Up-423/04 - 8

23. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 1. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 904/2002 z dne 1. 4. 2004 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, št. Pd 179/2001 z dne 21. 3. 2002 se ne sprejme.

2.Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice (tožnica v delovnem sporu) iz naslova premalo izplačanih plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti in del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo razlike plač, je zavrnilo zaradi zastaranja. Tožbeni zahtevek v nezastaranem delu pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožena stranka v spornem obdobju zakonito znižala plače, s terjatvami iz naslova manj izplačanih plač zaradi zakonitega znižanja plač pa je mogoče sodelovati le v procesu lastninskega preoblikovanja. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnice zoper takšno odločitev. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

2.Zoper odločitev Višjega sodišča v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje vlaga pritožnica ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi nasprotuje zaključkom sodišč o zakonitem znižanju plač. Meni, da so navedbe sodišč o obstoju sklepov delodajalca, na katerih naj bi temeljilo znižanje, neresnične. Meni tudi, da že zaradi premoženja, s katerim je razpolagal delodajalec v času znižanja, znižanje ni moglo biti zakonito. Nepravilna naj bi bila tudi odločitev o zastaranju. Zaradi napačne uporabe materialnega prava naj bi ji bile kršene pravice iz 49. in 66. člena Ustave, s pristranskim odločanjem pa tudi pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitev 22. člena Ustave, ker naj bi izpodbijani odločitvi odstopali od odločitve sodišča v zadevi št. Pdp 469/99. Višjemu sodišču očita tudi, da je ignoriralo vsebino pritožbe, s čimer naj bi ji bila kršena pravica iz 25. člena Ustave.

B.

3.Navedbe pritožnice v zvezi s tem, da plače niso bile znižane zakonito in da tožbene terjatve niso mogle zastarati, po vsebini pomenijo očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Takšni očitki sami po sebi ne morejo biti predmet preizkusa z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednih sodnih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijanih sodbah ni. Zgolj s sklicevanjem na nepravilno uporabo materialnega prava pritožnica ne more utemeljiti očitkov o kršitvah pravic iz 49. in 66. člena Ustave. Za takšne kršitve bi šlo, če bi izpodbijani sodni odločitvi vsebovali stališča, ki bi bila v nasprotju s katero izmed teh človekovih pravic, česar pa pritožnica ne izkaže. Enako velja za povsem pavšalen očitek pritožnice o kršitvi prvega odstavka 23. člena Ustave, ki naj bi jo storili sodišči s pristranskim odločanjem, ki ga pritožnica prav tako ne izkaže. Prav tako ne gre za primer, da bi bila odločitev sodišč tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Odločitev sodišč je namreč zadostno obrazložena, temelji pa na zaključkih, ki so glede na pravila interpretacije pravnih norm možni.

4.Ustavnopravno relevanten bi sicer lahko bil očitek pritožnice o kršitvi 22. člena Ustave zaradi odstopa od ustaljene sodne prakse. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je lahko namreč kršena tudi, kadar odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse. Vendar pa pritožnica zgolj s sklicevanjem na eno samo drugačno sodno odločbo še ni izkazala obstoja ustaljene sodne prakse.

5.Ustavnopravno relevanten bi lahko bil tudi očitek o kršitvi 25. člena Ustave, ki naj bi jo storilo Višje sodišče s tem, ko naj bi ignoriralo njeno pritožbo, kar je mogoče razumeti kot očitek, da ji Višje sodišče ni odgovorilo na posamezne pritožbene navedbe. Omenjena ustavna pravica namreč stranki zagotavlja pravico, da se pritožbeno sodišče opredeli do bistvenih navedb pritožbe. Vendar pa tudi za ta pritožničin očitek velja, da s povsem pavšalnimi in nekonkretiziranimi navedbami pritožnica ne more utemeljiti zatrjevane kršitve ustavne pravice.

6.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče njene ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan