Jedro

Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.

Opustitev ukrepanja (neodzivnosti na zahtevo) Republike Hrvaške, ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema Republike Hrvaške. Ravno zaradi učinkovitosti azilnega postopka je urejena tudi možnost opustitve ukrepanja s predvideno sankcijo, to je, da je opustitev ukrepanja v določenem roku enakovredna sprejetju zahteve s posledico obveznosti ponovnega sprejetja zadevne osebe.

Tožnikove navedbe, ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1741/2024/10 (1222-19) z dne 19. 7. 2024 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ter osmega dostavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbe Dublin III

za to odgovorna država članica (2. točka izreka) ter da se tožnikova predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 3. 5. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). Toženka je odločila da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik, čigar istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena, 2. 4. 2024 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je ugotovila, da je bil tožnik 25. 3. 2024 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede na dejstvo, da Republika Hrvaška v roku dveh tednov, to je do vključno 3. 5. 2024 ni sprejela odločitve oziroma ni odgovorila na zahtevo po ponovnem sprejemu zadevne osebe, je toženka 6. 5. 2024 v skladu sedmim odstavkom 22. člena in drugim odstavkom 25. člena Uredbe Dublin III pristojnemu organu Republike Hrvaške, zaradi opustitve ukrepanja v roku dveh tednov, poslal proglasitev Republike Hrvaške za odgovorno državo članico za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito prosilca.

3.Toženka je povzela osebni razgovor, v katerem je tožnik v bistvenem povedal: da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker tam ne želi prositi za mednarodno zaščito; da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito in za to niti ni imel namena; da so ga kljub temu, da je izrazil namero podati prošnjo, vrnili v Bosno in Hercegovino; da je bil po policijskem postopku nastanjen v azilnem domu; da je za mednarodno zaščito zaprosil ob petem poskusu, da ga hrvaški policisti ne bi pretepli. Toženka je po izvedenem dokaznem postopku ugotovila, da je tožnik v Republiki Hrvaški podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in izpostavila, da tožnikovo taktiziranje glede zaprošanja ali ne-zaprošanja za mednarodno zaščito, kaže na njegovo neverodostojnost in izkoriščanje postopka za mednarodno zaščito. Toženka je v zvezi s tožnikovo izjavo, da je bil vrnjen iz Republike Hrvaške v Bosno in Hercegovino, izpostavila izrazito kontradiktornost, zato mu ni sledila, ker je sprva izjavil, da je policistom med vračanjem v Bosno in Hercegovino povedal, da želi mednarodno zaščito, kasneje pa je pojasnil, da ni rekel, da želi azil. Toženka je tožnikove izjave v zvezi s pomanjkljivostmi v hrvaškem azilnem sistemu, da ga naj nihče ni vprašal ali bo zaprosil za mednarodno zaščito oziroma kaj počne tam v petih dneh bivanja v azilnem domu, ocenila kot take, ki ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku. Toženka je na podlagi tožnikove izjave ugotovila, da v Republiki Hrvaški ni imel nikakršnega stika z drugimi uradnimi osebami, razen s policisti, niti ni imel kakršnih koli drugih težav. Po štirih dneh v azilnem domu se je odločil, da bo Republiko Hrvaško zapustil in odšel raje proti Republiki Sloveniji. V azilnem domu naj bi zbolel za garjami, ki pa so se same pozdravile zaradi dobre higiene v Sloveniji. Toženka je pojasnila, da tožnik v postopku ni predložil nikakršnega zdravniškega potrdila ali česarkoli drugega, ki bi dokazovalo navedeno. Poleg tega gre pri tem za obolenje, ki se žal zelo pogosto pojavlja v tovrstnih nastanitvah, kjer je nastanjeno veliko število oseb. Glede odsotnosti zdravnika, je ugotovila, da se za zdravniško pomoč tožnik ni obrnil na zaposlene v azilnem domu, ampak na tri druge prosilce. Meni, da bi bil zagotovo deležen zdravniške obravnave, če bi zanjo ustrezno zaprosil. Tožnikovo izjavo, da se je stanje v le nekaj dneh v Sloveniji pozdravilo že samo zaradi boljše higiene, po oceni toženke kaže na to, da ni šlo stanje, ki bi potrebovalo urgentno oskrbo. Toženka je glede navedb o tem, da po postu, ko so lahko jedli, niso dobili hrane, izpostavila hišni red azilnega doma, po katerem prosilec vsak dan dobi po tri obroke. To, da je tožnik odšel v mesto in si kupil hrano, je bila njegova lastna odločitev, saj je bila v azilnem domu zagotovo na voljo hrana skladno z urnikom obrokov. Toženka je glede na izjavo tožnika: da mu v Zagrebu ni bilo všeč, ker so tam ljudje rasistični, še posebno pa policija, ki mu je, če je želel kupiti vozovnico za avtobus rekla, da ga ne bodo pustili, da odpotuje in naj se vrne v kamp; da drugih težav ni imel, ugotovila, da ne gre za rasistično obnašanje do prosilca za mednarodno zaščito, ki bi izkazovale sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali v postopku sprejema. Iz prosilčeve izjave namreč izhaja, da je azilni dom lahko nemoteno zapuščal, ko je odhajal v mesto po hrano. Poleg tega ni pojasnil, kam točno je želel z avtobusom, vsekakor ne gre namreč spregledati dejstva, da gre za osebo, ki nima urejenega dovoljenja za prebivanje in tudi meja med državami članicami ne more prehajati nemoteno. Toženka je ugotovila, da tožnikove izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. S povzemanjem sodb Vrhovnega sodišča RS IU 201/2023 z 12. 7. 2023, I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, I Up 245/2022 z dne 11. 1. 2023, I Up 122/2023 z dne 21. 7. 2023 in I Up 155/2023 z dne 21. 7. 2023, je navedla, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in zato ni zadržkov pri vračanju oseb v to državo. Toženka je še navedla, da iz statističnih podatkov, objavljenih na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, izhaja, da se predaje v Republiko Hrvaško redno izvajajo, saj je od 31. 3. 2023 do 31. 3. 2024 Republika Hrvaška v dublinskem postopku sprejela skupno 1257 oseb.

4.Toženka je ugotovila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ni sporna. Prav tako pa je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo, ki se v državi uporablja neposredno. Toženka je ugotovila, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Toženka je ugotovila, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena in, da tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje, zato je na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožnika zavrgla, saj je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Hrvaška. Na podlagi 29. člena Uredbe Dublin III je odločila, da se bo predaja izvedla v skladu z zakonodajo Republike Slovenije po posvetu s pristojnim organom Republike Hrvaške, kakor hitro bo to praktično izvedljivo oziroma najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška sprejela ali ponovno sprejela prosilca, to je od 3. 5. 2024, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oz. v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Toženka se bo upoštevajoča, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika, ki ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o predaji tožnika, ki bo potekala na nekdanjem mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

Povzetek relevantnih navedb tožnika

5.Tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve postopka, predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek toženki.

6.Izpostavlja, da je že povedal, da je policija rasistična, da po postu ni dobil hrane in je zato ponjo moral v mesto, da so neustrezne higienske razmere, da je zbolel za garjami, da zdravnika ni bilo, da je zanj trikrat spraševal, pa nič od njega. Zaposlenih tako rekoč ni videl, ni pa jih mogel vprašati, ker ni bilo tolmača. Ni imel nobenega razgovora z nobeno uradno osebo. Vztraja, da so sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu Republike Hrvaške, saj ga pet dni v kampu ni nihče vprašal, kaj dela tam, kaj bi rad. Ponavlja, da je povedal, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega n poniževalnega ravnanja, saj se niso človeško obnašali do njega. Kaj pa je to drugega po mnenju tožnika kot nečloveško in ponižujoče ravnanje, če človeku ne daš hrane in mu ne nudiš pomoči. Izpostavlja, da so policisti uradne osebe Republike Hrvaške, ki se ne morejo obnašati nečloveško in rasistično. Meni, da je bistveno ravnanje hrvaških oblasti s prosilcem ves čas, ko je bil na Hrvaškem. Toženki očita, da je zgolj na generalni ravni ugotovila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, da imajo prosilci podobne pravice kot v RS, zato vrnitev ni sporna. Tožnik meni, da so nesporno pomanjkljivosti v azilnem sistemu RH in popolna ignoranca, celo do slovenskih uradnih organov, kaj šele do takšnih kot je tožnik, če RH sploh ni odgovorila na zahtevo RS po ponovnem sprejemu osebe in se to dogaja sedaj, v preteklosti pa se to ni dogajalo, to rezultira v tem, da je sedaj veliko število prebežnikov, katerim sistem ni kos na Hrvaškem. Zato po nejgovem mnenju ni mogoče trditi da RH spoštuje Dublinsko uredbo. Tudi o vzajemnem zaupanju med republikama ni mogoče govoriti, če se Hrvaška ne odziva na pozive Slovenije, torej se obnaša povsem ignorantsko. Izpostavlja, da Republika Hrvaška tudi dosedaj ni odgovorila v Sloveniji ničesar.

7.Tožnik še zatrjuje, kar izhaja iz številnih uradnih dokumentov s katerimi razpolaga tako toženka kot tudi sodišče, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v RH, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja, da je to predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih institucij oziroma pristojnih organov. Poročila o stanju na Hrvaškem, ki so splošno znana dejstva navajajo, da na Hrvaškem obstajajo določene pomanjkljivosti glede izvrševanja skupnega evropskega azilnega sistema, ki ga tvorijo direktive in uredbe ter primarno pravo EU. Toženka se v obrazložitvi sklepa ni uspešno branila z navajanjem zanesljivih informacij o tem, da navedene pomanjkljivosti v azilnem sistemu ne veljajo za prosilce, ki so na Hrvaško vrnjeni iz Slovenije ali iz drugih držav članic na podlagi Dublinske uredbe. Toženka bi morala že v tem postopku pridobiti od hrvaških organov konkretna zagotovila o spoštovanju človekovih pravic pri vračanju. Toženka se v izpodbijanem sklepu sklicuje na sodno prakso, ki je stara več kot leto dni, razmere na terenu pa so se v več kot letu dni na terenu bistveno spremenile - poslabšale, za kar obstajajo verodostojni preverljivi podatki s terena. Meni, da se toženka ni dovolj konkretno izjasnila v primeru tožnika temveč le na splošno, dočim je tožnik v postopku navedel konkretno, kar se mu je dogajalo, le da tega ne more dokazati, saj kot šibkejša stranka v postopku nima možnosti pridobiti kakršnihkoli dokazov, za razliko od toženke, ki ima na voljo vsa sredstva, da bi tožnikove navedbe o tem lahko preverila.

Trditve toženke

8.Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep po njenem mnenju zakonit in pravilen. Ponavlja ugotovitev, da ni utemeljenega razloga za sum, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško kakorkoli oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali izpostavljen nečloveškemu oziroma poniževalnemu ravnanju, kar je obširno obrazložila v izpodbijanem sklepu. Toženka ponavlja, da vse trditve tožnika temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za sklepanje, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice ali, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 155/2023 z 21. 6. 2023, ki v 12. točki obrazložitve navaja, da je po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.