Jedro

Kot je razvidno iz zapisnika, je priča na vprašanje, ali je imel oškodovanec kaj v rokah, odgovorila, da "ne vem, zaradi mene jo je (palico) lahko imel", na ponovljeno enako vprašanje pa, da ni videla, da bi kaj imel, če pa bi, bi obsojenca sigurno udaril. S tem ko je sodišče v sodbi navedlo, da je ta priča potrdila, da oškodovanec ni imel palice, nato pa še, da je priča smiselno potrdila, da oškodovanec takrat ni imel v roki ničesar, nobene palice, ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je spoznalo obs. A.R. za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je denarno kazen v višini 75.000,00 SIT, dolžan pa je povrniti tudi stroške kazenskega postopka, in sicer 40.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče je zavrnilo zagovornikovo pritožbo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo v plačilo 80.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je dne 15.11.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in zavrne obtožbo, podrejeno pa, da obe izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali razveljavi le sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v ponovno odločanje temu sodišču. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) predlaga, da se ta zavrne. Meni, da sodišče prve stopnje ni kršilo določbe drugega odstavka 355. člena ZKP, saj je vestno pretehtalo vse dokaze. Kar zadeva silobran, iz pravnomočne sodbe ni razvidna dejanska podlaga zanj v smislu 11. člena KZ. Prav tako ni podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj dejstvo, da je F.R. izpovedala, da je takrat L. palico "zaradi nje lahko imel", kar je v nasprotju z razlogi sodbe, ni odločilno. S tem ko zagovornik ponuja svojo dokazno oceno, pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po drugem odstavku 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

Zagovornik v zahtevi navaja: a) da sta sodišči obeh stopenj kršili določbo drugega odstavka 355. člena ZKP, ker nista vestno pretehtali vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje ugotovili, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Opozarja na obrazložitev prvostopenjske sodbe, iz katere je razvidno, da sodišče prve stopnje ni verjelo obdolžencu in njegovi ženi, ker se je njun opis dogodka v mnogih detajlih razlikoval. V nadaljevanju pa sodba verjame oškodovancu, čigar izpoved naj bi potrdila F. in R.R. Sodba njune izpovedi ocenjuje kot verodostojne in nepristranske, čeprav je R.R. trdil, da oškodovanec L. med incidentom v rokah ni imel nobene palice, medtem ko je njegova žena J. (pravilno: mati F.) R. izpovedala, da jo je "zaradi nje lahko imel". To pa je za oceno dokazov v zvezi z vprašanjem silobrana ali prekoračenega silobrana zelo pomembno, vendar sodba tega ne komentira. Enako napako je zagrešilo sodišče druge stopnje, čeprav je bilo na to opozorjeno v pritožbi. Zagovornik poudarja, da bi sodišče zaznalo, da so v dogajanju evidentni elementi silobrana, kar ne more predstavljati kaznivega dejanja, če bi vestno pretehtalo vse okoliščine; b) sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj obstojijo nasprotja med razlogi prvostopenjske sodbe in podatki razpravnega zapisnika. Pri tem zahteva ponavlja navedbe o izpovedi F.R. glede palice v oškodovančevih rokah, taka izpoved pa ne pomeni potrditve oškodovančeve izpovedi.

K tč. a) Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je bila na podlagi izvedenih dokazov sprejeta ocena, da obsojenec ni ravnal v silobranu (l. št. 60). Ne gre zgolj za golo trditev sodišča, ampak je to navedlo razloge za svoj sklep, da silobrana na storilčevi strani ni bilo. Očitana kršitev drugega odstavka 355. člena ZKP pa glede na njeno obrazložitev v zahtevi izhaja iz drugačne zagovornikove ocene izvedenih dokazov in pomeni zgolj nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno v izpodbijanih sodbah. To pa ni vprašanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak vprašanje ugotovljenega dejanskega stanja: ali je dejanje storjeno v silobranu ali ne, je dejansko vprašanje. Iz tega razloga pa zahteve za varsto zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

K tč. b) Očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP) je podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki.

Nasprotje, na katerega opozarja zagovornik, se nanaša na vprašanje, ali je imel oškodovanec M.L. v roki palico, zaradi česar se je obsojenec zaradi predhodnega poteka dogodka zbal, da ga bo oškodovanec udaril, zato je z leskovo palico zamahnil proti fižolovki, da bi jo oškodovancu izbil iz rok, pri tem pa je zadel oškodovanca. Navedeno je pomembno za ugotavljanje morebitnega napada s strani oškodovanca, ki je eden od elementov silobrana. Dejstvo obstoja silobrana ali prekoračenega silobrana pa je odločilno dejstvo.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 3.5.2001 je razvidno, da je F.R. na zagovornikovo vprašanje, ali je imel L. takrat, ko je slišala vpitje, kaj v roki, odgovorila, da "ne vem, zaradi mene jo je lahko imel". Na enako tožilčevo vprašanje pa, da ni videla, da bi kaj imel; če pa bi kaj imel, bi ga sigurno udaril. Na tretji strani obrazložitve prvostopenjske sodbe je sodišče zapisalo, da sta priči F. in R.R. potrdili oškodovančevo izpovedbo, ko je zanikal, da bi ob dogodku imel v rokah kakršnokoli palico ter da bi z njo hotel napasti obdolženca. Na naslednji strani (l. št. 60) pa še, da je F.R. smiselno potrdila, da oškodovanec takrat ni imel v roki ničesar, nobene palice. Tudi ona je videla, kako je R. v roki držal en kol, ki je zgledal kot prekla za fižol, in s tem kolom je udaril oškodovanca.

Primerjava razlogov sodbe z navedeno vsebine zapisnika o izpovedi - to je treba obravnavati kot celoto in ne le iz nje iztrgano pričino navedbo, da je oškodovanec zaradi nje lahko imel palico - pokaže, da nasprotja ni. F.R. ni videla, da bi oškodovanec kaj imel, torej tudi ne palice, sodba pa o tem v zvezi z njeno izpovedbo kaj drugega ne zatrjuje. Navedeno pa je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za (smiselno) potrditev oškodovančeve izpovedbe. Pri tem je treba poudariti, da v pogovorni rabi besedna zveza "zaradi mene, tudi če" pomeni določeno neopredeljenost glede nekega vprašanja, podobno, kot je F.R. na vprašanje o palici najprej odgovorila, da ne ve in nato dodala, da jo je zaradi nje lahko imel. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo stopnjo težavnosti postopka, ki ni bil zamotan, in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje (solastnik stanovanjske hiše in osebnega avtomobila, pokojnina v višini 90.000,00 SIT, brez preživninskih obveznosti).