Jedro

Pri sodni presoji zakonitosti premestitve zaradi delovnih potreb je bistveno, da toženka dokaže, da dejansko obstojijo razlogi premestitve, kot so navedeni v odločbah toženke (sklep o premestitvi, sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja). Ti morajo biti resnični in ne navidezni.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da se razveljavita sklep toženke št. ... z dne 20. 12. 2021 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 26. 1. 2022 (sodba v točki I izreka). Zavrglo je tožbo v reintegracijskem delu tožbenega zahtevka, da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto direktor območnega urada, ki ga opravlja v nazivu uradni veterinar - svetnik v Območnem uradu A., ter ji priznati vse pravice iz tega delovnega razmerja od 20. 12. 2021 (sklep v točki II izreka, ki ni predmet pritožbe). Toženki je naložilo, da je dolžna plačati tožnici stroške postopka v višini 990,76 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (sodba v točki III izreka).

2.Zoper sodbo (točka I in III izreka) se pravočasno pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka ter naložitve tožnici, da toženki povrne stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške. Toženka poudarja, da sodna presoja zakonitosti premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami) obsega preizkus zakonitega razloga za takšen organizacijski ukrep. Sodišče je v skladu z ustaljeno sodno prakso pristojno ugotavljati, ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen. Razlogi za premestitev tožnice so v sklepih toženke, ki ju je treba presojati skupaj, jasno in podrobno obrazloženi. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi toženka izpodbijano odločitev utemeljila zgolj s sklicevanjem na besedilo relevantnih zakonskih določb. Glede obrazloženosti razloga za premestitev sodišče prve stopnje ne očita nezadostne obrazložitve, temveč izhaja iz subjektivno motivirane izpovedi tožnice in njene prijateljice, s čimer gre de facto za vmešavanje v razloge, ki so v pristojnosti predstojnika. Pomembno je, ali je razlog za premestitev, to je ocena predstojnika, da bo s premestitvijo zagotovil učinkovito in smotrnejše delo organa, resničen in ne navidezen. Iz izpodbijanih sklepov, navedb toženk, izjave B. B. in izpovedi B. B. jasno izhaja, da je razlog za tožničino premestitev resnično obstajal in ni bil zgolj navidezen. Toženka poudarja, da je ocena glede razlogov za premestitev organizacijska odločitev v izključni pristojnosti predstojnika, kar je bil B. B., v katero sodišče ne more in ne sme posegati. Dejanski razlogi za tožničino premestitev izhajajo tudi iz pisne izjave in izpovedbe B. B., ki jo toženka v pritožbi na več mestih v obsežnih sklopih povzema. Po njenem prepričanju je predstojnik ustrezno utemeljil svojo odločitev o premestitvi tožnice, torej pojasnil, zakaj bo s tem delo organa v celoti gledano bolj učinkovito in smotrno, kar je tudi ustrezno obrazloženo v izpodbijanih sklepih toženke. Ta sta po njenem prepričanju pravilna in zakonita. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala obstoja delovnih potreb, na podlagi katerih je bila potrebna premestitev tožnice iz delovnega mesta direktorice območnega urada v oddelek C., temelji na napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju oziroma na neprepričljivi dokazni presoji, ki ni v skladu z zahtevami iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami). Sodba ne dosega standarda obrazložene sodbe, s čimer je kršena toženkina pravica do pritožbe (absolutna bistvena kršitev procesnih določb po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega postopka. Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna: neupoštevanje metode iz 8. člena ZPP (relativna bistvena kršitev 8. člena ZPP, ker dokazna ocena ni bila opravljena vestno, skrbno in ni analitično sintetična, ki pa lahko preraste v absolutno bistveno kršitev določb postopka) ali vsebinsko neprepričljiva dokazna ocena, ki je v nasprotju z neformalnimi dokaznimi pravili, zato je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Po prepričanju toženke sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ustrezno pojasnilo, katere dokaze je ocenilo kot verodostojne in katere ne. Tako ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je ocenilo, da toženka ni dokazala obstoja delovnih potreb. Brez navedbe razlogov za to je v celoti sledilo navedbam in izpovedbi tožnice ter z njene strani predlagane priče, ki je tožničina prijateljica. Izostala pa je vsakršna dokazna ocena dokazov, predlaganih s strani toženke, predvsem izpovedi in pisne izjave takratnega predstojnika organa B. B. in izpodbijanih sklepov. Ker sodišče ni ustrezno ovrednotilo verodostojnosti vsake od prič ter ostalih predloženih dokazov, ni mogoče preizkusiti, ali je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo (149. člen ZJU). Prvostopnemu zaključku, da tožnica ni bila operativka in na področju veterinarstva ni opravila nobenega inšpekcijskega pregleda, zaradi nasprotja z izpovedjo B. B. očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Zmoten je tudi očitek, da B. B. ni znal pojasniti, na podlagi česa je ocenil, da bo s tako zamenjavo mogoče zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa kot celote, kar je v njegovi pristojnosti predstojnika. Šele v pritožbi pojasnjuje razloge, zakaj se predstojnik pred izdajo sklepa o premestitvi ni posvetoval s tožničino neposredno nadrejeno D. D., pri čemer izpostavlja, da gre za dopustno pritožbeno novoto, ker toženka glede na potek postopka na prvi stopnji ni mogla vedeti, da so navedene okoliščine pravno relevantne. V zvezi z zaključki sodišča prve stopnje glede neizkušenosti E. E. na področju vodenja območnega urada izpostavlja, da se je njen prevzem vodenja izkazal kot zelo dobra odločitev, kar izhaja že iz obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 20. 12. 2021. Zmoten je prvostopni zaključek, da predstojnik ni znal ustrezno utemeljiti zamenjave tožnice na delovnem mestu direktorja območnega urada. Materialnopravno zmotna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo uspeh tožnice v postopku. Priglaša pritožbene stroške.

3.V odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih v pritožbi izpostavlja toženka. V okviru podanih navedb strank in zanje predlaganih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno ter nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6.Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti premestitve tožnice brez njenega soglasja, ki je bila opravljena z izpodbijanima sklepoma toženke z dne 20. 12. 2021 in 26. 1. 2022. Na podlagi teh je bila tožnica brez soglasja premeščena na (uradniško) delovno mesto uradni veterinar - svetnik v Območnem uradu A., v katerem je pred premestitvijo zasedala položajno uradniško delovno mesto direktor območnega urada. Po izpeljanem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka ni dokazala obstoja delovnih potreb, na podlagi katerih je bila potrebna premestitev tožnice iz delovnega mesta direktorice območnega urada v oddelek C. Ugotovilo je, da je toženka hkrati s premestitvijo tožnice prav iz tega oddelka na delovno mesto tožnice razporedila eno najbolj izkušenih veterinark na oddelku C. E. E., ki je vrsto let opravljala delo kot namestnica veterinarja F. F. (katerega predhodna premestitev na lastno željo v mobilno enoto je sploh povzročila obstoj potrebe po zaposlitvi izkušenega veterinarja v tem oddelku). Tem dejanskim ugotovitvam pritožba niti ne nasprotuje. Toženka po presoji sodišča prve stopnje take spremembe oziroma zamenjave tožnice ni ustrezno utemeljila, saj ni pojasnila niti dokazala, zakaj bi bilo s tako premestitvijo (dejansko zamenjavo tožnice) delo organa v celoti gledano bolj učinkovito in smotrno. Tak svoj zaključek je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo obrazložilo, tako da ga je bilo mogoče preizkusiti, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba ne dosega standarda obrazložene sodne odločbe, s čimer naj bi bila kršena pravica toženke do pritožbe. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po obrazloženem ni podana.

7.Neutemeljen je tudi pavšalni pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve procesnih določb, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje s kršitvijo načela proste presoje dokazov po 8. členu ZPP s tem, ko po stališču pritožbe ni ustrezno pojasnilo, katere dokaze in zakaj je ocenilo kot verodostojne in katere ne. Ta implicitno predpostavlja, da je sodišče razpolagalo z velikim številom nasprotujočih si dokazov, iz katerih bi moralo na podlagi proste presoje dokazov (8. člen ZPP) izluščiti, kateri od teh dokazov so verodostojni in zanesljivi ter posledično služijo kot podlaga za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja. Dokazni postopek v obravnavani zadevi ni ponudil tako pestrega nabora dokaznih sredstev. Nasprotno, toženka v utemeljitev razlogov za premestitev tožnice zadostnih dokazov ni predlagala, kot je ob upoštevanju uspeha celotnega dokaznega postopka pravilno zaključilo sodišče prve stopnje z zavzetim stališčem, da toženka utemeljenega razloga za premestitev tožnice po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU ni uspela dokazati (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 24). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ustrezno pojasnilo, katere dokaze je ocenilo kot verodostojne in katere ne oziroma da ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je ocenilo, da toženka ni dokazala obstoja delovnih potreb. Iz obrazložitve prvostopne sodbe je namreč mogoče jasno razbrati, da je bil tak prvostopni sklep sprejet v posledici odsotnosti oziroma pomanjkanja dokazov za zatrjevani razlog za premestitev po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU. Neobstoječi dokazi pa po naravi stvari ne morejo biti podvrženi dokazni oceni, odsotnost katere je bistvo pritožbenega očitka v tej smeri.

8.Skladno z določbama 147. in 150. člena ZJU se lahko javni uslužbenec v okviru istega delodajalca brez njegovega soglasja s sklepom premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb. Premestitev je mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Uradnika je praviloma mogoče trajno premestiti le na uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu iste stopnje.1 V skladu s prvim odstavkom 149. člena istega zakona se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno-tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če: 1. so podani poslovni razlogi; 2. je ugotovljeno, da je javni uslužbenec nesposoben za svoje delovno mesto; 3. predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa; 4. se trajno spremeni obseg dela ali racionalizirajo delovni postopki in javni uslužbenec nima več polne delovne obremenitve in 5. v drugih primerih, ki jih določa zakon. V izpodbijanih sklepih je premestitev obrazloženo temeljila na 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU, torej na oceni predstojnika, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa.

9.Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da se sodišče ne more spuščati v organizacijske odločitve toženke oziroma njenega predstojnika, ki samostojno presodi, s kakšno kadrovsko zasedbo delovnih mest bo toženka najbolj uspešno izvajala zastavljene naloge, vendar pa morajo biti razlogi premestitve, s katerimi je utemeljeval izpodbijana sklepa, resnični in ne navidezni. Sodišče prve stopnje je moralo v tem sporu preveriti resničnost zatrjevanega razloga za premestitev tožnice, kot izhaja iz odločb toženke. Pravilno je zato ugotavljalo, ali obstajajo okoliščine, ki kažejo na to, da je bil razlog za premestitev zgolj navidezen (da je prikrival drug, dejanski razlog za premestitev), kot je v postopku trdila tožnica. Upoštevaje zgoraj navedeno materialnopravno podlago in trditve tožnice o navideznosti razlogov za premestitev, je pri sodni presoji zakonitosti premestitve zaradi delovnih potreb bistveno, da toženka dokaže, da dejansko obstojijo razlogi premestitve, kot so navedeni v odločbah toženke (sklep o premestitvi, sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja). Ti morajo biti resnični in ne navidezni. Tožnica naj bi bila v skladu z izpodbijanima sklepoma na delovno mesto uradni veterinar - svetnik v oddelek C. premeščena iz razloga po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU, torej ker je predstojnik ocenil, da je na ta način mogoče zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, česar pa toženka tudi po presoji sodišča druge stopnje ni uspela dokazati. Po prepričanju toženke, ki ga ponavlja v pritožbi, naj bi bil zatrjevani zakonski razlog za premestitev izkazan že s potrditvijo predstojnika (ki je izdal izpodbijani sklep o premestitvi na prvi stopnji) oziroma z njegovo izpovedbo, v kateri je logično potrdil oziroma ponovil izbrani zakonski razlog za premestitev v smislu take svoje subjektivne ocene. Vendar to samo po sebi ne zadošča za vsebinsko utemeljitev premestitve oziroma za obrazložitev razlogov zanjo, tako da je mogoč njihov sodni preizkus. Utemeljenost zatrjevanega razloga za premestitev mora namreč dokazati toženka. Navedeno ne pomeni, da bi se s preizkusom obstoja deklariranih razlogov za premestitev s strani sodišča le-to spuščalo v organizacijsko odločitev, ki je v izključni pristojnosti predstojnika organa, kot zmotno izpostavlja pritožba. Gre zgolj za vsebinski preizkus, ali je razlog za premestitev resničen in ne zgolj navidezen, za kar toženka še v pritožbi pravilno priznava, da je sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso vendarle pristojno ugotavljati.

10.Toženka se v zvezi s pojasnitvijo razlogov za premestitev v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na vsebino izpodbijanih sklepov, katerih zakonitost in utemeljenost je šele predmet presoje, zato z njima ne more utemeljevati razlogov za premestitev in posledično ne morejo biti predmet dokazne ocene kot eni izmed (listinskih) dokazov, ki naj bi v njih navedene razloge za premestitev hkrati tudi potrjevali. V dokaz in utemeljitev razlogov za premestitev (ocene predstojnika, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa - 3. točka prvega odstavka 149. člena ZJU) je toženka tako ponudila zgolj zaslišanje takratnega predstojnika B. B. (in njegovo predhodno podano pisno izjavo, pri čemer gre za enoten dokaz). Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da zgolj z navedeno izpovedbo toženka ni zmogla ustrezno utemeljiti oziroma pojasniti, zakaj bo s tako premestitvijo delo organa v celoti gledano bolj učinkovito in smotrno, glede na to, da se je predstojnik s tem v zvezi skliceval na svojo osebno oceno, kar ne more zadostovati, saj brez dodatne obrazložitve, ki je ni podal, taka ocena ni objektivno preverljiva in je sodišče ni moglo preizkusiti. Pravilnosti takega prvostopnega zaključka ne more spremeniti obsežno povzemanje celotnih sklopov izpovedbe predstojnika, zaslišanega kot priče, ki pa z vidika vsebinske utemeljitve razlogov za premestitev več od variacij svoje subjektivne ocene izbranega razloga za premestitev po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU vendarle ni ponudil. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da naj bi v izpodbijani sodbi izostala vsakršna dokazna ocena dokazov, predlaganih s strani toženke, predvsem izpovedi in pisne izjave takratnega predstojnika organa B. B. Sodišče prve stopnje izpovedbi B. B. ni sledilo zato, ker bi jo ocenilo kot neverodostojno in nezanesljivo, temveč zato, ker tudi iz navedene izpovedbe vsebinsko utemeljenih razlogov za premestitev ni bilo mogoče razbrati.

11.Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ni pritožbeno izpodbijano, da je dejansko prišlo do zamenjave tožnice na delovnem mestu direktor območnega urada in njene premestitve na delovno mesto uradni veterinar - svetnik v oddelek C. (pri čemer operativnega dela tega delovnega mesta tožnica v preteklosti ni opravljala), iz tega istega oddelka pa je bila razporejena izkušena veterinarka E. E. na delovno mesto direktor območnega urada, je zasledovani razlog premestitve, zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, tudi po presoji sodišča druge stopnje vsaj vprašljiv. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka utemeljenega razloga za premestitev ni dokazala, je po vsem obrazloženem pravilen.

12.Pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje brez navedbe razlogov za to v celoti sledilo navedbam in izpovedbi tožnice ter z njene strani predlagane priče, ki je tožničina prijateljica (pri čemer toženka najverjetneje meri na pričo D. D., takrat tožnici neposredno nadrejeno direktorico Inšpekcije), niso utemeljene. Kot pojasnjeno izpodbijani prvostopni zaključek o neobstoju (nedokazanosti) razlogov za premestitev prvenstveno temelji na zaključku, da toženka zatrjevanih razlogov ni uspela dokazati. Izpovedba tožnice, ki je relevantna za odločitev, je zgolj v zvezi z njenimi delovnimi izkušnjami z operativnim delom uradnega veterinarja - svetnika na področju oddelka C. (opravljanja konkretnih inšpekcijskih nadzorov), v zvezi s čimer je sodišče prve stopnje obrazloženo sledilo izpovedbi tožnice, da konkretnih inšpekcijskih nadzorov na tem področju kot direktorica območnega urada ni izvajala. Sicer pa je to smiselno potrdil tudi priča B. B. s pojasnilom, da direktor ni operativec in se v izvajanje inšpekcijskih nadzorov ne vključuje, temveč opravlja le verifikacijo dela podrejenih (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 16). Pritožbene navedbe v zvezi s pričo D. D. pa toženka že sama označi kot pritožbeno novoto, le da zmotno meni, da je ta opravičljiva (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker nasprotno po presoji sodišča druge stopnje toženka ni podala nobenih opravičljivih razlogov za navedbo novih dejstev v zvezi s pričo D. D. šele v pritožbi (pojasnilo razlogov, zakaj se predstojnik z njo ni posvetoval pred izdajo sklepa o premestitvi), sodišče pritožbenih navedb v tej smeri ni upoštevalo. Podobno so neupoštevne tudi pritožbene navedbe o tem, kako pravilna odločitev se je izkazal prevzem vodenja s strani E. E., kar za samo odločitev o zakonitosti izpodbijanih sklepov niti ni pravno relevantno.

13.V odločitvi o stroških postopka na prvi stopnji je sodišče odločilo, da jih je toženka dolžna povrniti tožnici ne glede na to, da je bila tožba v delu zahtevka glede reintegracije zavržena. Taka odločitev je bila sprejeta zgolj zaradi upokojitve tožnice med postopkom na prvi stopnji in posledičnega odpada pravnega interesa na reintegracijo. Povsem sprejemljivo je zato prvostopno stališče, da je tožnica uspela s ključnim delom tožbenega zahtevka, glede preostalega zahtevka pa posebni stroški niso nastali, zato ji je dolžna toženka povrniti potrebne stroške postopka. Teh po višini toženka ne graja. Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji je po vsem obrazloženem materialnopravno pravilna.

14.Sodišče druge stopnje je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15.Glede stroškov pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ter prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženka namreč s pritožbo ni uspela, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k rešitvi pritožbe, zato stroškov odgovora na pritožbo ni bilo mogoče priznati kot potrebnih stroškov pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Razen če je premestitev izvedena iz razloga nesposobnosti za uradniško delovno mesto ali iz poslovnega razloga (drugi odstavek 147. člena ZJU).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8

Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 147, 149, 149/1, 149/1-3, 150

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.