Jedro

Prvostopenjsko sodišče je po tem, ko je ocenilo zagovor obdolženca in izpovedbe oškodovancev, pravilno ugotovilo dejansko stanje in je ocenilo višino škode, ki jo je obdolženec storil z dvema kaznivima dejanjema. Zato je pritožba zagovornika, ki sodišču očita, da ni izvedlo še drugih dokazov, ki sicer niso konkretizirani, neutemeljena.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega K.F. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi K.F. se oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je obdolženega K.Fo. spoznalo za krivega, da je storil štiri kazniva dejanja tatvine po I. odstavku 211. člena KZ in tri kazniva dejanja tatvine po II. odstavku člena 211 KZ. Po tem, ko je obdolžencu določilo kazni za posamezna kazniva dejanja, je nato obdolžencu izreklo enotno kazen 5 (pet) mesecev in 15 (petnajst) dni zapora. V izrečeno kazen je vštelo pripor od 23.2.2000 dalje. Odločilo je še o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev J.U. in H.T. ter o stroških kazenskega postopka. Proti navedeni sodbi se je v zvezi s kaznivima dejanjema pod točko I, 2 in 3 (oškodovanca J.U. in H.T.) pritožil obdolženčev zagovornik po uradni dolžnosti. Pritožil se je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in glede premoženjskopravnih zahtevkov. Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe ali pa razveljavitev izpodbijane sodbe, v vsakem primeru pa napotitev obeh oškodovancev s premoženjskopravnima zahtevkoma na pravdo. Višji državni tožilec je predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pvrostopenjsko sodišče dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno glede vseh kaznivih dejanj, torej tudi glede tistih dveh, glede katerih je vložena pritožba. Sodišče prve stopnje ob oceni izpovedb obeh oškodovancev, to je J.U. in H.T., ki sta škodo specificirala, ni podvomilo v verodostojnost izpovedb obeh prič in je zato izpovedbi v celoti sprejelo. Sicer pa obtoženec in zagovornik glede specifikacije škode H.T. nista imela pripomb na glavni obravnavi, obdolženec pa je glede specifikacije oškodovanca J.U. le pripomnil, da v kovčku ni bilo denarja. Ob zaključku glavne obravnave pa je zagovornik celo poudaril, "da je bilo dejansko stanje v teku dokaznega postopka jasno in nesporno ugotovljeno in se obramba v ta del postopka ne bo spuščala". Zato sodišče druge stopnje sprejema odločitev sodišča prve stopnje glede vrste vzetih stvari in glede višine škode, ki sta jo utrpela oba navedena oškodovanca. Dejansko stanje je torej pravilno in popolno ugotovljeno tudi v zvezi s tema dvema kaznivima dejanjema, glede katerih se je pritožil zagovornik. Sodišče prve stopnje glede na navedeno ni preuranjeno ocenilo izpovedb obeh oškodovancev, kot neutemeljeno očita pritožnik. Višino škode je glede na izpovedbi obeh oškodovancev ocenilo kot realno, sicer pa je obdolženec tudi izrecno navedel ob zaključku glavne obravnave, da bo povrnil vso nastalo škodo, o kateri je bilo govora na glavni obravnavi. Pri oceni dejstva, kot je višina škode, pa sodišče prve stopnje ni bilo vezano na nobena formalna dokazna pravila niti ni bilo z njimi omejeno (člen 18/I ZKP). Zato so torej tudi pritožbeni očitki, da višina škode ni bila dokazana, neutemeljeni. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o obeh premoženjskopravnih zahtevkih. Čeprav je sicer sodišče prve stopnje nespretno navedlo, da sta oba oškodovanca zneska, za katera sta bila oškodovana, "verjetno izkazala", na kar je opozoril tudi pritožnik, pa je iz vsebine obrazložitve odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih očitno razvidno, da je sodišče prve stopnje odločilo o tem delu z vso gotovostjo, ker "ni imelo nikakršnega dvoma v njihovo verodostojnost". V verodostojnost prič pa ni dvomilo, kot že navedeno, niti v zvezi z načinom storitve, niti v zvezi z vrsto stvari, ki je bila oškodovancema vzeta, ter v zvezi z višino škode. Glede na navedeno je zato zagovornikova pritožba neutemeljena. Po členu 386 ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v obdolženčevo korist, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Zato je pritožbeno sodišče ocenilo izpodbijano sodbo tudi v tem pogledu. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila obdolžencu izrečena pravična kazenska sankcija, ki je sorazmerna s težo kaznivih dejanj in stopnjo obdolženčeve krivde. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki so vplivale na vrsto in višino kazenske sankcije. Ker sodišče druge stopnje ni našlo nobenih kršitev kazenskega ali materialnega zakona, na kar je pazilo po uradni dolžnosti, je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijano sodbo. Tudi pritožbeno sodišče je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP zato, ker je priprt in nima sredstev za preživljanje. Iz enakega razloga je tudi odločilo, da potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika bremenijo proračun.