Jedro

Sodišče ne more s spremembo skupščinskega sklepa odločiti o delitvi več kot 4% skupne dividende (drugi odstavek 399. člena ZGD-1).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki 1 izreka in v izreku o pravdnih stroških (točka 3) spremeni tako, da se sklep skupščine št. 3.1, sprejet na skupščini tožene stranke z dne 29.8.2008, razveljavi zgolj v delu, kolikor se glasi, da čisti dobiček na dan 31.12.2007 v višini 41.785,83 EUR, ki izvira iz čistega poslovnega izida leta 2007 ter presežka pri prevrednotenju, ostane nerazporejen; tožeča stranka pa mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 170,58 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek (razveljavitev dela omenjenega sklepa skupščine tožene stranke, ki glasi, da čisti dobiček na dan 31.12.2007 v višini 1.192.608,68 EUR, ki izvira iz čistega poslovnega izida leta 2007 ter presežka pri prevrednotenju, ostane nerazporejen) pa se zavrne.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točka 2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki še 733,52 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se v celoti razveljavi sklep št. 3.1, sprejet 29.8.2008 na skupščini tožene stranke, ki se glasi, da čisti dobiček na dan 31.12.2007 v višini 1.234.394,51 EUR, ki izvira iz čistega poslovnega izida leta 2007 ter presežka pri prevrednotenju, ostane nerazporejen, pri čemer je dolžna tožena stranka del tega bilančnega dobička v višini 41.785,83 EUR nameniti za izplačilo dividend delničarjem, kar predstavlja 0,17 EUR na delnico, in sicer mora tožena stranka najkasneje v 30-ih dneh od dneva pravnomočnosti sodbe izvršiti izplačilo delničarjem, ki so bili vpisani v delniško knjigo pri Klirinško-depotni družbi d.d. na presečni dan 1.9.2008. Poleg tega je sodišče prve stopnje še odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh plačati tožeči stranki 922,15 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je bil sporni skupščinski sklep tožene stranke o nerazdelitvi bilančnega dobička sprejet na zakonit način in v skladu z načelom dobrega gospodarstvenika. Sodišče bi moralo izhajati iz tega, ali je skupščina oziroma uprava tožene stranke ravnala pretirano strogo, ker je posegla v premoženjske pravice delničarjev. Prvenstveno bi moral biti sklep v nasprotju z zakonom ali statutom. Sodišče tudi ni ugotavljalo, ali so podani razlogi, zaradi katerih nerazdelitev dobička z vidika dobrega gospodarstvenika ni bila nujna. Ravnanje uprave, ki je postopala skrbno, pa je sodišče štelo, da je v nasprotju s standardom dobrega gospodarstvenika, pri čemer so se tudi večinski lastniki odrekli skoraj 90% bilančnega dobička. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo mimo zahtevka in preko zatrjevanih dejstev, pri čemer tožeča stranka sploh nima interesa, da se razveljavi celoten skupščinski sklep, saj izpodbija le tisti del tega sklepa, ki preprečuje razdelitev dobička v višini 4% osnovnega kapitala. Sicer pa je tožeča stranka na skupščini z nasprotnim predlogom predlagala razdelitev 99,96% dobička.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pravica do dela dobička je ena najpomembnejših premoženjskih pravic delničarja (drugi odstavek 176. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1), saj se predpostavlja, da se bilančni dobiček deli med delničarje (sedmi odstavek 230. člena ZGD-1). To pa pomeni, da skupščina delniške družbe ne more poljubno odločati, da se dobiček ne deli med delničarje, oziroma da se dobiček deli za druge namene. Sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička se lahko izpodbija poleg razloga nasprotja z zakonom ali statutom, tudi v primeru, ko je takšen sklep sicer zakonit oziroma je v skladu s statutom, vendar pa je skupščina odločila, da se dobiček ne deli med delničarje najmanj v višini 4% osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno, glede na okoliščine, v katerih družba posluje (prvi odstavek 399. člena ZGD-1). V tem primeru gre za pravno vprašanje, ali družba ni mogla deliti dividende v višini 4% osnovnega kapitala, glede na to, da je morala oblikovati ustrezne rezerve, pokrivati izgubo in drugo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, zlasti v smeri, da je tožbo vložil delničar, katerega skupni delež delnic dosega dvajsetino osnovnega kapitala in kateri je na sporni skupščini izpodbojno tožbo tudi pravilno in pravočasno napovedal (397. člena ZGD-1). V tej zvezi ni pravno pomembno, da je tožeča stranka na sporni skupščini v okviru točke dnevnega reda glede uporabe bilančnega dobička vložila nasprotni predlog, s katerim je predlagala razdelitev praktično vsega bilančnega dobička med delničarje, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba. Pravno pomembno pa je, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da v konkretnem primeru niso podani pogoji, da je bilo neizplačilo predpisane (4% osnovnega kapitala) dividende nujno, glede na okoliščine, v katerih je družba (tožena stranka) poslovala. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, česar obravnavana pritožba niti ne izrecno izpodbija, da tožena stranka v spornem poslovnem letu ni poslovala z izgubo, da ni odvedla zneskov dobička v zakonske, statutarne ali druge rezerve iz dobička in da oblikovane rezerve iz dobička znašajo kar 1.868.112,00 EUR, kapitalske rezerve pa 214.846,00 EUR. Upoštevaje ob tem še prihodke tožene stranke v letu 2007 od prodaje (892.427,00 EUR) in vrednost finančnih naložb (4.423.200,00 EUR), in glede na dejstvo, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji le pavšalno trdila, da je predlog tožeče stranke o tem, da se dobiček deli, zaradi trenutne gospodarske situacije v nasprotju z načelom dobrega gospodarstvenika, je tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi izpolnjen zakonski pogoj, da se bilančni dobiček deli med delničarje v višini 4% osnovnega kapitala, saj okoliščine, v katerih družba posluje, niso takšne, da je bilo po presoji dobrega gospodarstvenika neizplačilo predpisane dividende nujno.

Vendar pa iz tega sledi, da pri tem veljajo pogoji iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1, zato sodišče ne more s spremembo skupščinskega sklepa odločitvi o delitvi več kot 4% skupne dividende (drugi odstavek 399. člena ZGD-1), na kar povsem upravičeno opozarja tudi tožena stranka v obravnavani pritožbi. Zaradi tega je pritožbeno sodišče, ki mora na pravilno uporabo materialnega prava paziti tudi po uradni dolžnosti, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se sporni skupščinski sklep o uporabi bilančnega dobička za poslovno leto 2007 razveljavi zgolj v delu, kolikor se glasi, da ostane del bilančnega dobička v višini 41.785,83 EUR (4% osnovnega kapitala) nerazporejen, medtem ko je višji tožbeni zahtevek v tem delu (glede odločitve, da ostane nerazporejen del bilančnega dobička na dan 31.12.2007 v višini 1.192.608,68 EUR) pritožbeno sodišče zavrnilo. Sicer pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (upoštevaje ob tem, da sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve; niti take, na katere opozarja pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti) in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točka 2 izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je ocenilo, da sta pravdni stranki deloma zmagali v pravdi, in sicer glede na okoliščine primera vsaka s polovičnim deležem (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Potrebne pravdne stroške, ki so toženi stranki nastali na prvi stopnji, je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 1.263,31 EUR (odvetniška nagrada za sestavo odgovora na tožbo v višini 900 odvetniških točk, za udeležbo na naroku za glavno obravnavo 900 odvetniških točk, 28 odvetniških točk za materialne stroške, 39,60 EUR za priglašeno kilometrino, 20% DDV na odmerjeno odvetniško nagrado ter 208,93 EUR za sodno takso za odgovor na tožbo), stroške tožeče stranke pa je odmerilo že sodišče prve stopnje na znesek 922,15 EUR. Glede na polovični uspeh pravdnih strank, je pritožbeno sodišče po opravljenem pobotu medsebojnih terjatev odločilo, da se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tudi v odločitvi o pravdnih stroških, in sicer tako, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 170,58 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je prav tako ocenilo, da je tožena stranka tudi v pritožbenem postopku zmagala s polovičnim uspehom, zato ji je prisodilo 50% od zneska 1.467,05 EUR priznanih stroškov pritožbenega postopka (za sestavo pritožbe 1.125 odvetniških točk, 21,25 odvetniških točk za materialne stroške, 20% DDV na odvetniško nagrado in 835,70 EUR za sodno takso za pritožbo). Tudi te stroške mora toženi stranki povrniti tožeča stranka v 15-ih dneh.