Jedro

Glede plačila stroškov tekočega vzdrževanja je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, s katero so toženka in ostali etažni lastniki priznali obstoj in višino dolga do tožnice za plačilo sanacije fasade in strehe, pri čemer so se hkrati zavezali dolg poravnati tožnici obročno, in sicer toženka v 12-tih mesečnih obrokih po 53,61 EUR. Pogodba je veljavna, pogodbena določila so jasna in nedvoumna ter toženko zavezujejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom v celoti razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 78757/2015 z dne 2. 7. 2015 ter dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 6. 10. 2015, pravdni postopek pa ustavilo za dne 13. 7. 2015 plačanih 263,84 EUR. Z izpodbijano sodbo je toženki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 278,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku sodbe ter ji naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki še 449,27 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka v pritožbi navaja, da jo vlaga zoper celoten sklep in celotno sodbo, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, vendar je iz nadaljnje obrazložitve pritožbe razvidno, da jo vlaga le zoper obsodilni del sodbe in stroškovno odločitev. V obširni pritožbi večkrat očita sodbi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke ter 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zlasti pa pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Glede plačila storitev hišnika navaja, da je sodišče povsem spregledalo njena zatrjevanja, da bi bila tožeča stranka kot skrben upravnik dolžna in pooblaščena zavrniti izdani račun za mesec januar 2015, saj ta ni bil v interesu etažnih lastnikov. Napačno je stališče sodišča, da bi moral za zavrnitev tega računa obstajati poseben sklep etažnih lastnikov. Pomembno je dejstvo, da je bila tožeča stranka opozorjena na spornost izstavljenega računa najkasneje na sestanku 10. 2. 2015. Te trditve tožene stranke tožeča stranka izrecno ni zanikala. Sodišče je spregledalo pomembno dejstvo, da je tožeča stranka za nadaljnje mesece račune pravilno zavračala. Glede odločitve o plačilu stroškov tekočega vzdrževanja se je sodišče očitno zmotno postavilo na stališče, da pogodbe brezpogojno zavezujejo, ne glede na dejstvo, na kakšen način pogodbene obveznosti izpolnjuje druga stranka pogodbenega razmerja. Sodišče se ni opredelilo do številnih navedb in dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala v zvezi z neskrbnim in nezakonitim ravnanjem tožeče stranke kot upravnika pri gradbenem projektu sanacije ravne strehe - stanovanjskega objekta ... 3, ... Etažni lastniki se nikoli niso strinjali z izbiro novega nadzornika del, tožeča stranka tudi ni zatrjevala, da bi odmik od naročila nalagali interesi etažnih lastnikov. Sodišče je spregledalo navedbe tožene stranke, da je upravnik upravičen do terjanja sredstev od posameznih etažnih lastnikov le v primeru obstoja pravne podlage, na podlagi katere je upravnik plačeval (oziroma založil) posamezne zneske za etažne lastnike. Tožeča stranka pa ni imela nikakršne zakonske podlage, da je izvajalcu (oziroma nadzorniku) del izplačala kakršenkoli pogodbeni znesek, saj v ključni fazi projekta delo sploh ni bilo nadzorovano in je zato po prepričanju toženke močno vprašljiva kvaliteta in primernost take gradnje. Sodišče je zgolj pavšalno zaključilo, da obveznost plačila tožene stranke izhaja iz pogodbe št. 1/2014, manjka pa kakršnakoli vsebinska obravnava njenih navedb in ugovorov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je pri odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo, v pritožbi očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP pa tudi ni zagrešilo. V tej zadevi gre za spor majhne vrednosti, ki se presoja po posebnih pravilih določb 442. - 458. člena ZPP. Med ostalim je v pritožbenem obravnavanju pomembno, da se sme sodba sodišča prve stopnje izpodbijati samo zaradi zgoraj omenjenih pritožbenih razlogov, torej absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne sme pa se izpodbijati zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka upravnik večstanovanjske stavbe … 3, ..., toženka pa etažna lastnica stanovanja v tej stavbi. Sporno je plačilo dveh postavk v več računih uveljavljanih stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja večstanovanjske stavbe in sicer plačilo hišniških storitev v januarju 2015 po računu z dne 31. 1. 2015 ter plačilo tekočega vzdrževanja, ki se nanaša na stroške sanacije strehe in fasade na objektu v obdobju od februarja do junija 2015 (po 53,61 EUR mesečno). Prvostopenjsko sodišče je odločitev oprlo na sledeče ugotovitve: - etažni lastniki so imeli s hišnikom H. K. sklenjeno pogodbo o opravljanju hišniških storitev že v času prejšnjega upravnika; - tožeči stranki kot novemu upravniku niso bili predani vsi dokumenti, pravilnost izračunane hišniške storitve je pred plačilom preverila pri enem od članov nadzornega odbora, ki je pravilnost računa potrdil; - tožena stranka ni pravočasno ugovarjala višini računa, ker je nanj opozorila šele v marcu 2015, medtem ko je račun zapadel 25. 2. 2015; - tožeča stranka od večine etažnih lastnikov ni prejela naročila, da zavrne sporni račun hišnika, niti je niso nikoli opozorili, da storitve ne bi bile opravljene; - tožeča stranka je iz lastnih sredstev plačala račun hišnika.

6. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče povsem spregledalo trditve tožene stranke o neskrbnem ravnanju upravnika, nima podlage. Res je, da tožečo stranko zavezujejo določbe pogodbe o imenovanju upravnika večstanovanjske hiše z dne 7. 11. 2014, na katero se sklicuje pritožba ter v okviru teh določb skrbnost za pravilno izvedbo pogodbe za opravljanje hišniških storitev (3. člen pogodbe). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka pred plačilom spornega računa ravnala dovolj skrbno s tem, ko je preverila pravilnost zaračunane hišniške storitve pri enem od članov nadzornega odbora, glede na dejstvo, da ji kot novemu upravniku niso bili predani vsi dokumenti. To pomeni, da se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do trditev toženke o neskrbnosti tožeče stranke kot upravnika, v pritožbi ponovljene trditve v zvezi s tem pa predstavljajo poseg v dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano. Prav tako ne drži, da naj bi sodišče v sodbi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem, ko naj bi v nasprotju s podatki spisa štelo, da je tožeča stranka zanikala navedbe tožene stranke, ki se tičejo sestanka zbora lastnikov dne 10. 2. 2015. V pripravljalni vlogi z dne 12. 11. 2015 je tožeča stranka jasno navedla, da je tožena stranka račun zavrnila šele v elektronskem sporočilu z dne 9. 3. 2015, zato je bila njena reklamacija prepozna, ker je izračun zapadel v plačilo že 25. 2. 2015. Formalistično in zato neutemeljeno je zatrjevanje pritožbe, da je s tem priznala dejstvo, da ji je bila spornost računa izpostavljena že na sestanku dne 10. 2. 2015. Vse ostale pritožbene trditve, ko se tožena stranka sprašuje, zakaj je tožeča stranka za kasnejše mesece zavrnila račun za hišniške storitve, so nerelevantne. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem toženke in priče M. S. Oba naj bi pojasnila vse okoliščine o poteku in vsebini sestanka dne 10. 2. 2015, kar pa je, glede na zgoraj povzete ugotovitve sodišča o dovolj skrbnem ravnanju tožeče stranke ob plačilu spornega računa, nepotreben in zato neutemeljen dokazni predlog.

7. Glede plačila stroškov tekočega vzdrževanja je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo št. 1/2014 z dne 25. 11. 2014, s katero so toženka in ostali etažni lastniki priznali obstoj in višino dolga do tožnice za plačilo sanacije fasade in strehe, pri čemer so se hkrati zavezali dolg poravnati tožnici obročno in sicer toženka v 12-tih mesečnih obrokih po 53,61 EUR. Pogodba je veljavna, pogodbena določila so jasna in nedvoumna ter toženko zavezujejo (9. člen Obligacijskega zakonika). Prvostopenjsko sodišče se zato ni bilo dolžno opredeljevati do toženkinih trditev, da naj bi tožnica pri izvedbi nadzora nad opravljanjem del, ki so predmet plačila, ravnala neskrbno in nezakonito, niti izvajati predlagane dokaze v tej smeri. V pritožbi očitana kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena. Nobenega vpliva na veljavnost in obveznost tožene stranke iz sklenjene pogodbe o poravnavi obveznosti št. 1/2014 nimajo tudi nadaljnje obširne pritožbene trditve, da se tožeča stranka šteje za poslovodjo brez naročila, ne pa za prevzemnika naročila, da je zaradi zamenjave nadzornika vprašljiva kvaliteta in primernost gradnje ter da tožeča stranka ni imela nikakršne zakonske podlage za plačilo izvedenih del in nadzora izvajalcu in nadzorniku. Glede na dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in jih v pritožbenem postopku ni mogoče izpodbijati, je odločitev materialnopravno pravilna.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).