Jedro

Skladno z 288. čl. ZPIZ/92 tožnik (ZPIZ) lahko uveljavlja povrnitev preveč izplačanih zneskov le v primeru, če je zavarovancu izplačal nekaj brez pravne podlage, oz. če je pravna podlaga za izplačilo pozneje odpadla. V primeru smrti zavarovanca bi tak zahtevek lahko prešel tudi na dediče, kajti z dnem smrti na dediče preidejo tako premoženjske pravice kot tudi obveznosti skladno z določbami Zakona o delovanju. Za razsojo je torej odločilno, ali je toženec dedič po pokojnem zavarovancu in ne, ali je med njima obstajalo pooblastilno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati 148.671,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.6.1996 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da je pokojnemu L. B., umrlemu dne 22.2.1993, nakazoval pokojnino na hranilno knjižico, odprto pri X. banki. Pokojni prvotni toženec M. B. je bil s strani L. B. pooblaščen za dvig denarja. Iz priloženih fotokopij dvigov izhaja, da je pokojni M. B. dne 26.2.1993 dvignil

79.700,00 SIT in dne 1.4.1993 69.554,00 SIT. Ker v skladu z določbo 3. odst. 94. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih pooblastilo s smrtjo preneha, pokojni M. B. za dvig navedenih dveh zneskov ni bil več pooblaščen, s čimer je brez pravnega temelja obogaten na škodo tožnika. Zaradi navedenega tožnik tudi ni predložil dokaza, da je bil M. B. dedič po pokojnem L. B..

Zahtevek namreč ne temelji na dedno pravnem razmerju, temveč na pooblastilnem razmerju. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).

Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče poudarja naslednje.

Tožnik je s tožbo uveljavljal povrnitev preplačila in sicer na podlagi 288. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami - ZPIZ/92), kjer je določeno, da zavarovanec, ki mu je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imel pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 27/78 - 75/89 - ZOR), ki se je na podlagi zakona uporabljal v spornem obdobju. Navedeni člen torej odkazuje na uporabo 210. čl. ZOR. Za povračilne obveznosti je odločilno samo to, da je pri eni stranki prišlo do prikrajšanja, pri drugi stranki pa do okoriščenja, za katerega pa ni bilo pravne podlage. V tem primeru torej ne gre za spor o odškodninski obveznosti, kar nenazadnje izhaja tudi iz pritožbenih navedb, ko tožnik izrecno navaja, da je bil pokojni M. B. brez pravnega temelja obogaten na škodo tožnika.

Glede na navedeno pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča, prvostopno sodišče tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Glede na že citirano določbo 288. čl. ZPIZ/92, lahko tožnik uveljavlja povrnitev preveč izplačanih zneskov le v primeru, če je zavarovancu izplačal nekaj brez pravne podlage, oz. če je pravna podlaga za izplačilo pozneje odpadla. Zahtevek bi bil torej utemeljen le v primeru, če bi tožnik uveljavljal, da je določena sredstva neupravičeno izplačal zavarovancu. V primeru smrti zavarovanca bi tak zahtevek lahko prešel tudi na dediče, kajti z dnem smrti na dediče preidejo tako premoženjske pravice, kot tudi obveznosti. Kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje in kar med strankama tudi ni sporno, tožnik ni predložil dokaza, da je bil M. B. dedič po pokojnem L. B.. V tem primeru pa torej ni dokazano, da so na M. B. prešli tudi dolgovi oz. obveznosti.

Glede na navedeno torej za razsojo ni bistveno, ali je s smrtjo pooblastilo med M. B. in L. B. za dvigovanje sredstev prenehalo, kajti tožba skladno z 288. čl. ZPIZ/92 se lahko vloži le zoper zavarovanca oz. njegove dediče. Tožnik namreč M. B. neposredno ni izplačal nobenih sredstev, s tem v zvezi pa na podlagi 288. čl. ZPIZ/92 tudi nima verzijskega zahtevka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Po 1. tč. 31. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) v zvezi z določbo 2. odst. 367. čl. ZPP revizija v premoženjskih sporih ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela sodbe ne presega 1.000.000,00 SIT. To pomeni, da je sodišče druge stopnje na podlagi 5. tč. 31.čl. ZDSS in v skladu z 32. čl. ZDSS dolžno odločiti o dopustnosti revizije. Navedeno pa je odvisno od ugotovitve, ali je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ter od ugotovitve, ali sodba druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Po stališču pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru omenjeni pogoji niso izpolnjeni, sodišče prve stopnje je namreč na podlagi jasne zakonske ureditve pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločitev v navedeni zadevi tudi ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Glede na takšno ugotovitev je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.