Jedro

Ročno premikanje (potiskanje) vozila, ki ga je na dvorišču zajela poplava, s poplavljenega dvorišča na višje ležeči predel vasi, ne ustreza pravnemu standardu naklepne vožnje po poplavljenem območju.

Sodna praksa se je poenotila, da se uspeh strank ugotavlja v odnosu med vtoževanim in dosojenim zneskom, razen v posebnih primerih večjih stroškov z dokazovanjem temelja, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki III. izreka tako, da ta glasi: „Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki 874,92 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po izteku paricijskega roka naprej.“

II. V ostalem se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki 440,40 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po izteku paricijskega roka naprej.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo 5.625,49 EUR zavarovalnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2010 naprej (točka I. izreka). V presežku (do vtoževanih 10.919,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). O pravdnih stroških je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (točka III. izreka).

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožena stranka izpodbija odločitev o pravdnih stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Predlaga spremembo tako, da naj tožena stranka povrne tožeči stranki vse njene pravdne stroške. Podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je napačno ugotovljen uspeh pravdnih strank, ker ni upoštevan 100% uspeh tožeče stranke po temelju. Njen skupni uspeh v pravdi je bil 75%. Sodišču očita, da ni upoštevalo bistveno višjih stroškov tožeče stranke v razmerju s toženo stranko in da ji ni priznalo stroškov predpravdnega zastopanja. Stroške obeh strank bi bilo treba ugotoviti, odmeriti in naložiti toženi stranki povrnitev vseh stroškov tožeče stranke ali njune medsebojne stroške vsaj pobotati in tožeči stranki dosoditi ustrezno razliko. Stroški tožene stranke za kilometrino iz ... niso potrebni.

4. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

5. Tožena stranka v svoji pritožbi izpodbija sodbo v obsodilnem in posledično v stroškovnem delu zaradi napačne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih stroškov. Vztraja, da je napačno uporabljeno določilo 3. točke prvega odstavka 5. člena Splošnih pogojev o zavarovanju avtomobilskega kaska (v nadaljevanju: Splošni pogoji). Vtoževana škoda ni krita, ker je do nje prišlo zaradi vdora vode v izgorevalni prostor motorja vozila. Sodišču očita, da je nekritično sledilo tožnikovim spremembam opisa nastanka zavarovalnega primera. Izvedenec je navedel, da je bila vzrok poškodbe motorja višina vode 60 cm in potiskanje vozila – torej vožnja po poplavljenem območju. Pojasnil je način nastanka poškodbe. Če tožnik motorja ne bi poskušal zagnati, do poškodbe motorja ne bi prišlo. Takrat je že rešil svoje premoženje, ko je zaganjal vozilo, ga ni več reševal. Z zavarovanjem ni krita škoda, ki nastane zaradi vožnje po poplavljenem območju in zaradi vode, ki med vožnjo vdre v izgorevalni prostor motorja. Voda je vdrla v motor med vožnjo po poplavljenem območju. Ni pomembno, ali je tožnik vedel, da ne sme zagnati motorja ali ne. Kljub temu pritožnica vztraja, da je vedel, da je voda zalila tudi motor in da zato lahko pride do poškodbe motorja. Odločitev je zmotna. Če bi bilo pritožbeno kritje podano, dosojene odškodnine ne izpodbija.

6. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Opozarja na celotno besedilo 3. točke prvega odstavka 5. člena Splošnih pogojev. Ponavlja, da je tožnik prerinil vozilo na višje ležeče področje, da bi ga zavaroval pred naraščanjem poplave. Pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša nadaljnje stroške.

7. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožene stranke

8. Tožeča stranka je na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe o zavarovanju avtomobilskega kaska vtoževala zavarovalnino – plačilo škode na zavarovanem osebnem vozilu, ki je bilo poškodovano v poplavah 20. 9. 2010 oziroma pri reševanju vozila pred še večjo škodo. Tožena stranka je zavračala plačilo škode na motorju, češ da ta skladno s 3. točko prvega odstavka 5. člena Splošnih pogojev ni krita, ker je do nje prišlo zaradi vožnje po poplavljenem območju in zaradi vode, ki je med vožnjo vdrla v izgorevalni prostor motorja vozila. Med pravdo je ugovore dopolnjevala v smeri nepravilnega ravnanja tožnika (zaganjanja motorja), ki naj bi bilo vzrok za škodo na motorju.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo: - da je do tožnikove škode prišlo v času prvih obsežnih padavin in povodnji na ... septembra 2010, ki jih tožeča stranka izkustveno in glede na podatke ARSO (da takih povodenj ni bilo od 1924 naprej) ni mogla pričakovati; - da je bilo 20. 9. 2010 po pogodbi zavarovano tožnikovo vozilo parkirano na tožnikovem dvorišču; - da je voda, ki je poplavljala dvorišče, segala čez prag avtomobila tako, da so bili mokri sedeži in žarometi; - da je hidrološko poročilo tega dne opozarjalo na nadaljnje naraščanje vode zaradi dvigovanja gladine podzemne vode zaradi dotoka zalednih voda; - da je zato tožnik ob pomoči prijateljev in sosedov skušal rešiti vozila in ga s svojega dvorišča prerinil na višje ležeči del ulice, kjer ni bilo vode; - da se je pri tem višina vode zaradi valovanja dvignila in lahko prišla v sesalno cev motorja; - da bi glede na naraščanje vode slednja zalila motor in preostali del notranjosti (armaturno ploščo) tudi, če bi vozilo ostalo na dvorišču; - da so poškodbe na motorju nastale po zagonu motorja, ko je zaradi delovanja motor z zrakom vsesal tudi vodo iz sesalne cevi; - da se motor poškoduje ob zagonu že, če voda pride le v en sam valj – izgorevalni prostor; - da tožnik v obravnavanem primeru ni mogel vedeti, ali je voda prišla v motor ali ne; - da je treba v primeru, ko voda pride v motor, pred zagonom motor razstaviti in zamenjati ustrezne dele, sicer je avto neuporaben, česar tožnik kot laik ni mogel vedeti.

10. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, saj imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je sodišče pri odločanju pravilno izhajalo iz materialnopravnih izhodišč zavarovalne pogodbe z zavarovalnimi pogoji v prilogi B 1 in iz določb OZ(2) o zavarovalni pogodbi (921. člen OZ in naslednji).

11. Glede na dejansko ugotovitev, da je voda prišla v motor oziroma bi vanj prišla ne glede na to, ali bi prišlo do premika vozila ali bi ostalo na dvorišču, ni relevantno, kdaj je voda prišla v motor (ali že na dvorišču, ali šele med reševanjem – potiskanjem vozila na višje ležeči kraj). Pritožbeni očitki, da je sodišče nekritično sledilo spreminjajočim se navedbam tožnika o okoliščinah škodnega dogodka so torej odveč in tudi ne držijo. Že pred pravdo je tožnik enako opisoval dogodek (priloga A 12) kot v pravdi (primerjaj redna št. 15): da je avto skušal umakniti pred naraščajočo vodo. Enako je povedal v zaslišanju. Njegovo izpovedbo so v celoti potrdile priče in hidrološko poročilo. Dejansko stanje o okoliščinah nastanka zavarovalnega primera je pravilno in popolno ugotovljeno.

12. Pravilna je tudi presoja, da je do zavarovalnega primera prišlo in da je tožena stranka zato dolžna tožniku izplačati ugotovljeno zavarovalnino (921. člen OZ).

13. Pri premoženjskem zavarovanju, kakršno je zavarovanje avtomobilskega kaska, se zagotavlja povrnitev škode, ki bi nastala v zavarovančevem premoženju, če bi nastal zavarovalni primer (prvi odstavek 949. člena OZ). Z zavarovalno pogodbo so bile v obravnavanem primeru krite škode zaradi uničenja ali poškodovanja zavarovanih stvari (motorno vozilo in njegovi sestavni deli), ki so posledica presenetljivih in od zavarovančeve volje neodvisnih dogodkov, med drugim tudi zaradi naravnih nesreč – poplav, hudourniških ali visokih voda (točka I. drugega odstavka 4. člena Splošnih pogojev). Izključitve primerov, ko zavarovalnica ni dolžna plačati škode, so lahko zakonske ali pogodbene. OZ v 953. členu in naslednjih predvideva tri primere zakonske izključitve. Prva od njih je naklepno ravnanje zavarovalca, zavarovanca ali zavarovalnega upravičenca kot vzrok nastale škode (drugi odstavek 953. člena OZ). Tej zakonski izključitvi ustreza pogodba v prvem delu 3. točke 5. člena Splošnih pogojev: (naklepna) vožnja po poplavljenem območju, potočnem ali rečnem koritu ali vožnja po poplavljeni cesti in zaradi vode, ki med (tako) vožnjo vdre v izgorevalni prostor motorja vozila. Tožena stranka pa prezre nadaljnje besedilo navedene pogodbene določbe, in sicer, da izključitev ne velja za primer, ko se rešuje ljudi ali premoženje. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je prav navedeno pogodbeno določilo pri presoji pravilno uporabilo sodišče prve stopnje. Ročno premikanje (potiskanje) vozila, ki ga je na dvorišču zajela poplava, s poplavljenega dvorišča na višje ležeči predel vasi, ne ustreza pravnemu standardu naklepne vožnje po poplavljenem območju. Pravilna je presoja, da je šlo v obravnavanem primeru za reševanje tožnikovega premoženja pred nastankom še večje škode. V takih primerih mora zavarovalnica povrniti vso škodo, povzročeno z razumnim poskusom zavarovanca za odvrnitev neposredne nevarnosti za nastanek zavarovalnega primera in za omejitev škodljivih posledic, četudi so bili ti poskusi neuspešni. Oškodovanec si mora namreč prizadevati za preprečevanje zavarovalnega primera in reševanje (950. člen OZ). Ravnati mora samoiniciativno in skrbeti, da do škodnega dogodka ne bi prišlo oziroma da bi bile škodne posledice, če do njega pride, čim manjše. Tedaj mora ukreniti vse, kar je v njegovi moči, da jih čim bolj omeji.

14. V odgovor na pritožbeno vztrajanje, da do poškodbe motorja ne bi prišlo, če tožnik ne bi poskušal zagnati motorja, je treba opozoriti še na prvi odstavek 953. člena OZ. Zavarovalnica je dolžna povrniti škodo tudi, če je do nje prišlo po naključju ali po krivdi zavarovalca, zavarovanca ali zavarovalnega upravičenca, razen, če bi bila glede določene škode taka njena obveznost v zavarovalni pogodbi izrecno izključena (prvi odstavek 953. člena OZ). Gre za pogodbeno izrecno izključitev posameznih rizikov, ki lahko določijo izgubo zavarovalnih pravic zaradi zavarovančeve kršitve pogodbe (na primer vožnja pod vplivom alkohola, brez dovoljenja, ipd.). Vendar morajo biti te kršitve v pogodbi jasno opredeljene, sicer presoja zavarovančeve skrbnosti in protipogodbenega ravnanja ni mogoča. V obravnavanem primeru ne le, da zavarovalna pogodba nima nikakršnih določil o tem, kakšno bi moralo biti tožnikovo ravnanje pri ugotavljanju, ali je v motor ob poplavi prišla voda in pri zaganjanju motorja potem, ko ga zalije voda. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, oprtih na mnenje izvedenca in izpovedbo strokovne priče, na potrebno ravnanje voznika v takem primeru ne opozarjajo niti navodila za uporabo vozila. Zato je pritožbeno naziranje o tožnikovem nepravilnem ravnanju kot vzroku za nastanek zavarovalnega primera in o izključitvi odgovornosti tožene stranke za plačilo zavarovalnice zgrešeno.

15. Odločitev sodišča prve stopnje o temelju je dejansko pravilna in sprejeta ob pravilni uporabi pogodbenih in zakonskih določil. Ker višine pritožba ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu ni našlo napak in kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

16. Odločitev sodišča, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, je sprejeta po ugotovitvi, da sta v pravdi uspeli s približno polovico svojih zahtevkov (razmerje 51% proti 49% v korist tožeče stranke).

17. Pritožbi tožeče stranke je treba pritrditi, da je pri ocenjevanju okoliščin primera sodišče prezrlo, da je imela tožeča stranka, ki je bila zastopana po odvetnici (že pred pravdo), bistveno višje stroške od tožene stranke. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zato pravilna uporaba drugega odstavka 154. člena ZPP narekuje, da glede na doseženi uspeh tožena stranka povrne tožeči stranki ustrezen del stroškov. Pri tem nima pomislekov o potrebnosti potnih stroškov s prihodom pooblaščenke tožene stranke na sodišče. Zmotno je tudi pritožbeno naziranje o ugotavljanju končnega uspeha strank kot aritmetične sredine uspeha po temelju in višini. Sodna praksa se je poenotila, da se uspeh strank ugotavlja v odnosu med vtoževanim in dosojenim zneskom, razen v posebnih primerih večjih stroškov z dokazovanjem temelja, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Stroške za izvedenca, na katere opozarja pritožba, sta namreč zalagali obe pravdni stranki.

18. Zaradi napačne uporabe materialnega prava (drugega odstavka 154. člena ZPP) je zato pritožbeno sodišče odločitev o stroških spremenilo. Upoštevaje ugotovljeni uspeh strank v postopku mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 874,92 EUR stroškov, nastalih na prvi stopnji. Odmerjeni so po stroškovnikih na list. št.217 in list. št. 215 in upoštevaje ZOdvT(3). Stroški tožeče stranke znašajo 2.276,70 EUR (odvetniška nagrada za predpravdno in pravdno zastopanje, razen za vloge, za kar v ZOdvT ni podlage; izvedenina, sodne takse in stroški za ARSO). Stroški tožene stranke znašajo 547,34 EUR (administrativni in potni stroški ter izvedenina). Upoštevaje doseženi uspeh je tožeča stranka upravičena do povračila 1.161,11 EUR, tožena pa do 268,19 EUR. Po pobotu mora tožena stranka tožeči povrniti dosojeni znesek. V primeru zamude bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti (378. člen OZ v zvezi s 313. členom ZPP).

19. Tožeča stranka je v pretežni meri uspela s pritožbo, tožena pa je z njo v celoti propadla. Zato slednja ni upravičena do svojih pritožbenih stroškov in mora povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka. Odmerjeni so po priglašenih stroškovnikih na pritožbi (list. št. 246; za pritožbo zoper stroške po tar. št. 3220 ZOdvT in po tar. št. 6002, skupaj 70,00 EUR) in na odgovoru na pritožbo (list. št. 276; 350,40 EUR po tar. št. 3210 in 20,00 EUR po tar. št. 6002). Skupno znašajo 440,40 EUR. V primeru zamude bodo tudi od tega zneska tekle pripadajoče zakonske zamudne obresti.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 29/1999 s spremembami Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami Op. št. (3): Zakon o odvetniški tarifi, Uradni list RS, št. 67/2008 s spremembami