Jedro

V obravnavani zadevi je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. To je nova organizacija tožene stranke, ki je imela za posledico ukinitev delovnega mesta vodja II, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in vzpostavitev novega delovnega mesta vodja pravno - kadrovske službe - vodja II, za katerega tožnica ni izpolnjevala izobrazbenega pogoja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala in vročila tožnici 19. 12. 2016, ter da se zaradi nastopa razveznega pogoja pogodba o zaposlitvi št. ..., sklenjena med toženo stranko in tožnico 3. 1. 2017, šteje za razvezano ter da je tožena stranka dolžna tožnici od 3. 1. 2017 naprej, dokler prikrajšanje traja, obračunati prikrajšanje pri plači, kot razliko med plačo, ki bi jo prejemala za delo na delovnem mestu VODJA II, in dejansko prejetimi zneski plače v tem obdobju, od tako obračunanih zneskov odvesti davke in prispevke in tožnici izplačati pripadajoče neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega meseca prikrajšanja, od 11. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, vse pod izvršbo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče vodilo postopek pristransko, z interesom zavrnitve tožbenega zahtevka. Zaradi dvomov v objektivno nepristranskost sodišča, je tožnica podala predlog za delegacijo pristojnosti, Vrhovno sodišče RS pa njenemu predlogu ni ugodilo, vendar iz izpodbijane sodbe izhaja, da so bili dvomi v nepristranskost sodišča upravičeni. Sodišče namreč zelo skopo povzema tožničine navedbe iz sicer obširne tožbe, medtem ko dosti obširneje povzema odgovor na tožbo tožene stranke. Prav tako sodišče v točkah 10., 11., 12., 13. in 14. obrazložitve izpodbijane sodbe obširno povzema izpovedbe zaslišanih petih prič, pri čemer so bile kar štiri od teh predlagane s strani tožene stranke, po drugi strani pa ni povzelo tožničine izpovedbe, še manj pa se opredelilo do številnih njenih navedb in ni izvedlo dokazne presoje številnih, s strani tožnice predlaganih, listinskih dokazov. Priče, predlagane s strani tožene stranke, so imele izrazit interes za izid postopka v korist tožene stranke, prav tako pa jim tožnica očita določena nezakonita ravnanja, zato njihovim izpovedbam ne gre nekritično in v celoti slediti. Tako recimo direktor tožene stranke ni znal pojasniti določenih dejstev, ki se nanašajo na spremembo in dopolnitev Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, čeprav je pravnik A.A. pojasnil, da je bila odločitev o spremembi sistemizacije v celoti direktorjeva. Dokazno breme utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na toženi stranki, enako velja tudi glede kršitve prepovedi diskriminacije, takšnemu dokaznemu bremenu pa ni mogoče zadostiti le s pristranskimi izjavami prič. S tem je sodišče kršilo načelo materialne resnice in tudi preiskovalno načelo. Tožnica je prepričana, da je odpovedni razlog neutemeljen, ker je bila reorganizacija fiktivna, tožnica pa po novi pogodbi še naprej opravlja bistveno enako delo, kot ga je opravljala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, razen: odobravanje dopustov in razporejanje delovnega časa za zaposlene. V kadrovskem načrtu tožene stranke za leto 2016 ni bilo načrtovanih nobenih reorganizacij, prav tako pa se je postopek spremembe sistemizacije odvil brez tožnice, čeprav je bila po prejšnji pogodbi določena kot nosilec tovrstnih postopkov. Tožena stranka je v odpovedi navajala, da je ukinila delovno mesto VODJA II, takšna odločitev pa je v nasprotju s stališčem Ministrstva za javno upravo (Direktorata B.) z dne 24. 8. 2015, po katerem je možno sistemizirati le delovna mesta iz kolektivne pogodbe ali uredbe. V katalogu pa ni delovnega mesta Vodja pravno - kadrovske službe, Vodja II, ampak le delovno mesto VODJA II. Torej ni mogoče govoriti o ukinitvi delovnega mesta, temveč gre zgolj za preimenovanje in delno spremenjene pogoje. Tožena stranka je izvedla fiktivno delno organizacijo le iz razloga, ker tožnica ni želela podpisati nove pogodbe o zaposlitvi. Na to kaže dejstvo, da je bila tožnici nova pogodba o zaposlitvi ponujena v podpis 11. 11. 2016 ob 11.30 uri, ker pa jo je odklonila, je bil istega dne ob 14.00 uri sindikatu vročen predlog sprememb Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Sindikat je izrazil svoje nestrinjanje s predlaganimi spremembami. Na fiktivno reorganizacijo kaže tudi dejstvo, da imajo sistemizirana nova delovna mesta (vodja Finančno-računovodske službe - VODJA II, vodja Pravno-kadrovske službe - VODJA II, vodja Službe za zdravstveno ekonomiko, plan in analize - VODJA II, vodja Službe za informatiko) enake šifre delovnega mesta, kot sta ga imeli ukinjeni delovni mesti VODJA II pod zaporedno številko 11. in 12. Reorganizacija se mora izvajati celostno, s spornim aktom o sistemizaciji pa se je ukinilo le delovno mesto “VODJA II“, čeprav pri toženi stranki obstajajo tudi druga delovna mesta, ki nosijo naziv “vodja“, pa jih tožena stranka ni ukinila. Tudi primerjava med opisoma del in nalog delovnega mesta VODJA II, ki ga je tožnica opravljala do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, in zdajšnjega delovnega mesta STROKOVNI SODELAVEC VII/2 (I), izhaja da je opis del in nalog pri slednjemu nekoliko bolj konkretiziran, oba pa zahtevata znanje in izvajanje del in nalog s pravnega področja. Iz odpovedi pogodbe nadalje izhaja, da tožnica zaradi izobrazbe ne bi mogla opravljati pravnega svetovanja in izdelave pravnih mnenj, kar se zahteva na delovnem mestu vodja Pravno - kadrovske službe - VODJA II. Tožnica ima pridobljen naziv “pravnik“, končala je Višjo pravno šolo v C. in je “diplomirana organizatorka - menedžerka“. Dejansko je edino, kar tožnici preprečuje, da bi lahko delala na novem delovnem mestu, dejstvo, da ne izpolnjuje zahtevanega pogoja izobrazbe, t.j. univerzitetni diplomirani pravnik ali magister prava. Tožnica na tem mestu opozarja na 50.a člen Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, ki določa, da se delavci, ki so razporejeni na delovna mesta, za katera je bila spremenjena zahtevana stopnja strokovne izobrazbe in ki imajo manj kot 10 let do izpolnitve zakonskih pogojev za starostno upokojitev, niso dolžni izobraževati za pridobitev višje strokovne izobrazbe in lahko še naprej opravljajo enaka dela. Glede na to, da tožnici do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino manjka manj kot devet let, bi tožena stranka morala upoštevati navedeno določbo, tega pa ni storila, niti ni omenjene določbe upoštevalo sodišče prve stopnje. Odpoved je torej nezakonita, ker potreba po opravljanju tožničinega dela pri toženi stranki, upoštevaje vsebino del in nalog, ki jih je dejansko opravljala ni prenehala, temveč je pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici osebni razlog na strani tožnice. Tožnica je namreč opozarjala na nedoslednosti in nezakonitosti pri toženi stranki, zlasti (kar je bilo za pomočnika direktorja za poslovne zadeve D.D. najbolj moteče) na napake in nedoslednosti pri delu E.E., na nezakonito odrejanje in izplačevanje nadur in na številne druge nepravilnosti. Navedbe v zvezi s tem je tožnica podkrepila z obširno listinsko dokumentacijo, ki pa jo sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Na diskriminacijo pa kaže tudi dejstvo, da nihče izmed ostalih zaposlenih na delovnih mestih VODJA II, ki so bila ukinjena, ni prejel odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti ni bila nikomur ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto z bistveno manjšo plačo. Navaja še, da se opisi del in nalog prejšnjega delovnega mesta “VODJA II“ in novega „vodja Pravno-kadrovske službe“ deloma prekrivajo, le da je pri slednjemu opis nekoliko bolj konkretiziran.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti tistih, katere smiselno uveljavlja tožnica v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju se nanje sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožnice.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi očitanih kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Zatrjevana kršitev je podana le v primeru, če se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do pravno relevantnih navedb tožnice o odločilnih dejstvih, ne pa tudi, če se ne opredeli do kakšnih za spor nepomembnih trditev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje jasna stališča glede vseh pravnorelevantnih navedb tožnice in tudi jasno dokazno oceno glede odločilnih dejstev.

7. Tožnica sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb o neveljavnosti sprememb in dopolnitev Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, zaradi kršitev pri sprejemanju tega akta, ki je predstavljal podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi. S tem tožnica smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana. Tožena stranka je sprejela odločitev o ukinitvi delovnega mesta VODJA II, ki ga je zasedala tožnica, kar je že samo po sebi zakonita podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato ni bistveno vprašanje veljavnosti ali neveljavnosti pravilnika o organizaciji delodajalca oz. pravilnika o spremenjeni sistemizaciji pri delodajalcu.

8. Povsem zgrešen je očitek o kršitvi načela materialne resnice. Za individualne spore, za kakršnega gre tudi v tej zadevi, Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) ne določa načela materialne resnice, takšne določbe pa ne vsebuje niti ZPP. V delovnih sporih veljata v skladu z ZDSS-1 in ZPP razpravno načelo in načelo dispozitivnosti.

9. Neutemeljeni so (sicer pavšalni) pritožbeni očitki o kršitvi preiskovalnega načela. To določa, da lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1). Takšna situacija v konkretnem primeru ni bila podana, saj je sodišče prve stopnje v celoti ugotovilo vsa relevantna dejstva že na podlagi dokazov, ki so jih predlagale stranke.

10. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ugotovilo vse pravnoodločilne okoliščine v zvezi s presojo utemeljenosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, podane tožnici dne 19. 12. 2016. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici pogodbo o zaposlitvi z dne 19. 12. 2016 odpovedala po pravilno izvedenem postopku in da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Kot neutemeljene je spoznalo tožničine navedbe, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko podana zaradi njenih osebnih okoliščin. Pritožbeno sodišče se s tako odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu VODJA II. Tožena stranka je tožnici dne 19. 12. 2016 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica 3. 1. 2017 tudi podpisala in je tega dne začela delati na delovnem mestu strokovni sodelavec VII/2. V odpovedi je tožena stranka obrazložila odpovedni razlog. Tako je, med drugim,1 ukinila tožničino delovno mesto VODJA II. Sistemizirala je novo vodstveno delovno mesto vodja Pravno - kadrovske službe - VODJA II. Za zasedbo tega je določila izobrazbeni pogoj, in sicer univerzitetni diplomirani pravnik ali magister prava (druga bolonjska stopnja). Tega pogoja pa tožnica ne izpolnjuje, saj je po izobrazbi diplomirana organizatorka menedžerka., zato ji tega delovnega mesta tožena stranka ni bila dolžna ponuditi.

12. Za odločitev v konkretni zadevi ni merodajen 50.a člen Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 in nadaljnji). Ta določba se uporablja le v primerih, ko pride do spremembe zahtevane stopnje strokovne izobrazbe na delovnem mestu (delavci, ki so imeli manj kot 10 let do izpolnitve zakonskih pogojev za starostno upokojitev, so lahko nadaljevali z delom na takšnih delovnih mestih, ne da bi se bili dolžni izobraževati zaradi pridobitve višje stopnje strokovne izobrazbe), ne pa za primere, ko pride do ukinitve določenega delovnega mesta.2 V obravnavani zadevi je prišlo do ukinitve tožničinega delovnega mesta, za zasedbo novega delovnega mesta vodja Pravno - kadrovske službe, ki je vodstvene narave, pa tožnica ni izpolnjevala izobrazbenega pogoja.

13. ZDR-1 v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa, da je odpovedni razlog prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Kot neutemeljeni odpovedni razlogi pa se štejejo le razlogi, navedeni v 90. členu ZDR-1. Vrhovno sodišče RS je v podobnih zadevah že navedlo, da sodišče ne presoja razlogov reorganizacije, ker je to poslovna odločitev delodajalca Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je bila reorganizacija - ukinitev delovnega mesta potrebna ali ne, ampak lahko ugotavlja le, ali ne gre morebiti za navidezno ukinitev delovnega mesta. Prav tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 173/2014 z dne 3. 3. 2015 in VIII Ips 222/2015 z dne 26. 1. 2016 zapisalo, da je vodenje in organizacija poslovanja v gospodarski družbi v pristojnosti direktorja in v okviru tega ima direktor oziroma vodstvo pravico vzpostaviti ustrezno organizacijo podjetja in temu ustrezno opredeliti posamezna delovna mesta (posebej vodila oziroma vodstvena) ter poskrbeti, da delovna mesta na zakonit način zasedajo delavci, ki po presoji vodstva zagotavljajo uspešno delovanje in vodenje podjetja.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, predvsem listinske dokumentacije in zaslišanja prič, pravilno ugotovilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. To je nova organizacija tožene stranke, ki je imela za posledico ukinitev delovnega mesta VODJA II, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in vzpostavitev novega delovnega mesta vodja pravno - kadrovske službe - VODJA II, za katerega tožnica ni izpolnjevala izobrazbenega pogoja. Iz skladnih izpovedi prič F.F., A.A. in D.D. izhaja, da je tožena stranka izvedla organizacijsko spremembo in je ukinila tožničino delovno mesto VODJA II. Direktor tožene stranke, F.F., je povedal, da je bila zamisel o reorganizaciji njegova, saj je želel, da glede na vsebino dela in odgovornosti za vodenje pravno kadrovske službe slednjo vodi pravnik z univerzitetno izobrazbo. Ni v nasprotju z določili delovnopravne zakonodaje, če želi delodajalec za zasedbo delovnega mesta, sploh pa tako odgovornega, kot je vodja pravno kadrovske službe v večji ustanovi, zaposliti delavca, ki izpolnjuje zahtevnejše izobrazbene pogoje in poda bolj specifičen opis del nalog tega delovnega mesta. Tožnica je po izobrazbi diplomirana organizatorka menedžerka, ima pa tudi višješolsko izobrazbo “pravnik“. S takšno izobrazbo torej ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta vodja pravno - kadrovske službe - VODJA II, saj se je zanj zahtevala izobrazba univerzitetni diplomirani pravnik ali magister prava (druga bolonjska stopnja). Da tožnica ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja priznava tudi sama v pritožbi. S sistemizacijo novega delovnega mesta vodja pravno-kadrovske službe - VODJA II ni prišlo zgolj do formalnega preimenovanja delovnega mesta VODJA II, ki ga je zasedala tožnica, temveč do drugačne organizacije del pri toženki. Po izvedeni reorganizaciji se na nobenem od delovnih mest ne opravljajo dela in naloge delovnega mesta VODJA II na enak način kot pred spremembo sistemizacije. Tožena stranka je torej spremenila dotedanji način dela tako, da je potreba po opravljanju dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto VODJA II, prenehala. Glede na ugotovljena dejstva pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da izvedena reorganizacija dela ne predstavlja zlorabe odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

15. Prav tako pritožba ne omaja verodostojnosti izpovedi prič, ki so po oceni sodišča prve stopnje potrdile utemeljenost odpovednega razloga. Zgolj dejstvo, da so zaposlene pri toženi stranki in da tožnica določenim od njih očita nezakonita ravnanja, še ne izkazuje dvoma v njihovo verodostojnost. Priče so skladno izpovedale razlog za izvedeno reorganizacijo, iz njihovih izpovedi pa ni mogoče zaznati razhajanj in nedoslednosti. Tudi dejstvo, da F.F. ni znal podrobneje pojasniti določenih tehničnih vidikov reorganizacije, ne omaja njegove verodostojnosti, saj očitano dejstvo ni v nasprotju z njegovo celotno izpovedbo. F.F. je namreč pojasnil, da je bil idejni vodja konkretne reorganizacije, njene podobnosti pa je prepustil pravniku. Tako je povsem življenjsko, da direktor tožene stranke ni znal pojasniti vseh podrobnosti reorganizacije.

16. Irelevantne so pritožbene navedbe, da je direktor tožene stranke tožnici še pred samo formalno spremembo reorganizacije želel ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za drugo, primerno delovno mesto (in ne za načrtovano delovno mesto vodje, ki je nadomestila tožničino prejšnje delovno mesto), saj v tem ni nič protipravnega. Organizacija poslovanja je v pristojnosti direktorja, povsem razumljivo je, da je direktor še pred izvedeno reorganizacijo razmišljal o obravnavani spremembi, zato je lahko vedel, da za novo delovno mesto tožnica ne bi izpolnjevala izobrazbenega pogoja. Tako je prepričljiva izpovedba direktorja, da se je s tem želel izogniti odpovedi pogodbe s ponudbo nove ter zadevo rešiti na sporazumen način.

17. Obširna pritožbena navajanja, da se opisi del in nalog ukinjenega vodstvenega delovnega mesta VODJA II in novega vodstvenega delovnega mesta “vodja Pravno-kadrovske službe“ deloma prekrivajo, niso pravno relevantna. Kot že obrazloženo, je za novo delovno mesto vodja pravno-kadrovske službe potrebna višja izobrazba kot za ukinjeno delovno mesto. Nadalje ni resničen pritožbeni očitek, da tožnica na novem delovnem mestu (strokovni sodelavec VII/2) opravlja skoraj popolnoma enaka dela kot na prejšnjem, ukinjenem (VODJA II). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je vrsta del, ki jih tožnica opravlja sedaj, sicer podobna kot pri ukinjenem delovnem mestu, saj delo opravlja znotraj istega sektorja, in sicer v pravno - kadrovski službi. Vendar pa tožnica zdaj ne opravlja več vodstvenih funkcij, kot jih je opravljala na ukinjenem delovnem mestu.

18. Prav tako ni relevantno dejstvo, da nihče izmed ostalih vodstvenih delavcev, ki so bili zaposleni na ukinjenih delovnih mestih VODJA II, ni prejel odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma je nadaljeval z delom na novih vodstvenih delovnih mestih. Tožnica ni trdila, da je pri teh ostalih ukinjenih delovnih mestih prišlo spremembe opisa del in nalog in spremembe izobrazbenega pogoja in da bi kdo izmed prejšnjih vodij, kljub neizpolnjevanju pogojev za izobrazbo, vseeno sklenil pogodbo za delovna mesta vodij po spremenjenem Pravilniku. Le tako bi lahko tožnica dokazovala diskriminatorno ravnanje tožene stranke pri reorganizaciji delovnih mest. Samo dejstvo, da so vse ostale vodje po prejšnji sistemizaciji obdržale mesto vodij po spremenjeni ureditvi, pa z ničimer ne izkazuje nezakonitega postopanja tožene stranke. Prav tako ni relevantno dejstvo, da tožena stranka ni opravila sistemske reorganizacije dela, saj je ukinila samo delovna mesta VODJA II, ne pa tudi ostalih delovnih mest, ki nosijo naziv “vodja“. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je tožena stranka avtonomna pri presoji potrebnosti reorganizacije, obseg reorganizacije je torej odvisen od odločitve tožene stranke. Nadalje ni pomembno, da imajo ukinjena delovna mesta VODJA II enake šifre delovnega mesta kot nova delovna mesta vodij. Za presojo utemeljenosti odpovedi iz poslovnega razloga ni pomembno, kako delodajalec tehnično izvede reorganizacijo, šifre novih delovnih mest so lahko povsem enake kot pri ukinjenih delovnih mestih.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru ni šlo le za navidezno spremembo organizacije dela, s katero bi tožena stranka želela prikriti drug razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi.3 Tožnica je namreč v postopku zatrjevala, da naj bi tožena stranka zlorabila institut odpovedi iz poslovnega razloga, da je prikrila dejanske razloge za odpoved, ki naj bi bili v opozarjanju tožnice na določene nepravilnosti pri izplačilu nadur s strani tožene stranke in zamera s strani D.D.. Takšnih navedb o prikritih razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa tožnica ni uspela dokazati. Prav tako pa tudi pritožbene navedbe v zvezi z navidezno spremembo organizacije dela ob ugotovitvah, da je pri toženi stranki dejansko prišlo do spremembe organizacije in do ukinitve delovnega mesta, ki ga je zasedala tožnica, novega vodstvenega delovnega mesta pa ni mogla zasesti zaradi neustrezne izobrazbe, zaključkov sodišča prve stopnje glede utemeljenosti odpovednega razloga ne uspejo izpodbiti.

20. Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb ni presojalo, saj za rešitev zadeve niso relevantne, sodišče pa presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in v obrazložitvi navede razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa prvi odstavek 360. člena ZPP. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da je neprimeren pritožbeni očitek o pristranskosti sodišča, saj je taka ocena, kot izhaja iz celotnega procesnega gradiva v spisu, povsem neutemeljena.

22. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor tožene stranke na pritožbo tožnice ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP ter 155. člena ZPP).

1 Z navedenim pravilnikom je ukinila štiri delovna mesta VODJA II in namesto njih sistemizirala štiri nova delovna mesta: vodja Finančno - računovodske službe -VODJA II, vodja Pravno - kadrovske službe - VODJA II, vodja Službe za zdravstveno ekonomiko, plan in analize - VODJA II in vodja Službe za informatiko - VODJA II. 2 Tako tudi sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 2002/2003 z dne 8. 1. 2004. 3 To je tudi podkrepilo s tem, da je zavzelo stališče, da je bila odločitev o reorganizaciji sprejeta s strani direktorja F.F. in ne s strani D.D., zato tudi ni vzročne zveze s slabim odnosom med slednjim in tožnico in z izvedeno reorganizacijo.