Jedro

Kljub hudim posledicam (en sopotnik umrl, dva hudo telesno poškodovana) je sodišče druge stopnje potrdilo napadeno sodbo in zavrnilo pritožbo javnega tožilca, ki je zahteval kazen zapora. Za takšno kazensko sankcijo govorijo okoliščine, v katerih je do nesreče prišlo (poledenela cesta in močno zmanjšana vidljivost zaradi goste megle), poročilo Centra za socialno delo, da je obtoženec kot mlajši polnoletnik (19. let) sicer urejen in da ga je smrt prijatelja, ki je v tej nesreči umrl, hudo prizadela.

Izrek

Pritožba javnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obt. zaradi kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po IV. odstavku 255. člena KZ RS, v zvezi s členom 251/III in I KZ RS, izrečena pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen enega leta zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi 68. čl. KZ SFRJ mu je bil izrečen varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo šestih mesecev, plačila stroškov kazenskega postopka pa je bil oproščen.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožil javni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtožencu namesto pogojne obsodbe izreče kazen zapora.

Zagovornica obtoženca je odgovorila na pritožbo javnega tožilca in predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbo javnega tožilca zavrne kot neutemeljena.

Pritožba javnega tožilca ni utemeljena.

Ker je bila pritožba zoper izpodbijano sodbo vložena le glede izrečenih kazenskih sankcij, je bilo potrebno najprej v okviru preizkusa po določilih 376. čl. Zakona o kazenskem postopku ugotoviti, da izpodbijana sodba nima napak, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je izrečena primerna kazenska sankcija. Sodišče prve stopnje je izreklo obtožencu pogojno obsodbo.

Le-to pa lahko sodišče izreče namesto kazni- če je določilo storilcu kazen zapora do dveh let in če je moč pričakovati, da bo tudi tako dosežen namen kazenskih sankcij. Po mnenju sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, upoštevajoč, da je obtoženi storil očitano mu kaznivo dejanje kot mlajši polnoletnik, da ni bil še nikoli kaznovan, in da ga je dejanje zelo prizadelo, ker je v nesreči izgubil prijatelja, da je že med samim potekom kazenskega postopka doumel, kaj je storil in da bo to nedvomno vplivalo naj v toliki meri, da bo v prihodnosti vozil previdneje. Do nezgode pa je prišlo tudi v objektivno težjih pogojih vožnje zaradi poledenelega vozišča in dokaj goste megle in zato občutno zmanjšane vidljivosti. S tem bo zadoščeno tako specialno, kakor tudi generalno preventivnemu namenu kaznovanja, ko je na podlagi poziva Centra za socialno delo (l.št. 34) razvidno, da je obtoženec povsem urejena osebnost. Zaradi navedenega se ni moč strinjati z oceno javnega tožilca, da bi mu bilo potrebno izreči kazen zapora. Tožilčeve navedbe okoliščin, da je obtoženi kršil dve temeljni cestno - prometni pravili in da so posledice namreč izredno hude pa je sodišče prve stopnje pravilno in zadosti upoštevalo pri določitvi zaporne kazni in preizkusne dobe.