Jedro

Od narave in vsebine procesnega gradiva, s katerim stranka ni bila seznanjena, je odvisno, ali je bila s tem okrnjena tudi njena možnost vsebinskega obravnavanja kakega dejanskega ali pravnega vprašanja pred sodiščem.

Obrazložitev

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper obdolžene M.M., A.Č. in R.M. na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšan pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zagovornik obdolženega M.M. zaradi kršitve 19., 20., 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da ni utemeljena. O odgovoru se je obdolženčev zagovornik izjavil z vlogo z dne 3.12.2009. B.

4. Zagovornik obdolženega M.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da Višje sodišče v Kopru v pritožbenem postopku „ni zagotovilo dolžne kontradiktornosti“ oziroma da ni postopalo v skladu z 22. členom Ustave (pravica do enakega varstva pravic). Navaja, da je sodišče druge stopnje pred odločitvijo poslalo njegovo pritožbo Vrhovnemu državnemu tožilstvu – zunanji oddelek v Kopru. Vrhovno državno tožilstvo je v pisnem predlogu Ktp/1-IV 256/09 z dne 13.11.2009 predlagalo, naj se pritožba zagovornika obdolženega M.M. (in pritožba zagovornika obdolženega A.Č.) zavrne kot neutemeljena, ta predlog pa obdolžencu in njegovemu zagovorniku ni bil posredovan. S seznanitvijo s predlogom zunanjega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva bi bilo obrambi po navedbah zahteve omogočeno, da bi pritožbeno sodišče ob odločanju presodilo in upoštevalo tudi dejstva in dokaze, ki bi jih obramba zoperstavila tistim, ki so bili navedeni v tem predlogu.

5. Po določbah prvega odstavka 377. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 403. člena tega zakona sodišče druge stopnje, ko dobi spise s pritožbo, te po dodelitvi sodniku poročevalcu pošlje pristojnemu državnemu tožilcu, ki jih mora pregledati in brez odlašanja vrniti sodišču. O pritožbi zoper sklep (o priporu) se v skladu s prvim odstavkom 402. člena ZKP odloča na seji senata, o kateri se strank ne obvešča (prvi odstavek 403. člena ZKP ne zajema določbe 378. člena ZKP glede javne pritožbene seje). V obravnavanem položaju zato državni tožilec lahko poda predlog le pisno.

6. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-426/02 in Up-546/01 z dne 23.10.2003 presodilo, da mora sodišče pred odločanjem pritožbenega senata obdolženca seznaniti z morebitnimi navedbami in zavzetimi stališči ter s predlogi tožilca, in mu omogočiti, da se v primernem času do njih opredeli. V delu odločbe, ki se nanaša posebej na pravico do izjave (točka 17 obrazložitve), je v povezavi z 22. členom Ustave in 16. členom ZKP na ta način razlagalo določbo drugega odstavka 445. člena ZKP (skrajšani postopek). Ta sicer izrecno določa le, da pošlje predsednik senata pred sejo senata spise državnemu tožilcu, ki lahko da svoj pisni predlog. V skladu z navedenim stališčem je simili ad simile treba razlagati tudi besedilo določbe prvega odstavka 377. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP. Zahteva ima zato prav, da je Višje sodišče v Kopru s tem, ko je v celoti opustilo seznanitev obrambe s predlogom zunanjega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva, navedeno določbo prekršilo.

7. Obveščanje obdolženca o procesnih dejanjih državnega tožilstva (pa tudi sodišča in drugih procesnih udeležencev) predstavlja predpogoj možnosti uresničevanja pravice do izjave. Bistvo te pravice je zlasti v zagotovitvi možnosti obdolženca oziroma stranke, da lahko vpliva na postopek, ki zadeva njegovo pravico; v obravnavani zadevi pravico do osebne svobode (19. člen Ustave). Gre predvsem za omogočanje vsestranskega razčiščevanja dejanskih in pravnih vidikov zadeve ter s tem tudi višjo verjetnost vsebinsko pravilnega odločanja. Pri tem so sicer stranke tiste, ki jim mora biti prepuščena odločitev, ali se bodo izjavile o čemerkoli, kar vsebuje sodni spis (točka 14 citirane odločbe Ustavnega sodišča). Vendar pa je od narave in vsebine procesnega gradiva, s katerim stranka ni bila seznanjena, odvisno, ali je bila s tem okrnjena tudi njena možnost vsebinskega obravnavanja kakega dejanskega ali pravnega vprašanja pred sodiščem (primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-762/05 z dne 20.9.2007). Kljub ugotovljeni kršitvi določb kazenskega postopka zato Vrhovno sodišče presodi tudi, ali je vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v skladu s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP izkazal, da je opustitev seznanitve vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe. To vložnik stori zlasti tako, da pove tisto, za kar trdi, da mu je bilo prej onemogočeno.

8. Zagovornik v zahtevi navaja, da obrambi ni bilo omogočeno, da bi „svoja“ dejstva in dokaze zoperstavila tistim, ki jih je navedlo tožilstvo. Vendar pa vloga zunanjega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva Ktp/1-IV 256/09 z dne 13.11.2009 (ki je obramba v tej zadevi ni prejela) ni obrazložena, temveč obsega le predlog, naj sodišče zagovornikovo pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Glede na vsebino te vloge je zato očitno, da se stranka ne po dejanski ne po pravni plati sploh ne bi mogla o ničemer izjaviti, niti da bi to lahko kakorkoli vplivalo na izid postopka pred sodiščem druge stopnje. Sam po sebi pa takšen predlog državnega tožilstva za obrambo ne more biti presenečenje.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obdolženega M.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).