pravico do poštenega sojenja po 6. členu EKČP in 29. členu Ustave Republike Slovenije. Gre za neobrazloženo, nerazumljivo in docela neutemeljeno uveljavljanje kršitve pravice do obrambe. Obsojenec je namreč državljan Republike Slovenije, ki govori in razume slovensko, zato v tej zadevi tolmač za katerikoli jezik ni bil pritegnjen in prevodi posledično niso bili potrebni, zaradi česar Vrhovno sodišče zatrjevane kršitve ni prepoznalo.

14.Povsem neobrazloženo zahteva uveljavlja še, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe in poštenega sojenja, ker sodnica Ester Žnidar (prav: Žnidaršič) ni bila izločena, ker je izdala sklep o izločitvi dokazov z dne 14. 1. 2022, nato pa odločila s sklepom še 4. 2. 2022. Do identično neobrazloženih navedb v pritožbi se že višje sodišče ni moglo opredeljevati. Ker navedbe tudi v tem delu zahteve ostajajo na povsem pavšalni ravni, pa se razen ugotovitve, da je preiskovalna sodnica Ester Žnidaršič vodila preiskavo in pri sojenju po vloženi obtožnici ni sodelovala, tudi Vrhovno sodišče ne more podrobneje opredeliti.

15.Zagovornik meni, da sodišče ni izvedlo dokazov, ki bi vplivali na to, da bi bila obsojencu izrečena nižja kazenska sankcija in da bi priče lahko potrdile tudi neprištevnost obsojenca, da je pokojni želel pomagati in da je večkrat delal samomor ter da je brez premoženja. Pri odločanju o dokaznem predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave sodišče zavezujejo merila, ki so se izoblikovala v ustaljeni (ustavno) sodni praksi: (i) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (ii) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; (iii) predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; (iv) pravno relevantnost predlaganega dokaza mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in (v) v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca ter ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen.

Sodišči sta se glede dokaznih predlogov obrambe izjavili in v izpodbijanih sodbah navedli razloge, ki jim pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Drugostopenjsko sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče H. H. (sedaj: I. I.) kot nepotrebnega, saj naj bi priča izpovedovala o tem, da je obsojenec po dejanju klical sosede in brata. Dokazni predlog, da se pridobi mnenje izvedenca medicinske stroke in medicinska dokumentacija glede zdravstvenega stanja obsojenca v času sojenja pa sta sodišči zavrnili, ker je sodišče prve stopnje starost obsojenca in okoliščine v zvezi z njo upoštevalo pri odmeri kazenske sankcije tudi brez pridobitve izvedenskega mnenja, medtem ko preostala vprašanja, na katera naj bi odgovoril izvedenec (katero zdravljenje potrebuje, kakšna je predvidena življenjska doba obsojenca, kako bo življenje v zaporu vplivalo na njegovo zdravstveno stanje in kakšnim tveganjem bo v zaporu izpostavljen) tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso relevantna za obravnavano zadevo. Kršitev pravice do obrambe pa ni podana tudi glede preostalih dokaznih predlogov. Kot izhaja iz razlogov drugostopenjske sodbe, je na naroku za glavno obravnavo 25. 7. 2023 obsojenčev zagovornik sam umaknil predlog za zaslišanje prič J. J. in K. K., medtem ko zaslišanja prič L. L., M. M. in D. D. obramba sploh ni predlagala. Priča G. G., katerega zaslišanje zahteva neutemeljeno pogreša, je bil na sodišču zaslišan, vendar se je kot polbrat obsojenca na podlagi prvega odstavka 236. člena ZKP odpovedal pričanju zoper njega, medtem ko je sodišče pričo B. B.zaslišalo tako v fazi preiskave (17. 12. 2021) in zatem tudi na naroku za glavno obravnavo (11. 12. 2023).

16.Zagovornik z zatrjevanjem, da je vsaka kazenska zadeva primer zase in terja individualno obravnavo, da domneva nedolžnosti za sam kazenski postopek pomeni, da nosi dokazno breme tožilec in da mora sodišče obsojenčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom, to je onkraj razumnega dvoma, meni, da bo instančno sodišče v tej zadevi prepoznalo odstopanje od temeljnih načel kazenskega prava, zlasti načela iskanja materialne resnice. Ker vložnik konkretnih razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje, s katerimi se ne strinja, ne navaja, se Vrhovno sodišče do takšnih pavšalnih navedb zahteve ne more opredeljevati.

17.Kot to utemeljeno v odgovoru izpostavlja že vrhovna državna tožilka, zagovornik z navedbami, da bi sodišče moralo prekvalificirati dejanje v kaznivo dejanje uboja, ker obsojeni ni načrtoval in ni hotel ubiti svoje žene in da je kazen glede na težo dejanja nesorazmerna, po vsebini uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 420. člena ZKP.

18.Vrhovno sodišče ni presojalo navedb obsojenčevega zagovornika glede uveljavljanja kršitve načela enakosti in poštenosti postopka, da sodbi o pravni kvalifikaciji in primernosti višine kazni nimata razlogov o odločilnih dejstvih in da sodba glede stroškov ni razumljiva, saj gre za materialno neizčrpane navedbe, ki jih zagovornik v pritožbi ni uveljavljal. Prav tako ni presojalo zatrjevane kršitve pravice do obrambe in poštenega sojenja, ki naj bi jo sodišče napravilo s tem, ko je obsojenca na sodišču zastopal odvetniški pripravnik in ne odvetnik, s čimer naj bi bila po stališču vložnika storjena bistvena kršitev določb po 1. in 2. odstavku 371. člena ZKP, saj je obsojenčev zagovornik na javni pritožbeni seji na višjem sodišču 26. 4. 2024 to pritožbeno navedbo umaknil

C.

19.Ker kršitve, ki jih uveljavlja zagovornik niso ugotovljene in ker je zahteva obsojenčevega zagovornika deloma materialno neizčrpana, vložena pa je bila tudi iz nedopustnega razloga, jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

20.Obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso, ki je po tarifnih številkah 7152 in 7115 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerjena na 1.000,00 EUR. Pri določitvi njene višine je Vrhovno sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenca kot izhajajo iz podatkov spisa ter zahtevnost in obsežnost postopka z izrednim pravnim sredstvom.

21.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Gre za bližnje sorodnike obsojenca in sicer Eriko Strnad, Marijo Pečnik in Milivoja Kozoleta.

2Tako Samo Košir: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 85-87.

3Primerjaj: Samo Košir: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 85-87, sodba VS RS I Ips 35807/2015 z dne 24.08.2017, sodba VS RS I Ips 25713/2017 z dne 6. 4. 2023 in druge.

4Prim. odločbe Ustavnega sodišča U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, Up-88/05 z dne 14. 6. 2007, Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021, I Ips 38853/2013-144 z dne 13. 10. 2016 ter I Ips 70/97 z dne 25. 2. 1999.

5Glej zapisnik seje pritožbenega sodišča v navzočnosti strank na listovnih številkah od 802 do 804 spisa.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 116, 116-1

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 83, 83/1, 218, 218/1, 251, 251/1

Zakon o nalogah in pooblastilih policije (2013) - ZNPPol - člen 53, 53/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.