Jedro

Delo gozdnega sekača je rizično in nevarno, nevarnost za poškodbe je večja, saj vseh dejavnikov v naravnem okolju, kjer se odvija tudi na strmih in zaraščenih ter zdrsljivih pobočjih, ni mogoče imeti stalno pod nadzorom. Podiranje drevja, izdelava gozdnih asortimentov, spravilo, nakladanje, razkladanje in prevoz gozdnih asortimentov ter dela pri skladiščenju lesa se uvršča med dela z večjo nevarnostjo za poškodbe in zdravstvene okvare.

Ugotovljeno je oz. ni sporno, da je tožnik uporabljal vsa ustrezna zaščitna sredstva. Drugega v zvezi z njegovim ravnanjem pa konkretno ni znanega nič. Za delno razbremenitev obveznosti objektivno odgovorne osebe leži dokazno breme na slednji, torej na toženi stranki. Ta je zgolj navedla, da je tožnik narobe stal. Kje točno, kje konkretno je stal in kje bi moral, ni nič ugotovljeno, torej nič dokazano, glede domnevnega pomanjkljivega umikanja tudi ne.

18.Sprememba odločitve o glavni stvari narekuje tudi spremembo stroškovne odločitve: tožnikov uspeh je okoli 63 %, toženkin pa 37 %. Tožniku je bila odobrena brezplačna pravna pomoč za svetovanje in za sodnega izvedenca medicinske stroke. Tožnikovi potrebni stroški, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje, znašajo 1116,30 EUR, toženkini pa 172,86 EUR, po pobotanju ustreznega dela glede na uspeh se pokaže, da mora toženka povrniti tožniku 639,32 EUR, v proračun pa 1233,28 EUR (glej podrobneje tč. 60 do 62. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

Toženka je, kot že omenjeno, navedla oz. naštela pravila dolžnostnega ravnanja gozdnih sekačev, ki niso sporna, vendar pa pravzaprav le pavšalno navedla, da jih je tožnik vse prekršil (da je bil napačno postavljen, da ni preveril možnosti za umik...). Sodišče prve stopnje je napačno to obrambo sprejelo, ker "je tožnik ni izpodbil". Tožniku tega ni bilo treba izpodbijati, pač pa toženki dokazovati, ne le zatrjevati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki spremeni tako, da se tožniku prisodi še razlika do 10.547,28 EUR, torej se odškodnina iz tč. II. zviša za 6900 EUR z obrestmi od 5000 EUR od 9. 5. 2019 dalje in od 5000 EUR od 4. 2. 2020 dalje do plačila;

19.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odst. 165. čl. ZPP; tožnikov uspeh v pritožbenem postopku je približno 53 % (6900 od zahtevanih 12.992,72 EUR) in v tem obsegu je upravičen do povračila priglašenih in potrebnih stroškov za pritožbeni postopek, to je 625 EUR za sestavo pritožbe, povečano za DDV 53 % od 457,50 EUR, kar je 242,50 EUR. Ker je tožnik prejel brezplačno pravno pomoč tudi za vložitev pritožbe, je toženka ta znesek dolžna nakazati v proračun sodišča. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

II. Odločitev o stroških v tč. IV. in V. se spremeni tako, da mora toženka tožniku povrniti 639,32 EUR pravdnih stroškov, v proračun R Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Mariboru, strokovne službe za brezplačno pravno pomoč, pa mora plačati 1233,28 EUR, oboje v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila

III. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Toženka mora v proračun R Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Mariboru, strokovne službe za brezplačno pravno pomoč, povrniti 242,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

1Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 157/1999 z dne 1. 2. 2000, II Ips 750/2005 z dne 31. 1. 2008 in II Ips 336/2002 z dne 6. 3. 2003, VSL II Cp 190/2016 in mnoge druge.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožniku plačati 3647,28 EUR odškodnine s pripadajočimi obrestmi (II. točka izreka sodbe), višji zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka sodbe), odločilo pa je še o stroških postopka glede na uspeh in to, da je imel tožnik brezplačno pravno pomoč (IV. in V. tč.).

2.Zoper III., IV. in V. tč. izreka sodbe se tožnik pritožuje, nominalno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Meni, da tožnikov prispevek k nesreči ni z ničemer dokazan, opisuje nastanek nesreče in analizira izpovedbe, očita, da sodišče ni upoštevalo vseh njegovih navedb, češ da je bila ena vloga prepozna. Odmerjena odškodnina pa naj bi bila tudi prenizka, predvsem za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je tožnik sedaj omejen pri izvajanju športnih aktivnosti in ne more več opravljati dela gozdarja, napačno pa naj ne bi bil priznan tudi strah.

2Prim. tudi Pravilnik o varstvu pri delu v gozdarstvu.

3.Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak pri vodenju postopka, v zadostni meri je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva, pri sklepanju pa je naredilo napako, ki je vodila do nepravilne uporabe materialnega prava, konkretno ocene o tožnikovem malomarnostnem soprispevku.

3Da se ne stoji v liniji prežagovanja, da je stojišče vedno znotraj upognjenega debla, da se v strmini stoji nad deblom, da se vedno najprej žaga stisnjena vlakna, potem šele napeta, da je treba stati vzravnano, z dobro oporo, razmaknjenimi nogami, izbrati varno mesto in po potrebi urediti smer umika.

6.Tožnik se je poškodoval pri delu v gozdu, žagal je hlode, na nogo mu je padel hlod. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo in ni več spora o tem, da toženkin zavarovanec odgovarja objektivno, ne glede na krivdo. Delo gozdnega sekača je rizično in nevarno, nevarnost za poškodbe je večja, saj vseh dejavnikov v naravnem okolju, kjer se odvija tudi na strmih in zaraščenih ter zdrsljivih pobočjih, ni mogoče imeti stalno pod nadzorom. Podiranje drevja, izdelava gozdnih asortimentov, spravilo, nakladanje, razkladanje in prevoz gozdnih asortimentov ter dela pri skladiščenju lesa se uvršča med dela z večjo nevarnostjo za poškodbe in zdravstvene okvare.

7.Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je delo gozdarja nevarno, in da v primeru nesreče tisti, ki se s tem ukvarja, to pa je praviloma gozdarjev delodajalec, odgovarja objektivno. Vendar se je potem pri ugotavljanju tožnikovega malomarnostnega soprispevka po nepotrebnem zapletlo v ugotavljanje krivde za nesrečo. S tem je nehote zagrešilo napako pri uporabi pravila 149. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki pravi, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.

8.Po presoji pritožbenega sodišča se upoštevaje konkretna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, toženki ni uspelo delno razbremeniti svoje obveznosti (3. odst. 153. čl. OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se nesreča pri žaganju ni zgodila tako, kot trdi tožnik, ki je navedel, da je do nesreče prišlo, ko je žagal drevo, pa se mu je žaga zataknila in je sodelavec A. A. s traktorjem in kleščami pri tem pomagal, nakar se je drevo odlomilo. Bolj je verjelo slednjemu, ki je to zanikal in pa navedbam v policijskemu zapisniku, da so na ogledu našli gladko odrezan hlod, kar je vodilo sodišče v zaključek, da je bil odžagan in ne odlomljen. Pritožbeno sodišče v navedeno oceno dokazov sicer ne dvomi. Sodi pa, da ta ne vodi do toženkine razbremenitve, saj ji ni uspelo dokazati konkretnega malomarnostnega ravnanja tožnika kot njegovega domnevnega prispevka k nastanku nesreče. Sodišče prve stopnje sicer navede niz ravnanj, ki jih mora gozdni delavec pri sečnji spoštovati, kar ni sporno, nato pa navede, da je toženec to kršil. Za to sklepanje pa ni imelo konkretne dejanske podlage.

4V izvedenih dokazih pritožbeno sodišče sicer tudi ne vidi podpore toženkini obrambi, saj zgolj zaznamek v policijskem zapisniku, da je bilo deblo gladko odrezano, o tožnikovem domnevno napačnem ravnanju ne pove ničesar. Tožnik je bil v času nesreče sam, torej nihče ni videl, kako je stal in kako je hlod padel. Priča A. A. je denimo o dogodku vedel le, da "je pač na njega padlo, ker se verjetno ni umaknil prav", priča B. B., pa da "[tožnik] ni predvidel, da mu bo spodrsnilo, …. ker je bila skala, se to lahko vsakemu naredi, zdaj pač ti predvidevaš, da bo uno tam kje padlo, pa pade malo drugam. To je delo v naravi.

9.Sodišče prve stopnje ni uspelo natančno dognati, kako točno je do nesreče prišlo, je pa podvomilo, da je nastala natanko tako, kot je trdil in izpovedal tožnik, ker so v obojem nekatera nasprotja, ker se ne ujema s policijskim zapisnikom ter izpovedbami prič A. A. Bistvo tožnikovih zatrjevanj in tudi izpovedbe, česar sodišče prve stopnje ni sprejelo kot prepričljivo, je, da je ključno za padec hloda na tožnikovo nogo - v slednje niti sodišče prve stopnje ne dvomi in niti sporno ni - součinkovanje njegovega žaganja in pa dvigovanja oz. držanja tega debla s kleščami s strani kolega, ki je delo opravljal na traktorju (priča A. A.). Slednji naj bi to prepričljivo zanikal. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema, saj nima razloga, da bi dvomilo o pristnosti zaznave in razumnosti ter poštenosti presoje povedanega.

10.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri žaganju hlodov, ko mu je ta padel na nogo. Ugotovilo je dalje, da pri tem ni sodeloval tožnikov sodelavec A. A. s kleščami, saj naj bi ta to prepričljivo zanikal, policijski zapisnik pa je vseboval navedbo o tem, da je bil hlod gladko odžagan in torej nič odlomljen (kar naj bi po tožnikovih trditvah naredil A. A.). Ugotovilo je nadalje, da je bil tožnik v trenutku nesreče sam.

11.V teh ugotovitvah ni nič konkretnega o malomarnem, napačnem ravnanju tožnika. Ugotovljeno je oz. ni sporno, da je tožnik uporabljal vsa ustrezna zaščitna sredstva. Drugega v zvezi z njegovim ravnanjem pa konkretno ni znanega nič. Za delno razbremenitev obveznosti objektivno odgovorne osebe leži dokazno breme na slednji, torej na toženi stranki. Ta je zgolj navedla, da je tožnik narobe stal. Kje točno, kje konkretno je stal in kje bi moral, ni nič ugotovljeno, torej nič dokazano, glede domnevnega pomanjkljivega umikanja tudi ne.

5Navedene v točkah 36 - 49 sodbe sodišča prve stopnje.

12.Toženka je, kot že omenjeno, navedla oz. naštela pravila dolžnostnega ravnanja gozdnih sekačev, ki niso sporna, vendar pa pravzaprav le pavšalno navedla, da jih je tožnik vse prekršil (da je bil napačno postavljen, da ni preveril možnosti za umik...). Sodišče prve stopnje je napačno to obrambo sprejelo, ker "je tožnik ni izpodbil" (tč. 32. obrazložitve). Tožniku tega ni bilo treba izpodbijati, pač pa toženki dokazovati, ne le zatrjevati.

13.Ker slednja ni uspela z nobenim dokazom o konkretno napačnem ravnanju tožnika, in tega v resnici ne ugotavlja niti sodišče prve stopnje, in ker toženka odgovarja objektivno, je treba zaključiti, da upoštevaje pravilno uporabo 149. čl. OZ toženka za tožnikovo škodo odgovarja v celoti.

14.Glede višine odškodnine je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina toženkine odškodninske obveznosti ter v izpodbijani sodbi navedlo pravilne razloge o obsegu tožnikove škode, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje kot na svoje, saj so dejanske ugotovitve glede tega neizpodbijane. Ugotovitve sodišča o poškodbah in njihovih posledicah so oprte na mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, na katerega nobena od strank ni imela pripomb. Po širši in ožji individualizaciji pretrpljene škode je sodišče prve stopnje tožniku nato zanjo prisodilo pravično denarno odškodnino. Ta v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. OZ, zlasti stopnji in trajanju tožnikovih telesnih in duševnih bolečin ter strahu, kot tudi vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam primera, zlasti teži in naravi poškodbe. Pri odmeri odškodnine sta bila v pravi meri upoštevana pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki naj tožniku zagotovi zadoščenje za prestano telesno in duševno trpljenje. Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

6Glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse, Jadek Pensa et al., GV Založba Ljubljana, 2001, str. 763.

15.Tožnik je utrpel zlom leve goleni (poševni zlom golenice in mečnice). Za vso svojo nepremoženjsko škodo je tožnik prejel znesek, ki ustreza približno 16 povprečnim neto plačam v RS na zaposlenega. Glede na poškodbe, ki se po Fischerjevem sistemu uvrščajo v skupino srednje hudih poškodb (III), taka odškodnina ni previsoka, je nekoliko pod povprečjem odškodnin za hude primer (ki je v daljšem časovnem obdobju 24 plač), a odraža vse individualne okoliščine konkretnega primera in ne odstopa od sodne prakse. Sodišče prve stopnje korektno vzporedi tožnikovo poškodbo s tistima v primerih VSL I Cp 1163/2018 in II Cp 1795/2029. Pri tem ni prezrlo, da je tožnik sedaj omejen pri športno rekreativnih dejavnostih (smučanje, nogomet) ter da je moral prilagoditi svoje delo; oboje je izrecno in pravilno upoštevalo (glej tč. 49. obrazložitve). Prav tako je odmerilo primerno odškodnino za strah, ki ga je prestal tožnik, pravilno pa ni upoštevalo strahu kot dodatnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

16.Izkaže se, da mora ob pravilni odmeri odškodnine 23.000 EUR (tč. 51) brez tožnikovega malomarnostnega soprispevka, upoštevaje valorizirani znesek že plačanega dela odškodnine toženka plačati še 10.547,28 EUR, z zahtevanimi pripadajočimi obrestmi.

17.Tožnikovi pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo in na seji senata po pooblastilu iz 5. al. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu delno spremenilo. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo, ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) v izpodbijani sodbi sicer ni našlo napak (353. čl. ZPP).

Zveza:

Zveza:

(1) Tako Vesna Kranjc v komentarju Obligacijskega zakonika, GV Založba , Ljubljana 2003, 2. knjiga, stran 488.

(2) Glej npr. sklepe tukajšnjega sodišča (na katere opozarja pritožba) I Cp 1905/2012 z dne 4. 7. 2012, I Cp 296/2014 z dne 29. 1. 2014 in I Cp 3377/2016 z dne 3. 1. 2017.

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

(3) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(4) Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86, s kasnejšimi spremembami.

(5) Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.