Jedro

Gradbeno dovoljenje je mogoče izdati le za cel objekt ali za del objekta, če so za to izpolnjeni pogoji in če je to tako opredeljeno v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ni pa mogoče izdati gradbenega dovoljenja za posamezen pogoj.

Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da je zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo, kar izhaja iz pojasnil v projektni dokumentaciji. Zato po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre za to, da bi upravni organ moral odločati o izdaji gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo obstoječega objekta ali za spremembo že izdanega gradbenega dovoljenja po 73. členu ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil tožnikovo vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za turistični objekt – bungalov na zemljišču s parc. št. 1140/78 k.o. …. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik za izdajo gradbenega dovoljenja zaprosil zaradi legalizacije neskladne gradnje. Po ugotovitvah prvostopenjskega organa se projektna dokumentacija, ki je bila priložena vlogi, nanaša le na enega od devetih bungalovov, katerih gradnja je bila sicer dovoljena z enotnim dovoljenjem za gradnjo 351-210/01-7 z dne 9. 12. 2002, ki je bilo izdano investitorju A. d.o.o., Ljubljana, pod tam navedenimi pogoji. Upravni organ je ugotovil, da ne gre za poseg na obstoječem objektu, temveč za nov objekt. To ugotovitev je oprl na projektantove navedbe v projektni dokumentaciji, da gre za spremembe, ki vplivajo na lokacijske pogoje (objekt je višji, tlorisno večji), da gre za novogradnjo in da je zato treba pridobiti novo gradbeno dovoljenje.

Upravni organ prve stopnje je ugotovil, da zemljišče sporne gradnje leži v območju za gostinstvo in turizem (MT), v ureditveni enoti počitniške hiše (w). Podrobno pojasnjuje, da nameravana gradnja ni v skladu z določbami Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za Triglavski narodni park (uradno prečiščeno besedilo Uradni vestnik Občine Bohinj, št. 2/2009 – v nadaljevanju PUP TNP). Predvidena počitniška hiša naj bi imela kolenčni zid 1,00 m, kar je več od predpisanih 40 cm. Iz dokumentacije naj ne bi bilo razvidno upoštevanje 84. člena PUP TNP – UPB2, ki določa, da morajo biti novi objekti skladni s sosednjimi objekti v naselju ali gruči, saj naj bi bil objekt večji in naj bi bil izveden z drugačno barvo lesa od drugih objektov, za katere je bilo izdano enotno gradbeno dovoljenje. Poleg tega naj z odmikom le 1,77 m ne bi bili izpolnjeni pogoji iz 82. člena PUP TNP, ki določa, da morajo biti objekti (dozidave in novogradnje) od parcelne meje oddaljene 4 m, manjši odmik pa le pod tam navedenimi pogoji, vendar ne manj kot 2,5 m. Zavrnil je tudi tožnikovo sklicevanje na vodno soglasje, ki je bilo pridobljeno k enotnemu dovoljenju za gradnjo. Upravni organ je ugotovil še, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ne vsebuje soglasij pristojnih soglasodajalcev za priključitev na gospodarsko javno infrastrukturo. Pojasnil je, da se tožnik ne more sklicevati na to, da so priključki obstoječi, saj v obravnavani zadevi ne gre za poseg na obstoječem objektu, temveč za novogradnjo. Pojasnil je tudi, da gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati le za del objekta, če projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja objekt prikazuje kot celoto, tj. kot novogradnjo. Glede na spremembe lokacijskih pogojev pa tudi po mnenju organa ni mogoče izdati zgolj spremembe že izdanega gradbenega dovoljenja.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Glede na to, da predloženi projekt ni sestavljen v skladu s pravili o urbanističnem oblikovanju objektov, določenih v 82. in 84. členu prostorskega akta, se niti ni spuščal v pravilnost ugotovitev organa prve stopnje o drugih pomanjkljivostih projektne dokumentacije.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi pojasnjuje, da je bil objekt zgrajen na podlagi enotnega dovoljenja za gradnjo, ki je bilo izdano tožnikovemu pravnemu predniku. V postopku izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo naj bi bile storjene napake, saj naj tožnikov pravni prednik gradnje ne bi izvedel skladno z enotnim gradbenim dovoljenjem, prvostopenjski organ pa naj bi v izreku gradbenega dovoljenja „zagrešil napake“. Navaja, da je pravni prednik razdružene parcele z bungalovi prodal različnim osebam, med njimi tudi tožniku. Tožnik pa naj bi zaradi ureditve stanja zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja. Ne strinja se s stališčem toženke, da je treba v postopku izdaje zaprošenega dovoljenja preizkušati izpolnjevanje vseh pogojev, določenih v 66. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Meni, da bi bilo treba upoštevati, da je gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano, že pravnomočno in da zato ni mogoče ponovno odločati o isti stvari. Zato meni, da so lahko predmet odločanja le tisti deli gradnje, ki s prvotnim gradbenim dovoljenjem niso bili zajeti. Navaja, da je bilo z dovoljenjem za gradnjo odločeno o višini kolenčnega zidu, tlorisni velikosti objekta, priključkih na gospodarsko infrastrukturo, zakoličbenih podatkih ter odmikih od parcelnih mej in varovalnih pasov. Zato meni, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.

Napačno naj bi bilo tudi ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi s tem pojasnjuje, zakaj so slemena bungalovov, višja kot so bila dovoljena z enotnim dovoljenjem za gradnjo. Tožnikov objekt naj ne bi odstopal od ostalih objektov v naselju. Meni, da bi moral upravni organ opraviti ogled, česar pa ni storil. Projektna dokumentacija naj bi vsebovala vse predpisane sestavine, poimenovanje objekta pa naj ne bi bilo odločilno. Tožnik prvostopenjskemu organu očita tudi kršitev pravil postopka, ker je 19. 12. 2011 poslal preklic pooblastila pooblaščeni družbi, organ pa naj tega preklica ne bi upošteval. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Gradbeno dovoljenje je odločba, s katero pristojni upravni organ dovoli gradnjo in s katero določi konkretne pogoje, ki jih je treba pri gradnji upoštevati (6. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Gradbeno dovoljenje se izda za celoten objekt ali pa za njegov del, ki pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in se da samostojno uporabljati, če se objekt gradi oziroma rekonstruira po delih in to tudi opredeljuje projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 67. člena ZGO-1).

Gradbeno dovoljenje je po navedenem mogoče izdati le za cel objekt ali za del objekta, če so za to izpolnjeni prej navedeni pogoji in če je to tako opredeljeno v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ni pa mogoče izdati gradbenega dovoljenja za posamezen pogoj. Zato samih po sebi tudi ni mogoče upoštevati zgolj posameznih pogojev gradnje, ki so bili določeni za gradnjo objekta s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem. Pogoji gradnje, določeni s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem se namreč nanašajo na objekt, katerega gradnja je bila dovoljena s tem dovoljenjem, in ne na katerikoli drug objekt ali njegov del. Predmet izpodbijane odločitve pa je tožnikova vloga za izdajo gradbenega dovoljenja za objekt, kot je opredeljen v projektni dokumentaciji, ki jo je vlogi priložil in ne vprašanje skladnosti izvedene gradnje z že izdanim gradbenim dovoljenjem.

Ker se gradbeno dovoljenje izda za gradnjo objekta, za katerega investitor predloži projekt, zato se tudi presoja izpolnjevanja pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja nanaša na gradnjo, predvideno s projektno dokumentacijo (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). V obravnavani zadevi pa tožnik ne nasprotuje ugotovitvam o velikosti in lokaciji gradnje, na katero se nanaša projektna dokumentacija, zato je sodišče nanje vezano (prvi odstavek 20. člena ZUS-1). Tožnik tudi ne nasprotuje ugotovitvi, da je zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo, kar izhaja iz pojasnil v projektni dokumentaciji. Zato tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre za to, da bi upravni organ moral odločati o izdaji gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo obstoječega objekta (ZGO-1 rekonstrukcijo opredeljuje v 7.2. točki prvega odstavka 2. člena, ali za spremembo že izdanega gradbenega dovoljenja po 73. členu ZGO-1. Le odločba o rekonstrukciji ali spremembi gradbenega dovoljenja bi se namreč lahko omejila le na predlagane posege oziroma spremembe. Zakaj v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo spremembe gradbenega dovoljenja in zakaj ne gre za rekonstrukcijo obstoječega objekta, pa je pojasnil že prvostopenjski upravni organ.

Tožnik napačno dejansko stanje ugovarja le glede ugotovitve, da novi objekt ne izpolnjuje pogoja glede višine slemena iz 84. člena PUP TNP – UPB2. Ta očitek pa, tudi če bi bil utemeljen, ne more vplivati na drugačno odločitev, saj je organ ugotovil, da gradnja, predvidena s predloženo projektno dokumentacijo, med drugim ni v skladu z določbami prostorskega akta še glede predpisane višine kolenčnega zidu (100. člen PUP TNP) in odmikov od parcelnih mej (82. člen PUP TNP). To pomeni, da gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati že zaradi teh neskladij. Poleg tega 84. člen PUP TNP kot pogoj oblikovanja novogradnje ne določa le višine objekta. Ta pogoj je določen v prvem odstavku, v tretjem odstavku je namreč za novogradnje določen tudi pogoj, da tloris, višina in razmerje stavbnega volumna ne smejo odstopati od razmerij in velikosti sosednjih objektov. Upravni organ pa je ugotovil, da je obravnavani objekt tudi tlorisno bistveno večji od ostalih objektov (30 %). Tej ugotovitvi tožnik ne ugovarja.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o kršitvi pravil postopka, ker naj upravni organ ne bi upošteval preklica pooblastila, ki ga je tožnik poslal 19. 12. 2011. Izpodbijana odločba je bila sicer res izdana po tem, ko je tožnik pooblastilo preklical, vendar tožnik v tožbi ne pojasni, kako je to lahko vplivalo na odločitev. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je upravni organ dodatne obrazložitve v zvezi s postopkom prejel že 18. 11. 2011, da do izdaje odločbe ni bilo opravljenih drugih dejanj, kjer bi morala biti udeležena stranka in da je odločbo vročil tudi tožniku.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.