Jedro

V pritožbi kot rednem in z ustavo zajamčenem pravnem sredstvu, lahko pritožnik, za razliko od izrednih pravnih sredstev, poleg kršitev materialnega in procesnega zakona uveljavlja tudi nova dejstva in nove dokaze ter na ta način v kar največji možni meri varuje pravice, ki mu jih dajeta Ustava in zakon.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada A., Izpostave B. št. ... z dne 22. 5. 2007 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 80 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila tožnici za leto 2005 odmerjena dohodnina v znesku 4 334,15 EUR in v plačilo naložena razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami v znesku 3 453,11 EUR.

Pritožbo zoper izpodbijano odločbo je drugostopni davčni organ zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da je prvostopna odločba pravilna in skladna z določbami Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 59/2006 – v nadaljevanju: ZDoh-1). Glede stroškov prevoza na delo v Avstrijo, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi, ugotavlja, da tožnica ni izkazala, da jih ni mogla uveljavljati že v davčni napovedi ter da gre posledično za novo dejstvo, ki ga v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati. Glede stroškov najema prebivališča v Avstriji pa pojasnjuje, da jih ni mogoče upoštevati zato, ker se davčna osnova zmanjšuje le za stroške, ki so izrecno navedeni v Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo. Stroški najema stanovanja pa v Uredbi niso navedeni in jih zato ni mogoče upoštevati. Vsa relevantna zakonodaja, ki ureja obdavčitev dohodkov v letu 2005, je bila sprejeta že v letu 2004. Nepoznavanje prava škoduje. Zato tožnica ne more uveljavljati, da ji niso bili znani zakonski pogoji za uveljavljanje davčnih olajšav, oziroma konkretno, za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz tožbenega razloga nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka. Navaja, da ima stalno prebivališče v Sloveniji, zaposlena pa je v Republiki Avstriji. V letu 2005 je imela službo v C. in od novembra dalje v D.. V službo se je vozila iz B. Kot stroške prevoza na delo in z dela je v vlogi za uveljavljanje zmanjšanja davčne osnove za dohodnino za leto 2005 uveljavljala samo potne stroške za prevoz od državne meje z Avstrijo do kraja dela v Avstriji v višini 249 984,00 SIT in ne potnih stroškov v celoti, to je od stalnega prebivališča do kraja dela v Avstriji, tako kot so stroške uveljavljali sodelavci in zaradi česar jim je bila dohodnina odmerjena v bistveno nižjem znesku. To je storila zato, ker je dobila takšna pojasnila na Davčnem uradu, kamor se je obrnila, ker ni bila prepričana, da pravilno razume navodila, ki so bila priložena obrazcu davčne napovedi. V razgovoru ji je vodja Izpostave E.E. pojasnil, da ji za prevoz pripada zgolj povračilo stroškov znotraj Avstrije, torej na relaciji od državne meje z Avstrijo do C. oziroma D., kar je štela za uradno pojasnilo in temu ustrezno izpolnila davčno napoved. Meni, da je bila s pojasnilom napačno poučena oziroma zavedena, da je napačno navodilo šteti za upravičeni razlog, da novega dejstva ni uveljavljala že v odmernem postopku ter da bi bilo zato treba pri odločanju (o pritožbi) upoštevati tudi stroške prevoza od stalnega prebivališča do meje z Avstrijo in s tem vsi dejanski stroški prevoza na delo in z dela. Tožbi prilaga novo vlogo za uveljavljanje zmanjšanja davčne osnove ter predlaga, da se jo upošteva v novem odmernem postopku pri organu prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožbe je utemeljena.

Pravica pritožbe je ustavno zajamčena za varstvo pravic in zakonitosti in tudi eno izmed temeljnih načel splošnega upravnega postopka. Gre za pravico, ki služi uresničevanju drugih temeljnih načel, zlasti načela o varstvu pravic strank in varstvu javnih koristi ter temeljnega načela zakonitosti. V pritožbi kot rednem in z ustavo zajamčenem pravnem sredstvu, zato lahko pritožnik, za razliko od izrednih pravnih sredstev, poleg kršitev materialnega in procesnega zakona uveljavlja tudi nova dejstva in nove dokaze ter na ta način v kar največji možni meri varuje pravice, ki mu jih dajeta Ustava in zakon.

Kljub zakonski obveznosti, da stranka že v postopku pred izdajo odločbe na prvi stopnji navede dejansko stanje natančno in popolno, torej stranka z izdajo odločbe v načelu ni prekludirana pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov. V pritožbi lahko navede tudi nova dejstva in predlaga tudi nove dokaze, le da mora obrazložiti, zakaj novih dejstev in dokazov ni navedla že v postopku na prvi stopnji. Razen tega je določeno še, da je mogoče nova dejstva upoštevati samo, če so obstajala že v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi.

Vse navedeno velja tudi v davčnem postopku, saj posebni zakon (ZDavP-1) v tem pogledu (glede vsebine pritožbe) nima posebnih določb. Zato je drugostopni organ pritožbene navedbe tožeče stranke upravičeno presojal na podlagi citiranih določb ZUP, ki se v davčnem postopku skladno z določbami ZDavP-1 uporabljajo subsidiarno.

Ne strinja pa se sodišče z opravljeno presojo. Meni namreč, da je potrebno pri presoji izhajati iz stališča, da je navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbi, za razliko od drugih pravnih sredstev, v načelu dopustno, pri tem pa upoštevati, da so kot relevantne upravičene lahko tudi okoliščine subjektivne narave, če so prepričljive in če se navezujejo na preverljive objektivne okoliščine konkretnega primera. Prav za takšen primer pa gre po presoji sodišča v konkretni zadevi. Odločba prve stopnje je bila izdana v skrajšanem postopku, brez sodelovanja tožnice in s tem tudi brez možnosti, da se jo opozori na možnosti oziroma upravičenja, ki jih ima pri uveljavljanju stroškov. To je še toliko bolj relevantno zato, ker gre za uveljavljanje upravičenj po novem predpisu (ZDavP-1) in ker situacija, kakršno (v zvezi s prevozi na delo in z dela) zatrjuje tožnica v pritožbi, v navodilu oziroma vlogi, ki jo je izpolnila, ni izrecno zajeta. Navodila, ki naj bi jih dobila s strani davčnega organa prve stopnje, pa naj bi ji bila dana na neformalen način. Zato je jasno, da ustreznih zabeležk v spisih ni in jih ne more biti, obenem pa to še ne pomeni, da (napačnih) navodil ni bilo oziroma, da tožnica svojih trditev v tej smeri ne izkazuje, kot to kot ključni razlog za svojo odločitev navaja drugostopni organ v svoji odločbi.

Ker presoja upravičenosti tožnice do uveljavljanja novih dejstev ni bila opravljena na opisan način, oziroma je bila opravljena pomanjkljivo, so bila pri odločanju bistveno prekršena pravila postopka. Bistvena kršitev pravil postopka pa predstavlja razlog za odpravo odločbe. Sodišče je zato, na podlagi določb 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da opravi nov postopek ter pri tem upošteva tudi tista (nova) dejstva glede stroškov prevoza, ki jih je tožnica prvič navedla v pritožbi.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnici, skladno s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti.