Jedro

Na podlagi tako ugotovljenih rezultatov je odločitev organa druge stopnje pravilna in se je pravilno oprl na materialni predpis 6. točke 27. člena ZZUZIS in tako pravilno postopal v skladu s 1. in 3. odstavkom 248. člena ZUP. Organ prve stopnje je pridobil poročila o testiranju vzorcev in na podlagi ugotovitev in ocene skladnosti je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno odločila. Podlago za svojo odločitev je imela v poročilih o testiranju vzorcev, ki se nahajajo v predloženih upravnih spisih. V spisih ni najti le poročila o testiranju vzorcev pod točko 8 in 10 izreka odločbe organa prve stopnje, vendar pomanjkanje teh dveh poročil, ob upoštevanju številnih ostalih poročil, ki so v spisu, po presoji sodišča, ne more vplivati na pravilnost odločitve organa prve stopnje in posledično tudi tožene stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Veterinarske uprave RS, Območni urad A, št. ... z dne ... . Organ prve stopnje je s to odločbo tožniku prepovedal proizvodnjo in promet živil znotraj in zunaj obrata predelave s kontrolno št. 51. V svoji obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na 6. člen, 1. odstavek 27. člena Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (Uradni list RS, št. 52/00 in 42/02, v nadaljevanju: ZZUZIS) ter na Pravilnik o pogojih, ki jih morajo glede mikrobiološke neoporečnosti ustrezati živila v prometu (Uradni list SFRJ, št. 45/83 in nadaljnji, v nadaljevanju: pravilnik). Navaja, da iz Poročila o testiranju vzorcev Veterinarske fakultete, Nacionalnega veterinarskega inštituta, Enota A z dne ... izhaja, da rezultati mikrobioloških analiz za živila, navedena v izpodbijani odločbi, niso v skladu s pravilnikom in določili ZZUZIS, zato je odločitev organa prve stopnje pravilna. Tožena stranka tudi odgovarja na pritožbene navedbe glede stroškov odrejenih ukrepov in navaja, da se po 1. odstavku 49. člena ZVet plača pristojbina za predpisana spričevala in potrdila o zdravstveni ustreznosti in veterinarski nadzor ter preglede.

Tožnik v tožbi navaja, da je razvidno, da se je tožena stranka naslonila le na ugotovitev obstoja mikrobiološke oporečnosti živil, to pa je za tožnika sporno. Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke iz razlogov po 1. odstavku 25. člena Zakona o upravnem sporu zaradi kršitve materialnega predpisa, kršitve postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in da tožniku v predhodnih postopkih ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih, odločilnih za odločbo in da tožnika ni zastopal zakoniti zastopnik niti pooblaščenec. Odločba z dne 15. 11. 2002 je bila izdana brez zapisnika in brez posebnih novih ugotovitev. Organ prve stopnje ugotavlja nekaj povsem drugega kar bi moralo biti predmet posebne odločbe. Po vsebini se ugotovitve deloma skladajo s prej izdano ureditveno odločbo z dne 10. 10. 2002, obrazložitev pa kaže na dejansko sankcioniranje tožnika, ker naj ne bi izvršil prej izdanih odločb. Tožnik navaja, da je že v pritožbi z dne 20. 11. 2002 opozoril, da so v obratu na oporečnost izdelkov takoj odreagirali z ustreznimi ureditvenimi ukrepi in so po 11. 10. 2002 izvajali vzorčenje po planu, ki je bil potrjen s strani uradnega veterinarja in so bile pomanjkljivosti odpravljene. Tožnik je opozoril, da je veterinar B.B. dne 15. 11. 2002 odvzel vzorec izdelkov in surovin ob 8.55 uri, vzorce spravil v navadno PVC vrečko in jih odpeljal, ne da bi jih spravil v hladilno torbo. Ni bil sestavljen noben zapisnik in ni bilo zabeleženo kaj je bilo vzorčeno, kakšne so bile količine in število vzorcev. V laboratorij so bili vzorci sprejeti šele čez pet ur, sledila je zahteva za superanalizo, vendar poročila ni. Vzorec z dne 14. 11. 2002 je pokazal mikrobiološko neoporečnost izdelkov in je tožnik v pritožbi opozoril na napake pri vzorčenju, manipulaciji z vzorci odvzema do sprejema v laboratoriju ter zahteval primerjavo z rezultati lastne kontrole. Gre za bistvene kršitve, ki so vplivale na pravilnost preiskav. Izpodbijana odločba pa je izdana brez kakršnegakoli zapisnika in brez sodelovanja stranke v predhodnem postopku. Inšpektor se sklicuje na vzorce vzetega mesa pečenic, klobas, salam, črnega popra, mešanice začimb, pizze šunke ter brisov na snažnost v obdobju od 2. 9. do 11. 10. 2002, od 2. 11. do 20. 11. 2002 in 5. 12. 2002 in brisov na snažnost 16. 11. 2002. Inšpektor v obrazložitvi trdi, da tožnik ni upošteval odločbe z dne ..., zato tožnik prilaga poročilo o testiranju od avgusta do 31. 12. 2002, ki dokazuje neresničnost inšpektorjevih zaključkov in protispisnost odločbe. V odločbi inšpektor ponavlja iste kršitve in se sklicuje na pretekle odločbe, katerih pomanjkljivosti so odpravljene, hkrati pa ne upošteva pritožbenih argumentov, ker tudi tožnik ni sodeloval v postopku, to predstavlja bistveno kršitev določb postopka, dejansko stanje pa je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožnik opozarja, da so pomanjkljivosti bile odpravljene in to je bilo ugotovljeno 24. 12. 2002, potem ni mogoče za nazaj očitati kršitve predpisov o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov in prepovedati promet in predelavo. Tožena stranka je pri svoji odločitvi prezrla ugotovitev z dne 24. 12. 2002, ko je bilo ugotovljeno, da so pomanjkljivosti odpravljene, zato ni mogoče za nazaj očitati kršitve predpisov o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov in prepovedati prometa in predelave. Tožnik opozarja, da je postopek dne 15. 11. 2002 in 27. 12. 2002 organ prve stopnje izvedel brez vednosti tožnika, ne da bi ga seznanil z dejanskimi ugotovitvami in ne da bi mu dal možnost zavzeti stališča in se izjaviti kot stranka ter predlagati dokaze. Tožniku ni niti napovedal, da je stekel dodatni postopek in ni izvedel nobenega predhodnega ugotovitvenega in dokaznega postopka. Prav tako pa tudi ne zatrjuje v odločbi, da gre za izjemno situacijo, ko bi bil možen skrajšani ugotovitveni postopek, zato očita bistveno kršitev postopka. Tožnik tudi opozarja na nepravilno delo in napake inšpektorja pri jemanju vzorcev, prenosu vzorcev in na prevelik časovni zamik med odvzemom in oddajo v laboratorij in nemožnost kontrole zaradi neobstoja zapisnika in neobstoja kontrolnega vzorca. Tožnik očita, da so se vzorci jemali "po domače". Navaja, da so zapisniki o ugotovljenih nepravilnostih narejeni enostransko in brez prisotnosti odgovorne osebe - direktorja. Prisotni delavci pa niso imeli pooblastila zastopati obrata. Vse to predstavlja hudo kršitev postopka, ki je vplivala na nezakonitost in nepravilnost odločbe. Izvidi pa niso točni, ker so vzorci bili kontaminirani zaradi ravnanj inšpektorja in njihovih podatkov zato ni mogoče uporabiti v postopku. Navaja, da je bil podvržen inšpektorjevemu štirimesečnemu šikaniranju in enostranskemu ravnanju, saj je bil predmet praktično dnevne kontrole. Kontrole je inšpektor izvajal brez prisotnosti odgovorne osebe, k postopku je pritegnil zaposlene, ne da bi zahteval pooblastila. Zapisnike je praviloma zaključeval sam z navedbo, da je prisotni odklonil podpis. O vsaki kontroli oziroma dejanju, ki ga veterinar opravi ob nadzoru, bi moral voditi evidenco na obrazcu št. 1 in ta mora biti primerljiva z evidenco notranje kontrole. To pa ni bilo izvajano in obrazca veterinarski inšpektor ni izročal tožniku. Tožnik navaja, da naj bi inšpektor izsiljeval plačilo računa za uporabo mobilnega telefona in celo za prometne prekrške, 30. 9. 2002 je brez dovoljenja lastnika vstopil v zasebno pisarno in iz predala sam vzel žig ter z njim žigosal zapisnik. Nadalje navaja, da je inšpektor brise 16. 12. 2002 jemal brez sodelovanja tožnika, zato njegovega ravnanja ni mogoče oceniti kot nepristranskega. Inšpektor je tudi v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v A v zadevi pod opr. št. ..... Tožnik predlaga, da se tožbi ugodi in odločba spremeni in postopek v celoti ustavi. Podrejeno pa predlaga, da se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek in v ponovljenem postopku izvede predlagane dokaze.

Tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, predložila je le upravne spise.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Organ prve stopnje je z odločbo z dne ... nadomestil svojo odločbo št. .... z dne .... na podlagi 1. in 3. odstavka 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Svojo odločitev je organ prve stopnje oprl na 6. točko 27. člena ZZUZIS in na 9. točko 87. člena Zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 33/2001, 110/2002, v nadaljevanju: ZVet-1). Tožena stranka pa se v izpodbijani odločbi opira na 7. točko 27. člena ZZUZIS, prav tako pa na 6. člen in 1. odstavek 27. člena citiranega zakona in na 9. točko 87. člena ZVet-1. Organ prve stopnje je svojo odločitev oprl na ugotovitve kontrole zdravstvene ustreznosti mesnih izdelkov, aditivov, svinjskega čreva in brisov pri tožniku, ki so bili odvzeti med 2. 9. 2002 in 30. 9. 2002 ter 30. 10. 2002 in 11. 10. 2002 ter od 2. 11. do 20. 11. 2002 in 5. in 16. 12. 2002. Vsi vzorci imajo pri oceni skladnosti navedeno, da rezultat mikrobiološke analize ni v skladu z določili pravilnika in so vzorci mikrobiološko oporečni. Na podlagi tako ugotovljenih rezultatov je odločitev organa druge stopnje pravilna in se je pravilno oprl na materialni predpis 6. točke 27. člena ZZUZIS in tako pravilno postopal v skladu s 1. in 3. odstavkom 248. člena ZUP. Organ prve stopnje je pridobil poročila o testiranju vzorcev in na podlagi ugotovitev in ocene skladnosti je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno odločila. Podlago za svojo odločitev je imela v poročilih o testiranju vzorcev, ki se nahajajo v predloženih upravnih spisih. V spisih ni najti le poročila o testiranju vzorcev pod točko 8 in 10 izreka odločbe organa prve stopnje, vendar pomanjkanje teh dveh poročil, ob upoštevanju številnih ostalih poročil, ki so v spisu, po presoji sodišča, ne more vplivati na pravilnost odločitve organa prve stopnje in posledično tudi tožene stranke.

Tožnik očita, da jemanje vzorcev ni bilo opravljeno s pravili stroke in v skladu s Pravilnikom o veterinarsko sanitarnem nadzoru in tožbi prilaga tudi poročila o opravljenem testiranju živil in z izdelano oceno skladnosti, ki jo je naročil tožnik, ki pa kaže pozitivno in tudi negativno oceno skladnosti v zvezi s pravilnikom. Poročila, ki ga prilaga tožnik tožbi, ni mogoče upoštevati in ne more omajati zaključkov tožene stranke oziroma organa prve stopnje. Organ prve stopnje je namreč pridobil podatke, da so določeni vzorci, ki so našteti v izreku odločbe, oporečni in da niso v skladu s pravilnikom in je oprl svojo odločitev ravno na te ocene. Ocene se nanašajo na določene vzorce, ki so vzeti določenega dne in pri posameznem vzorcu je izdelana ocena skladnosti s pravilnikom. Ker odločitev organa prve stopnje temelji na oceni, da so določeni vzorci oporečni oziroma da niso v skladu s pravilnikom, zato tega zaključka organa prve stopnje ne morejo omajati tožbene navedbe o tem, da posamezen vzorec (dne 15. 11. 2002) ni bil odvzet strokovno oziroma v skladu s pravilnikom. Na odločitev tudi ne more vplivati tožbena trditev, da je tožnik odpravil pomanjkljivosti, na katere je opozarjal organ prve stopnje.

Tožnik tudi ugovarja, da ga med postopkom ni zastopal zakoniti zastopnik in da tudi ni bil seznanjen z ugotovitvami organa prve stopnje. Iz predloženega upravnega spisa izhaja, da je organ prve stopnje pri tožniku opravil več inšpekcijskih pregledov po uradni dolžnosti, iz zapisnikov izhaja, da so bili prisotni ali vodja proizvodnje C.C. ali direktor D.D. ali pa tudi E.E., tehnolog. Iz zapisnikov je tudi razvidno kdaj je stranka oziroma navzoči odklonili podpis zapisnika. Na podlagi Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 56/02, v nadaljevanju: ZIN) se glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom ali s posebnim zakonom, uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Določila ZUP določajo kdo je stranka v postopku in da stranka lahko določi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku. Vendar iz predloženega upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnik oziroma direktor D.D. ne dal pooblastila za zastopanje oziroma navzočnost pri posameznem inšpekcijskem pregledu tistemu, ki je naveden v zapisniku. Direktor tožnika tudi ne trdi, da bi organ prve stopnje v času inšpekcijskega postopka obvestil kdo lahko zastopa tožnika v času inšpekcijskega postopka, takšen ugovor tudi ni razviden iz posameznih zapisnikov o opravljenem inšpekcijskem pregledu, prav tako tudi ne iz predloženega upravnega spisa. Tožnik pa tudi ne dokazuje, da bi organ prve stopnje v času inšpekcijskega postopka obvestil in sporočil kdo je pooblaščenec tožnika oziroma direktorja tožnika. V inšpekcijskem postopku pa mora zavezanec, to je tožnik, inšpektorju omogočiti nemoteno opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora (1. odstavek 23. člena ZIN). Zaradi narave inšpekcijskega nadzora pa ima inšpektor zakonsko pooblastilo v 3. odstavku 29. člena ZIN in lahko opravi vsa dejanja v postopku in izvede vse dokaze, ne da bi bila pri tem potrebna navzočnost zavezanca. Tožnik v tožbi tudi ne navaja, da zapisnikov o inšpekcijskem pregledu ne bi prejel oziroma da ne bi bili puščeni v objektu tožnika (4. odstavek 29. člena ZIN) in da ni bil seznanjen z njihovo vsebino, prav tako ne trdi v tožbi, da bi na podlagi inšpekcijskega pregleda ugovarjal ugotovitvam v posameznem zapisniku. Tožnik tudi ugovarja, da ni bil seznanjen z ugotovitvami postopka preden je bila izdana odločba organa prve stopnje, vendar inšpektor pred izdajo odločbe pošlje zavezancu zapisnik in ga pozove, da se v določenem roku izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Po preteku roka inšpektor izda odločbo ne da bi bilo potrebno dodatno zaslišanje stranke (4. odstavek 29. člena ZIN). To pomeni, da ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožnika v postopku ni zastopal zakoniti zastopnik in da tožnik ni bil seznanjen s postopkom preko zapisnikov posameznih inšpekcijskih pregledov. Pri tem pa je sodišče upoštevalo tudi dejstvo, da je organ prve stopnje izdal odločbo z dne 27. 12. 2002 kot nadomestno odločbo po 1. in 3. odstavku 243. člena ZUP. Sodišče zato ne more slediti navedenim tožbenim ugovorom, da je prišlo v upravnem postopku do bistvenih kršitev postopka.

V tem upravnem sporu je sodišče opravilo kontrolo zakonitosti izpodbijanega dokončnega upravnega akta tožene stranke (1. odstavek 1. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), pri tem pa je ocenilo, da je izrek izpodbijane odločbe v zvezi z odločbo organa prve stopnje v skladu z 213. členom ZUP. V kolikor pa tožnik v tožbi graja tudi druge odločbe organa prve stopnje, pa jih sodišče v tem upravnem sporu ne more obravnavati, ker te odločbe niso predmet tega upravnega spora. V tožbi tožnik tudi opozarja na očitane nepravilnosti pri delu samega inšpektorja, vendar se tožnik v tožbi tudi ne sklicuje na kakršnokoli dejanje organa prve stopnje, ki bi bilo povezano z izdajo odločbe prve stopnje v tem upravnem sporu, zato teh navedb sodišče ni moglo upoštevati.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta tožene stranke pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.