Jedro

Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Ur.l. RS, št. 16/92 in 21/92), ki temelji na določbi 3. odstavka 44. člena ZDen, je edina podlaga za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča, tako tistega zemljišča, ki je bilo podržavljeno, kot tistega, ki je bilo dano kot nadomestno zemljišče. Ker je bilo ugotovljeno, da znaša vrednost nadomestnega zemljišča 72,35% vrednosti odvzetega zemljišča, je bilo pravilno odločno, da je razlaščenec dobil ustrezno nadomestno zemljišče in da zato na podlagi določbe 29. točke 3. člena ZDen ne more biti upravičenec do denacionalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2833/97-10 z dne 24.2.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 29.9.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote K. z dne 20.6.1997, s katero je bila tožnikova zahteva za vračilo premoženja, podržavljenega pok. F.F., zavrnjena. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je prejšnji lastnik dobil za podržavljeno nepremičnino ustrezno nadomestno zemljišče. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se sodišče prve stopnje strinja z ugotovitvami tožene stranke, da je pravni prednik tožnika prejel za 6.244 m2 kmetijskega zemljišča nadomestno kmetijsko zemljišče v skupni izmeri 7.679 m2 in zato ni upravičen do denacionalizacije na podlagi določbe 29. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 - odločba US, 13/93 - odločba US, 31/93, 24/95 - odločba US, 20/97 - odločba US, 65/98, 76/98 - odločba US in 66/2000 - v nadaljevanju ZDen). Po mnenju sodišča prve stopnje je bilo tudi pravilno stališče tožene stranke, da je potrebno za ugotovitev vrednosti podržavljenega, kot tudi za ugotovitev vrednosti nadomestnega zemljišča, uporabiti isti predpis, to je Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92 - v nadaljevanju Odlok) in da za uporabo meril iz Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 - odločba US in 31/91 - odločba US - v nadaljevanju Navodilo) ni pravne podlage.

V svoji pritožbi tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Podrejeno pa predlaga, da se razveljavijo vse dosedanje odločbe, zadeva pa vrne organu prve stopnje v novo odločanje. Izpodbijana sodba naj bi bila pavšalna in netočna. Ponovno zatrjuje, da je sicer dobila druga zemljišča, ki pa niso bila ustrezna, in zato ne more priti do uporabe izjeme v določbi 29. točke 3. člena ZDen. Nadalje navaja, da je v sedanjem postopku dokazala, da je znašala vrednost nadomestnih zemljišč le 3.895,41 DEM, kar pa predstavlja le 15,024 % vrednosti podržavljenega premoženja. Tako vrednost je dobila na podlagi izračuna, napravljenega na podlagi Navodila, ki bi moralo biti v postopku denacionalizacije vsekakor upoštevano, če bi hoteli, da bi se dokazalo, da ni bilo dano ustrezno nadomestno zemljišče. Nadomestno zemljišče naj bi bilo bistveno slabše kvalitete, saj je arondirano zemljišče bila njiva 2. bonitetnega razreda, dočim je dodeljeno zemljišče 5. bonitetnega razreda v dveh parcelah, ki sta bolj oddaljeni od arondirančevega prebivališča. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da tožnik ni upravičen do denacionalizacije, pravilno oprlo na določbo 29. točke 3. člena ZDen. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno za ugotovitev vrednosti podržavljenega in vrednosti nadomestnega zemljišča uporabiti isti predpis, to je Odlok, ki temelji na določbi 3. odstavka 44. člena ZDen. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju pridružuje stališču sodišča prve stopnje in šteje razloge tega sodišča tudi za svoje razloge.

Pritožbeno sodišče nadalje zavrača pritožbene ugovore, da je tožeča stranka že dokazala, da predstavlja nadomestno zemljišče le 15,024 % vrednosti podržavljenega premoženja in da bi zato bilo treba uporabiti za izračun samo nadomestnega zemljišča določbe Navodila. Po mnenju pritožbenega sodišča se vrednost kmetijskih zemljišč, kot je pravilno navedlo tudi sodišče prve stopnje, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa, ki temelji na določbi 3. odstavka 44. člena ZDen, to je Odloka. Odlok je edina podlaga za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča, tako tistega zemljišča, ki je bilo podržavljeno, kot tistega, ki je bilo dano kot nadomestno zemljišče. Tudi Navodilo, ki naj bi se, po ponovni trditvi tožeče stranke, uporabilo za ocenitev vrednosti nadomestnega zemljišča, v 1. odstavku 9. člena popolnoma jasno in nedvoumno določa, da se za ugotavljanje vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in trajnih nasadov uporablja predpis, izdan na podlagi 3. odstavka 44. člena ZDen, to je Odlok. Z ZDen predpisana metodologija za izračun kmetijskega podržavljenega in nadomestnega zemljišča je bila uporabljena tudi v konkretnem primeru. Iz podatkov spisa je razvidno (poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve v upravnem postopku denacionalizacije z dne 22.4.1997), da je bila vrednost odvzetega in nadomestnega zemljišča izračunana na podlagi določbe 2. odstavka 3. člena Odloka. Po tej metodologiji je bila izračunana vrednost odvzetega zemljišča v višini 20.886,60 DEM, vrednost nadomestnega zemljišča pa v višini 15.521,00 DEM oziroma po odbitju doplačila za večjo površino nadomestnega zemljišča 15.111,20 DEM. V tem postopku je bilo tako ugotovljeno, da znaša vrednost nadomestnega zemljišča 72,35 % vrednosti odvzetega zemljišča. Zato je bilo pravilno odločeno, da je razlaščenec dobil ustrezno nadomestno zemljišče in da zato ne more biti upravičenec do denacionalizacije.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.