Jedro

Pri osebah, ki so bile ob uveljavitvi SZ imetniki stanovanjske pravice, upravičenje do privatizacije stanovanja, sklenitve najemne pogodbe in izplačila odpravnine je treba presojati po stanju v času uveljavitve SZ, torej 19.10.1991.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal od tožene stranke plačilo zneska 561.835,00 SIT iz naslova 30 odstotne vrednosti izpraznjenega stanovanja po določbi 126. člena Stanovanjskega zakona (SZ - Ur. list RS, št. 18/91).

Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe. Tožnik je namreč dokazoval, da je stanovanjsko hišo, v katero se je končno preselil, gradil skupaj s svojo ženo na eni strani in svojimi starši na drugi strani. Skupna gradnja pa pomeni originarni način pridobitve lastninske pravice. Ob uveljavitvi stanovanjskega zakona dne 19.10.1991 so bili zgornji prostori stanovanjske hiše, kamor naj bi se vselil tožnik z družino, nedokončani. Spodnji so bili sicer dokončani, vendar sta se vanje že v letu 1989 vselila tožnikova mati in oče. Izpodbijana sodba nima razlogov, ki so pomembni pri pravilni uporabi in razlagi določbe 60. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Ur. list SRS, št. 35/82). Čeprav je mati umrla že v letu 1990 in je oče ostal sam v stanovanju, ni bilo ugotavljano, ali je bilo stanovanje v spodnjem delu stanovanjske hiše primerno tudi za vselitev tožnikove družine. Zato tudi ni mogoče določno sklepati, da bi bilo mogoče tožniku odpovedati stanovanjsko razmerje po določbi tretjega odstavka 60. člena ZSR zaradi preselitve v stanovanjsko hišo. Posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno tudi za pravilno uporabo določbe tretjega odstavka 126. člena SZ. Ne glede na skupno gradnjo in s tem tožnikovo lastninsko pravico na stanovanjski hiši je bilo pritlično stanovanje v izključni uporabi staršev in ni omogočalo tožnikove vselitve brez njihovega izrecnega dovoljenja. Tožnik bi sicer vzel očeta v svoje stanovanje, vendar pa je pri tem bilo mišljeno prav sporno stanovanje, ne pa stanovanje v stanovanjski hiši. V tem pogledu je ugotovitev izpodbijane sodbe v nasprotju s podatki spisa (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP).

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Pri uporabi določbe tretjega odstavka 126. člena SZ, po kateri lahko lastnik pri izpraznitvi stanovanja v dvoletnem roku zavrne izplačilo 30 odstotne vrednosti izpraznjenega stanovanja, je odločilno, kdaj morajo biti podani pogoji za zavrnitev odpravnine v smislu določbe prvega odstavka 148. člena SZ v zvezi z določbo prvega odstavka 60. člena ZSR. Obvelja, da je treba pri osebah, ki so bile ob uveljavitvi SZ imetniki stanovanjske pravice, upravičenje do privatizacije stanovanja, sklenitve najemne pogodbe in izplačila odpravnine presojati po stanju v času uveljavitve SZ, torej 19.10.1991. V obravnavanem primeru, ko iz dejanskih ugotovitev sledi, da se je tožnik iz spornega stanovanja preselil v stanovanjsko hišo v septembru 1992, je torej odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali bi se tožnik mogel preseliti v stanovanjsko hišo že ob uveljavitvi SZ v oktobru 1991 ali ne. Odgovor v tej smeri je najprej dejanske narave s posledično dejansko ugotovitvijo, da je stanovanje v pritličnem delu novozgrajene hiše dne 19.10.1991 bilo vseljivo. Tožnikov oče, ki je v stanovanju živel sam, je odšel v dom ostarelih v avgustu 1991. Odločitev tožnika, da se je v stanovanjsko hišo iz spornega stanovanja vselil z družino šele v septembru 1992, je bila ocenjena kot subjektivna. Objektivna ugotovitev, da se od 19.10.1991 do vselitve v stanovanjsko hišo ni nič spremenilo, pa je pravno relevantna. Tožnik bi torej pritlično stanovanje v stanovanjski hiši lahko začel uporabljati že ob uveljavitvi SZ oziroma, kot ugotavlja izpodbijana sodba, bi "se smel vanj vseliti", ker je "stanje vseljivosti hiše avgusta 1991 in septembra 1992 bilo enako". Dejanske ugotovitve, na katerih temelji opisana pravna presoja - ta pa ima za posledico ugotovitev, da bi bilo mogoče tožencu kot imetniku stanovanjske pravice na spornem stanovanju odpovedati to stanovanjsko razmerje ob uveljavitvi SZ, ker je imel v lasti prazno družinsko stanovanjsko hišo (prvi odstavek 60. člena ZSR) - pa ne morejo biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Določba prvega odstavka 148. člena SZ v zvezi z določbo 60. člena ZSR je zato pravilno uporabljena: ob ugotovitvi, da je stanovanje v stanovanjski hiši ob uveljavitvi SZ bilo vseljivo in enako primerno kot leto dni kasneje, je odveč ugotavljanje njegove primernosti glede na določbo tretjega odstavka 60. člena ZSR. Taka dejanska in pravna presoja zavrača tudi revizijski očitek, da izpodbijana sodba ni zavzela stališča do pritožbenih trditev, s katerimi je tožnik uveljavljal neraziskanost dejanskega stanja "glede primernosti očetovega stanovanja". Prav o tem so razlogi sodbe sodišča druge stopnje, z ugotovitvijo o "enakem stanju vseljivosti" glede na čas uveljavitve SZ in čas dejanske vselitve, dovolj določni in sposobni revizijskega preizkusa. Revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa je obrazložen s "protispisnimi in nelogičnimi argumenti", s katerimi je obravnavana toženčeva izjava, da bi v primeru izboljšanja zdravja očeta vzel k sebi v stanovanje. Vendar pa očitek protispisnosti in nelogičnosti ne pomeni nič drugega kot nestrinjanje z dokazno oceno toženčeve izpovedi na glavni obravnavi dne 23.1.1997 (list št. 39 spisa). Sodišči prve in druge stopnje to izpoved (s stališča, kje bi tožnik in njegov oče živela skupaj, če bi se očetu zdravje izboljšalo) ocenjujeta drugače kot revizija, v tem kontekstu pa razlogom izpodbijane sodbe ni mogoče očitati protispisnosti. Dejanske ugotovitve pa po že povedanem ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti tistih napak, na katere je revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).