Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da toženec za izstavitev spornega računa glede zneska „izrednega nakazila" ni imel pravne podlage in do plačila po tem računu ni upravičen. Po neizpodbitih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje so bile vse storitve institucionalnega varstva, ki jih je toženec v spornem obdobju opravil za tožnika v celoti plačane že pred spornim tožnikovim nakazilom (del jih je plačal tožnik, ostalo pa je bilo plačano iz proračuna), toženec pa zaradi spornega poračuna ni prejel iz proračuna manj sredstev oziroma mu jih ni bilo treba v isti višini vrniti v proračun. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil toženec s plačilom „izrednega nakazila" za že plačano obdobje za nazaj dejansko obogaten in mora neupravičeno prejeti znesek tožniku vrniti v skladu s 190. členom OZ. Nima prav pritožnik, da je s porčcunom periodicnih prejemkov (nadomestila za invalidnost in dodatka za tujo nego in pomoč), ki se je nanasal za nazaj, prišlo za nazaj do spremembe tožnikove zmožnosti, ker se je izboljšala njegova placilna sposobnost in mora tožnik zato k že opravljeni storitvi institucionalnega varstva prispevati več, kot je bilo sprva določeno. Tožnikovo plačilna sposobnost se je namreč izboljšala šele takrat, ko je sredstva po poračunu dejansko prejel. Šele od takrat dalje je imel tožnik boljše premoženjske razmere, torej bi mu toženec šele od takrat naprej lahko zaračunal višjo oskrbnino zaradi izboljšane plačilne sposobnosti. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava je glede na navedeno v tem delu neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v I. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 2.228,58 EUR, za čas od 17. 1. 2015 do 15. 8. 2018, zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške in mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora v roku 15 dni plačati tožniku 2.228,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da mora toženec v roku 15 dni povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 1.120,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

**Navedbe toženca v pritožbi**

2. Toženec vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v ponovno sojenje, v vsakem primeru pa tožniku naloži v plačilo toženčeve stroške celotnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je toženec imel pravno podlago za izstavitev zneska izrednega nakazila za nazaj, saj tožnik glede na drugi odstavek 100. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) ni oproščen plačila storitev institucionalnega varstva po prvem odstavku 16. člena ZSV. Ni pravne podlage, da tožnik, ki iz proračuna prejema invalidnino ter dodatek za pomoč in postrežbo, ne prispeva za oskrbo v institucionalno varstvo. Namen 100. člena ZSV in določb Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba)1 je, da upravičenec za socialno varstvo prispeva k plačevanju svojih stroškov v mejah, kot to zmore. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1957/2019 z dne 23. 6. 2019. Ob prejemu namenskega poračuna nadomestila za invalidnost in dodatka za pomoč in nego na podlagi takratnega 3. člena Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (v nadaljevanju ZDVDTP), ki se nanaša na obdobje za nazaj, ki ga sodišče označuje kot izredno nakazilo in gre po mnenju toženca za poračun periodičnih prejemkov, je prišlo za nazaj do spremembe tožnikove zmožnosti (izboljšala se je njegova plačilna sposobnost), zato mora tožnik k storitvi institucionalnega varstva prispevati več, kot je bilo sprva določeno (dokler tega poračuna dejansko ni prejel). Zato ni res, da tožnik v času prejema ni bil ničesar dolžan za nazaj ter da ni imel zakonske dolžnosti poračuna prenakazati tožencu. Ker se je poračun nanašal za nazaj, je za to obdobje tudi nastopila zakonska obveznost prispevati več, kot je tožnik prispeval po prvotno zaračunanih fakturah. Čeprav med tožnikom in tožencem ni bilo sklenjene pogodbe, obstaja zakonska podlaga za prenakazilo poračuna. Šlo je za poslovodstvo brez naročila. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik v prvi pripravljalni vlogi spremenil stališče in navedel, da toženec ni izkazal, kaj je tožniku s spornim računom zaračunal in ugovarjal višini terjatve. Sodišče prve stopnje je s stališčem, da tožnik ni imel zakonske dolžnosti za prenakazilo poračuna, prekoračilo trditveno podlago. Uveljavlja bistveno kršitev postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, s katerimi je toženec dokazoval, kaj je tožniku zaračunal. Toženec je sicer konkretno dokazal, katere storitve so se s spornim računom zaračunale, sodišče prve stopnje pa se glede tega ni opredelilo. Toženec je v obdobju 2016 in 2017 tožniku zagotavljal dva programa celodnevnega varstva (program socialnega varstva otrok in mladostnikov in program vzgoje in izobraževanja). Storitve (obseg za tožnika je opredeljen v priloženem individualnem načrtu) so bile izvedene, vrednost izvedenih storitev pa bistveno presega mesečne zneske oskrbnin, ki jih je plačeval tožnik. Ministrstvo za delo, družine in socialne zadeve (v nadaljevanju Ministrstvo) varovancu (tožniku) zniža financiranje za prispevek, ki ga je od 18. leta dalje dolžan prispevati iz naslova invalidnine in dodatka za pomoč in postrežbo. Ta znesek zniža pavšalno in glede na celotno maso plačila. Toženec je predlagal, da sodišče pozove Ministrstvo, da takšen cenik storitev predloži, saj toženka z njim ne razpolaga, vendar sodišče tega od Ministrstva ni zahtevalo. Ne glede na to, pa je toženka dokazala višino sporne zaračunane tožnikove storitve in dejstvo, da tožnik s plačili oskrbnine ni poplačal stroškov institucionalne oskrbe. Tožnik tudi po plačilu spornega zneska ni plačal celotnega stroška in je zanj v spornem obdobju še vedno strošek pretežno financiral proračun. Tožnik je odrasla oseba, pravica do šolanja v okviru institucionalnega varstva in podaljšana roditeljska pravica, tega ne spreminja. Za plačilo stroškov institucionalne oskrbe za odrasle je na ravni toženca potrjena cena oskrbe s strani Ministrstva in s strani toženčevega organa upravljanja vsakoletno in je bila tudi za leti 2016 in 2017. V tožnikovem primeru (oskrba II) je bila za obdobje do 1. 5. 2016 določena 38,36 EUR na dan, za obdobje od 1. 1. 2016 do 1. 5. 2016 pa 36,79 EUR na dan, kar predstavlja mesečno povprečno znesek 1.158,90 EUR oziroma 1.103,70 EUR. Strošek za tožnika za leti 2016 in 2017 pa je bil neprimerno višji, saj je poleg stroška institucionalne oskrbe vseboval še bistveno obogaten program, ker se je tožnik usposabljal. Točni mesečni strošek za tožnika bi lahko na podlagi individualnega programa izračunal izvedenec, ki ga je predlagal toženec. Z nakazilo spornega zneska je tožnik tako pokril zgolj manjši del mesečnih stroškov. Zato toženec ni dolžan tožniku ničesar vračati. Sodišče prve stopnje je preozko tolmačilo predmet spora kot golo izredno nakazilo. Tudi ni res, da je tožnik plačilo izvedel v zmoti. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je bil tožnik v opravičljivi zmoti in ali je sklicevanje na zmoto še utemeljeno, ker je glede na 99. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) od plačila do tožbe minilo že več kot tri leta. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Sicer pa tožnik ni bil v opravičljivi zmoti, saj mnenje Ministrstva ni formalni pravni vir in je sklicevanje nanj neupoštevno. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo toženčev ugovor zastaranja obresti za obdobje od 17. 1. 2018 do 16. 8. 2018, saj bi moralo uporabiti določbo 347. člena OZ, po katerem občasne dajatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Prav tako je posledično nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

**Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo**

3. Pritožba je bila na podlagi 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožencu naložil plačilo tožnikovih pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritrjuje stališču in razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Navaja še, da je zmotno toženčevo stališče, da mora tožnik plačati stroške institucionalnega varstva v višini, ki ustreza vsem njegovim prihodkom, ne da bi vedel, kakšna je cena storitve, ki mu jo nudi toženec brez sklenjene pogodbe. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1951/2019, ki jo prilaga. Ni res, da je v prvi pripravljalni vlogi spremenil trditveno podlago, ampak je ves čas uveljavljal, da je šlo za toženčevo neupravičeno obogatitev, ki za izstavitev spornega računa, ki ga je tožnik plačal v zmoti, ni imela podlage. Sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvedlo, ker toženec ni podal konkretnih trditev, kaj predstavlja sporni znesek in toženec navedb ne more dokazovati s poizvedovalnimi dokazi. Ne gre za poslovodstvo brez naročila, toženec konkretnih navedb glede tega ni podal. **Presoja utemeljenosti pritožbe**

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja vračila zneska 2.258,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2018 dalje, ki ga je zmotno plačal tožencu po postavki „izredno nakazilo od 1. 1. 2016 do 30. 11. 2017“ v toženčevem računu št. 002626 z dne 29. 12. 2017 (v nadaljevanju sporni račun), saj toženec zanj ni imel niti zakonske niti pogodbene podlage. Toženec je ugovarjal, da tožnik ni bil v (opravičljivi) zmoti in da je bilo plačilo zneska utemeljeno na podlagi zakona.

6. Med pravdnima strankama ni bilo sporno: da ima tožnik zmerno motnjo v duševnem razvoju; da je bila staršema z odločbo Okrožnega sodišča v Celju P 439/2013 z dne 25. 7. 2013 podaljšana roditeljska pravica; da je tožnik od leta 2004 do 30. 11. 20174 večinoma živel pri tožencu (ki je zavod) in je koristil institucionalno varstvo, opredeljeno v 16. členu ZSV;2 da je bil tožniku priznan status invalida po določbah takrat veljavnega ZDVDTP z odločbo Centra za socialno delo Laško z dne 1. 7. 2013, na podlagi katere prejema nadomestilo za invalidnost in dodatek za tujo nego in pomoč, ki se je na podlagi sklepa Vlade RS z dne 7. 12. 2017 valoriziral. Sporno pa je bilo vračilo zneska 2.228,58 EUR, ki ustreza znesku poračuna nadomestila za invalidnost in dodatka za nego in pomoč tožnika za obdobje od 1. 1. 2016 do 30. 11. 2017. 7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo naslednja dejstva, ki pritožbeno niti niso izpodbijana: - Tožnikov oče je redno plačeval zaračunano mesečno oskrbnino za tožnika za njegovo institucionalno varstvo, opredeljeno v 16. členu ZSV in za nazaj ni bil ničesar dolžan. Čeprav tožnik večinoma živi pri tožencu od 2004 (tudi po dopolnjenem 18. letu) pravdni stranki nista sklenili nobene pogodbe z opredeljenimi cenami storitev po javno objavljenih cenikih.

- Tožniku s priznanim statusom invalida in s pravico do nadomestila za invalidnost po določbah takrat veljavnem ZDVDTP je bilo decembra 2017 nakazano izredno nakazilo (poračun) v znesku 2.258,58 EUR. Znesek je predstavljal znesek za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 11. 2017 in je obsegal znesek 1.758,38 EUR za nadomestilo Ministrstva pod št. 10 in znesek 443,20 EUR pod št. 04 dodatek za pomoč in postrežbo.

- Toženec je tožniku z računom št. ... z dne 29. 12. 2017 (v nadaljevanju sporni račun) zaračunal prispevek upravičenca v znesku 473,88 EUR, mejo socialne varnosti v znesku -89,26 EUR ter izredno nakazilo od 1. 1. 2016 do 30. 11. 2017 v višini 2.228,58 EUR. Račun glede izrednega nakazila je bil tožniku dejansko izdan v znesku, ki ga je prejel za invalidnost in dodatek za pomoč in postrežbo, zmanjšan za mejo socialne varnosti oziramo mesečno žepnino.

- Tožnik je sporni račun plačal 14. 1. 2018. - Toženec je izvedel vse storitve, ki so bile dražje od zneska oskrbnine, ki jo je toženec zaračunal tožniku, in je zneske oskrbnin tudi prejel redno in v celoti plačane že pred spornim nakazilom poračuna. Storitve so bile plačane tako, da jih je del plačal tožnik, kolikor je bilo mesečno zahtevano z računom, ostalo pa je bilo plačano iz javnih sredstev (proračuna). Toženec niti ni zatrjeval (niti dokazal), da je zaradi spornega poračuna prejel iz proračuna manj sredstev oziroma da bi jih moral v isti višini naknadno vrniti v proračun.

- Ministrstvo je podalo mnenje z dne 9. 1. 2018, da so poračuni in nadomestila za invalidnost ter dodatek za nego in pomoč občasni dohodki, kot so določeni z Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZVarPre), zato se v skladu s 30.1 členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) pri obračunavanju storitev ne upoštevajo.

- Tožnik je toženca pozval na vrnitev plačila z elektronskim pozivom 13. 2. 2018, pa tudi 5. 12. 2018 in 28. 12. 2018. 8. Predmet presoje v obravnavani zadevi je tožnikov kondikcijski zahtevek, saj je tožnik uveljavljal, da mu je terjatev nastala, ker je po njegovem izpolnil nekaj, kar ni bil dolžan, saj pravne podlage za izpolnitev sploh ni bilo. Po prvem odstavku 190. člena OZ mora namreč tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da toženec za izstavitev spornega računa glede zneska „izrednega nakazila“ ni imel pravne podlage in do plačila po tem računu ni upravičen, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Uvodoma v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje glede zaključka, da je tožnik sporni račun plačal 14. 1. 2018, ker je zmotno mislil, da je zahtevani znesek po računu utemeljen in da bi se izognil izvršbi ter ob plačilu ni vedel, da tega zneska tožencu ni dolžan plačati. Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je tožniku, ki je bil verodostojen v svoji izpovedbi, verjelo, da je bil z izstavljenim izrednim računom zapeljan v zmoto, še zlasti zato, ker s tožencem ni imel nobene pogodbe z opredeljenimi cenami storitev po javno objavljenih cenikih in za katere niti toženec sam konkretne ne ve, kolikšne so. S stališčem oziroma mnenjem Ministrstva z dne 9. 1. 2018 in tudi okrožnicami Ministrstva in takšnimi internimi akti, ki tudi niso dostopni javnosti (namenjeni zaposlenim), pa ob plačilu tudi ni bil in ni mogel biti seznanjen. Takoj, ko je tožnik izvedel, da zneska ni bil dolžan plačati, je toženca pozval na vrnitev. Toženec ne more vzpostaviti dvoma v pravilnost tega dejanskega zaključka sodišča prve stopnje zgolj s splošno in nekonkretizirano uvodno navedbo v pritožbi o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in navedbami, da tožnik ni bil v (opravičljivi) zmoti in da je tožnikovo sklicevanje na mnenje Ministrstva, ki ni formalni pravni vir, brezpredmetno.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je predmet spora v obravnavani zadevi vračilo zneska poračuna po za nazaj izstavljenemu računu brez specifikacije oziroma golo navedbo „izredno nakazilo“ in ne plačilo oskrbnine ali njen obseg ter glede na to pravilno uporabilo določbo 190. člena OZ. Prav ima sicer pritožnik, da je tožnik glede na drugi odstavek 100. člena ZSV,3 od dopolnjenega 18. leta dalje moral prispevati za oskrbo v institucionalnem varstvu v okviru svojih zmožnosti,4 ko je pričel prejemati nadomestilo za invalidnost ter dodatek za tujo nego in pomoč v skladu z določbami takrat veljavnega ZDVDTP. Torej je moral prispevati del prejetega nadomestila za invalidnost ter dodatka za tujo nego in pomoč, tako da mu je še vedno ostal na razpolago primerljiv znesek žepnine (meja socialne varnosti).5 Toženec je tožniku v spornem obdobju, v katerem je tožnik bival in se usposabljal pri tožencu, oskrbnino tudi mesečno obračunal na način, da so se zneski v celoti ujemali z izplačili iz naslova nadomestila za invalidnost in dodatka za tujo nego in pomoč, zmanjšani za znesek žepnine (vrednost izvedenih storitev je sicer bistveno presegala mesečne zneske tožniku zaračunane oskrbnine). Vendar pa so bile po neizpodbitih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje vse storitve, ki jih je toženec v spornem obdobju opravil za tožnika v celoti plačane že pred spornim tožnikovim nakazilom (del jih je plačal tožnik, ostalo pa je bilo plačano iz proračuna), toženec pa zaradi spornega poračuna ni prejel iz proračuna manj sredstev oziroma mu jih ni bilo treba v isti višini vrniti v proračun. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil toženec s plačilom „izrednega nakazila“ za že plačano obdobje za nazaj dejansko obogaten in mora neupravičeno prejeti znesek tožniku vrniti v skladu s 190. členom OZ. Nima prav pritožnik, da je s poračunom periodičnih prejemkov, ki se je nanašal za nazaj, prišlo za nazaj do spremembe tožnikove zmožnosti, ker se je izboljšala njegova plačilna sposobnost in mora tožnik zato k že opravljeni storitvi institucionalnega varstva prispevati več, kot je bilo sprva določeno. Tožnikovo plačilna sposobnost se je namreč izboljšala šele takrat, ko je sredstva po poračunu dejansko prejel. Šele od takrat dalje je imel tožnik boljše premoženjske razmere, torej bi mu toženec šele od takrat naprej lahko zaračunal višjo oskrbnino zaradi izboljšane plačilne sposobnosti. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava je glede na navedeno v tem delu neutemeljen.

11. Ker je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je pravilno presodilo, da toženec za izstavitev spornega računa glede zneska „izrednega nakazila“ ni imel pravne podlage, saj so bile vse opravljene storitve že plačane, ugotavljanje vrednosti (cene) storitev v konkretnem sporu niti ni bilo potrebno. Zato so pravno nepomembne pritožbene navedbe o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja glede same višine opravljenih storitev in navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaze, s katerimi je toženec dokazoval, katere storitve so se s spornim računom zaračunavale; da je toženec te storitve dokazal ter da se sodišče prve stopnje glede tega ni opredelilo. Enako pa velja tudi za (sicer zgolj pavšalne in nekonkretizirane) navedbe o poslovodstvu brez naročila.

12. Pritožbene navedbe o neobrazloženosti izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje glede utemeljenosti sklicevanja na zmoto zaradi poteka treh let od plačila do tožbe (99. člen OZ), s katerimi smiselno uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, so neutemeljene. V obravnavani zadevi namreč ne gre za zmoto kot obliko napake volje v smislu razloga za izpodbojnost pogodbe po določbah členov 94 do 99 OZ, kjer je treba upoštevati, ali gre za bistveno in opravičljivo zmoto (46. člen OZ) ter enoletni subjektivni in triletni objektivni prekluzivni zastaralni rok (99. člen). Tožnik je sporni znesek plačal misleč, da ga je dolžan plačati in da bi se izognil izvršbi. Plačal je nekaj, česar ni bil dolžan plačati, zato je njegov zahtevek za vračilo tega zneska (plačilo nedolga) utemeljen na podlagi 190. člena OZ, kjer pa velja splošni zastaralni rok pet let po 346. členu OZ.

13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na vmesno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1957/2019, saj dejansko in pravne stanje ni primerljivo s situacijo v obravnavani zadevi. V citirani zadevi je namreč socialnovarstveni zavod kot tožnik od varovanca kot toženca uveljavljal plačilo stroškov institucionalnega varstva in je Višje sodišča v Ljubljani odločalo o upravičenosti toženčevega zahtevka za plačilo opravljenih storitev,6 v obravnavani zadevi pa je predmet presoje vprašanje upravičenosti izdaje toženčevega (zavod) računa za nazaj z golo navedbo „izredno nakazilo“, ki ustreza tožnikovemu znesku prejetega poračuna periodičnih dohodkov, in upoštevanja tega poračuna pri plačilu že opravljenih storitev za nazaj.

14. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago (s čimer smiselno uveljavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ne drži. Tožnik je namreč s tožbo uveljavljal, da toženec za zaračunavanje izrednega nakazila ni imel niti zakonske niti pogodbene podlage, zato ga mora v skladu s 190. členom OZ vrniti tožniku. S prvo pripravljalno vlogo pa svojega stališča ni spremenil, kot uveljavlja toženec v pritožbi, ampak je nato še glede na toženčeve navedbe v odgovoru na tožbo dodatno navedel, da toženec ni izkazal, kaj je tožniku s spornim računom zaračunal in ugovarjal višini terjatve. Zato sodišče s tem, ko je presodilo, da tožnik ni imel zakonske dolžnosti za prenakazilo poračuna, po presoji pritožbenega sodišča ni preseglo trditvene podlage.

15. Je pa materialnopravno utemeljen pritožbeni očitek o nepravilno zavrnjenem toženčevem ugovoru zastaranja glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 17. 1. 2018 do 15. 8. 2018. 16. Po 193. členu OZ, ki opredeljuje obseg vrnitve pri neupravičeni pridobitvi, je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

17. Sodišče prve stopnje je toženčev ugovor zastaranja glede obresti za obdobje od 17. 1. 2018 do 18.8.2021 (pravilno 16. 8. 2021 – opomba pritožbenega sodišča) zavrnilo, ker je nepravilno štelo, da je treba za zastaranje terjatve iz naslova neupravičene pridobitve uporabiti splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ). Zamudne obresti so namreč stranska občasna terjatev. Terjatve občasnih dajatev pa zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). V skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse7 za zamudne obresti velja triletni zastaralni rok. Tudi v primeru, kot je konkretni, ko glavnico sestavlja dolg iz naslova neupravičene obogatitve, je treba za zamudne obresti uporabiti triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 347. člena OZ in ne splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ.8 Zato je toženčev ugovor zastaranja zamudnih obresti utemeljen za obdobje od 17. 1. 2018 do 15. 8. 2018, to je za zamudne obresti starejše od treh let pred vložitvijo tožbe in in bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. Toženec mora torej vrniti tožniku znesek 2.228,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2018 dalje (193. člen OZ v zvezi s 378. členom OZ).

**Odločitev o pritožbi**

18. Pritožba je glede na obrazloženo delno utemeljena v delu glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 2.258,58 EUR od 17. 1. 2018 do 15. 8. 2018, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), tako da je tožbeni zahtevek tem delu zavrnilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženec je s pritožbo uspel le v delu obrestnega zahtevka, ki predstavlja stransko terjatev, zato pritožbeno sodišče ni posegalo v pravilno stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnikov pravdni uspeh ocenilo kot popoln pravdni uspeh (tretji odstavek 154. člena ZPP).

**Odločitev o stroških pritožbenega postopka**

19. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka. (drugi odstavek 165. člena ZPP). Toženec je s pritožbo delno uspel le glede stranske terjatve (zamudnih obresti), zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP), mora pa tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in 165. člen ZPP) v skupnem znesku 279,99 EUR. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15, 28/18, 22/19, 70/22, v nadaljevanju OT), in sicer: strošek sestave odgovora na pritožbo v znesku 225 EUR (375 točk po tar. št. 22/1 posebnega dela OT), pavšalni znesek za materialne stroške v znesku 4,50 EUR (7,5 točk točk po tretjem odstavku 11. člena OT) in 22 % DDV v znesku 50,49 EUR (drugi odstavek 2. člena in drugi odstavek 12. člena OT). Pritožbeno sodišče pa tožniku ni priznalo priglašenih stroškov za pregled pritožbe in poročilo stranki o pritožbi v višini 50 točk, saj sta ti storitvi zajeti že v priznani storitvi. Toženec mora plačati odmerjene stroške tožniku v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

1 Toženec se sklicuje na 25., 26. in 27. člen Uredbe. 2 V spornem obdobju (2016 in 2017) je bil namreč tožnik mladostnik, starejši od 18 in mlajši od 26 let, zato mu je toženec poleg celodnevnega varstva zagotavljal tudi program vzgoje in izobraževanja. 3 Po drugem odstavku 100. člena ZSV so prejemniki trajne denarne socialne pomoči in prejemniki nadomestila za invalidnost po ZDVDTP oproščeni plačila vseh storitev razen storitev institucionalnega varstva po prvem odstavku 16. člena tega zakona. Po prvem odstavku 16. člena ZSV pa institucionalno varstvo po tem zakonu obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo. Glede na citirano določbo drugega odstavka 100. člena ZSV tožnik v spornem obdobju ni bil oproščen plačila storitev institucionalnega varstva, ki zajema vse pomoči v zavodu, s katerim se mu nadomeščajo ali dopolnjuje funkcije doma in lastne družine, zlasti bivanja, organizirane prehrane, varstva ter zdravstvenega varstva. Tožniku je bila sicer z odločbo Zavoda RS za šolstvo priznana pravica do dodatnih storitev institucionalnega varstva iz tretjega odstavka 16. člena ZSV, kar pa pomeni, da tožnik le za te dodatne storitve ni zavezanec za plačilo. Po tretjem odstavku 16. člena ZSV namreč institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju obsega poleg storitev iz prvega odstavka tega člena še usposabljanje po posebnem zakonu, oskrbo in vodenje. Izobraževanje in usposabljanje otrok s posebnimi potrebami se torej financira iz javnih sredstev, bivanje in oskrba v zavodu pa sta plačljiva. 4 Pred tožnikovo polnoletnostjo se bile vse zavodske storitve zanj brezplačne in jih je kril proračun. 5 Primerjaj vmesna sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1957/2019. 6 V tej zadevi je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo stališče, da mora toženec, ki je polnoletna oseba s težko motnjo v duševnem razvoju, čeprav nadaljuje šolanje, prispevati k plačevanju ostalih storitev institucionalnega varstva v mejah, kot to zmore, saj se le izobraževanje in usposabljanje oseb s posebnimi potrebami financira iz javnih sredstev, ne pa tudi bivanje in oskrba v zavodu. Pojasnilo je, da ni dopustna obstoječa praksa, po kateri toženec (izvajalec storitev socialnega varstva) na podlagi 27. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev tožencu izdaja mesečne račune v višini vseh njegovih dohodkov. Tako prihaja do neenakega obravnavanja med odraslimi osebami, ki se v zavodu ne šolajo, in odraslimi osebami, ki se še šolajo. Upravičence, ki prejemajo socialne transferje in se še šolajo, je treba izenačiti z ostalimi odraslimi upravičenci do institucionalnega varstva. Tudi njim mora še vedno na razpolago ostati primerljiv znesek (žepnina). 7 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 62/2021, 14. točka obrazložitve in tam citirana sodna praksa. 8 Edina izjema velja le v primeru, če bi že zastarala glavna terjatev – v tem primeru bi istočasno zastarale tudi vse še nezastarane zamudne obresti, ker so po naravi stranska terjatev (344. člen OZ). Tak izjemen položaj v konkretnem primeru ni podan, saj glavna terjatev še ni zastarala – tožnik je tožbo za vračilo spornega nakazila, ki ga je tožencu plačal 14. 1. 2018, iz naslova neupravičene obogatitve vložil 16. 8. 2021.