Jedro

Izračun rente je dejansko in ne materialnopravno vprašanje.

Pri spremembi naturalnega preživljanja v denarno rento se ta določa glede na vrednost dogovorjenega dosmrtnega preživljanja, ne pa glede na preživninske potrebe upravičenca.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tudi tožbenemu zahtevku tožnice na plačilo mesečne denarne rente v znesku višjem za 300,00 EUR, tako da sta toženca dolžna plačevati tožnici mesečno denarno rento v znesku 600,00 EUR (namesto 300,00 EUR).

Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne, pritožba tožene stranke pa se zavrne v celoti in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 286,42 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

: Za odločanje o pritožbi v tej zadevi je pristojno Višjega sodišča v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naturalno dajatev, preužitek iz točke III izročilne pogodbe z dne 5.9.1975, sklenjene med tožnico kot izročevalko in tožencema kot prevzemnikoma, spremenilo tako, da sta toženca namesto izpolnjevanja obveznosti, dogovorjenih v točki III. izročilne pogodbe z dne 5.9.1975, dolžna od 17.12.2007 nerazdelno plačevati na roke tožnici mesečno denarno rento v znesku 300,00 EUR, ki dospe v plačilo vsakega petega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude sta dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Presežni del tožbenega zahtevka, po katerem naj bi toženca nerazdelno plačevala tožnici mesečno denarno rento v znesku višjem za 300,00 EUR in zahtevek, po katerem sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožnici 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.12.2007 dalje, je zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, zaradi bistvene kršitve določil ZPP in predlaga, da sodišče zamudno sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Navaja, da sodišče ne bi smelo uporabiti določbe 3. odst. 318. člena ZPP, temveč določbo 1. odst. tožbenega zahtevka, saj so za izdajo zamudne sodbe podani vsi pogoji. Tožeča stranka meni, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, navedenih v tožbi. Ne more se strinjati s stališčem sodišča, da svojega zahtevka ni pojasnila. Res prejema državno pokojnino, a le okrog 168,00 EUR na mesec. Pri presoji višine je sodišče upoštevalo, da tožnica živi pri P. M., kjer ima zagotovljeno prehrano in stanovanje, teh stroškov sodišče ne bi smelo šteti kot stroškov, ki jih nosi P.M.. Nato podaja izračun potrebnih stroškov preživljanja in navaja, da je samo stroškov hrane in stanovanja mesečno cca. 500,00 EUR, tako da z državno pokojnino in prisojenimi 300,00 EUR komaj pokriva stanovanje in prehrano. Če se upoštevajo še stroški v zvezi z zdravili, prevozi k zdravniku, v zvezi s higieno, obleko, obutvijo, so ti mesečno zagotovo najmanj 300,00 EUR, tako da ni razloga, da je sodišče zahtevek v presežku zavrnilo. Prav tako ni razlogov, da je sodišče zavrnilo verzijski zahtevek 2.400,00 EUR, saj toženca nista izpolnjevala preživninskih obveznosti do tožnice in predstavlja zanju odselitev tožnice iz domačije L., ki sta jo dolžna izročiti tožnici, ki je hkrati prikrajšana za isti znesek.

Tožena stranka pa se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava in sodbo izpodbija v prisodilnem delu pod točko 1 izreka sodbe. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Najprej v pritožbi povzema vsebino obrazložitve sodbe, nato pa navaja, da je med strankami nesporno, da je tožena stranka pred izdajo izpodbijane zamudne sodbe v spis vložila vlogo sodišču, v kateri je prerekala navedbe tožeče stranke. Tožena stranka navaja, da je izpodbijana zamudna sodba izdana v nasprotju z določili 318. člena Zakona o pravdnem postopku in utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz navedb v tožbi, najmanj glede višine zahtevane in prisojene denarne rente v višini 300,00 EUR mesečno. Tožba v tej pravdni zadevi ni sklepčna in zamudna sodba ni dopustna. Sodišče prve stopnje mora v zvezi s sklepčnostjo tožbe presoditi, ali iz trditev in navedb dokazov izhaja zatrjevana pravna posledica, ne samo glede temelja zahtevka, temveč tudi glede višine zahtevane preužitne rente. Ugotavljanje višine rente ne pomeni ugotavljanja dejstev, temveč pravilno uporabo materialnega prava, zato mora sodišče presoditi, ali višina denarnega zahtevka izhaja iz zatrjevanih dejstev in posledic ali ne, česar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo in ne more storiti brez obravnavanja zadeve. Sodišče je samo ocenilo, da so preloženi dokazi v nasprotju z dejstvi za spremembo naturalnih obveznosti v denarno rento v višini tožbenega zahtevka. O prisojenem delu zahtevka ne obstaja dokaz izvedenskega mnenja ustrezne stroke, niti drugi dokazi niso predloženi v nesklepčni tožbi tožnice. Sodišče je odločalo na pamet, arbitrarno in v nasprotju z določbami člena 318 ZPP.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago v tej zadevi navajalo določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, OZ), kar je napačno, saj gre v konkretnem primeru za obligacijsko razmerje, nastalo pred uveljavitvijo OZ, zato se v tej zadevi uporabljajo prej veljavne določbe Zakona o dedovanju (Ur. l. RS, št. 15/76, ZD), in sicer določila o izročilni pogodbi (106. do 116. člen ZD), kot tudi določbe pogodbe o dosmrtnem preživljanju (117. do 122. člena ZD), saj je pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja za čas življenja, ki je bila med pravdnimi strankami sklenjena 5.9.1975 mešana pogodba, ki ima tako elemente izročilne pogodbe, kot elemente pogodbe o dosmrtnem preživljanju. V praksi je tudi za izročilno pogodbo uveljavljena analogna uporaba pravil pogodbe o dosmrtnem preživljanju, torej tudi 121. člena ZD, ki je vsebinsko enak 562. členu OZ, na katerega je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje. Vsebinsko je torej sodišče prve stopnje uporabljalo pravilno materialno pravo.

V skladu s 318. člena Zakona o pravdnem postopka (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, v nadaljevanju ZPP), izda sodišče prve stopnje zamudno sodbo zoper toženo stranko potem, ko ugotovi: - da je potekel 30-dnevni rok, odkar je toženi stranki pravilno vročilo tožbo s pozivom na odgovor in opozorilom na posledice iz 2. odst. 277. člena ZPP, - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotavljalo obstoj navedenih pogojev za izdajo zamudne sodbe, pri čemer je zahtevek tožeče stranke delno zavrnilo, torej je za ta del zahtevka (v skladu s 3. odst. 318. člena ZPP) ugotovilo, da ni utemeljen, pri čemer je takšen zaključek sodišča prve stopnje delno materialnopravno zmoten, o čemer več v nadaljevanju.

Posebej glede pritožbe tožene stranke: Tožena stranka v pritožbi navaja, da je pred izdajo sodbe v spis vložila vlogo, v kateri je prerekala navedbe tožeče stranke. Vlogo je res vložila, na dan izdaje sodbe, ni pa vložila pravočasnega odgovora na tožbo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in česar v pritožbi tudi ne izpodbija.

Zamudna sodba temelji na sistemu pozitivne litiskontestacije, kar pomeni, da mora sodišče šteti, da tožena stranka priznava vse dejanske navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v tožbi. Sodišče pred izdajo zamudne sodbe glede sklepčnosti preizkusi, ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Šteje se, da tožena stranka priznava v tožbi navedena dejstva, zato tožena stranka po izdaji zamudne sodbe ugotovljenim dejstvom ne more ugovarjati, saj zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338. člena ZPP). V zvezi s tem tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožba v tej pravdni zadevi ni sklepčna (glede rente za čas po vložitvi tožbe). Neutemeljena je njena pritožbena navedba, da ugotavljanje višine preužitne rente ne pomeni ugotavljanja dejstev, temveč pravilno uporabo materialnega prava. Nasprotno, izračun rente je dejansko in ne materialnopravno vprašanje in ker se, kot že navedeno, šteje, da tožena stranka priznava v tožbi navedena dejstva, je potrebno šteti tudi, da priznava v tožbi navedeno dejstvo, da znaša mesečna vrednost izgovorjenih naturalnih dajatev 600,00 EUR. Upoštevaje takšno izhodišče je tožba tožeče stranke glede zahtevane denarne rente za čas po vložitvi tožbe sklepčna, sodišče prve stopnje je sklepčnost tudi presojalo, čeprav je pri tem tožbeni zahtevek napačno tudi glede rente za čas po vložitvi tožbe delno zavrnilo (o tem pri pritožbi tožeče stranke). Vse drugačne pritožbene navedbe, da torej utemeljenost zahtevka ne izhaja z navedb v tožbi, najmanj glede višine prisojene rente in da sodišče sklepčnosti ni presojalo, niso utemeljene.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja tožene stranke, da ne obstaja dokaz izvedenskega mnenja ustrezne stroke ter, da niso predloženi drugi dokazi, saj sodišče pri izdaji zamudne sodbe glede dokazov presoja le, ali dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik (4. točka 1. odst. 318. člena ZPP), zadošča, da tožeča stranka dokaze predlaga, ni pa jih dolžna priložiti že tožbi. Končno je neutemeljena tudi navedba, da je sodišče samo ocenilo, da so dokazi v nasprotju z dejstvi, saj česar takšnega sodišče prve stopnje v sodbi ni ugotovilo.

Posebej glede pritožbe tožeče stranke: Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 3. odst. 318. člena ZPP, v kolikor se njena pritožbena navedba nanaša na rento za čas od vložitve tožbe dalje. Tožeča stranka je, kot že navedeno, v tožbi ocenila, da znaša mesečna vrednost izgovorjenih naturalnih dajatev 600,00 EUR, šteje se, da to dejstvo tožena stranka priznava. Sodišče bi moralo zato zahtevku tožeče stranke glede denarne rente za čas od vložitve tožbe dalje ugoditi v celoti. Neutemeljeno je ocenjevalo, kakšni so sedanji stroški tožeče stranke, glede na neprerekanost v tožbi zatrjevanih dejstev, saj mora višina denarne rente ustrezati vrednosti prevzetih preživninskih obveznosti. Ko gre za spremembo naturalnega preživljanja v denarno rento, namreč te ni mogoče določiti glede na tožničine preživninske potrebe, pač pa glede na vrednost dogovorjenega dosmrtnega preživljanja. Res bi lahko zavezanca ugovarjala sposobnost plačevanja rente ter krivdo za spremembo razmer, vendar nikakršnih trditev v tej smeri tožena stranka ni podala, glede na to, da na tožbo ni pravočasno odgovorila, zato je torej relevantna vrednost dogovorjenega dosmrtnega preživljanja, to pa je tožeča stranka v tožbi tudi navedla in ocenila. Tožeča stranka zato v pritožbi utemeljeno navaja, da je zahtevek zadosti pojasnila, njene pritožbene navedbe v zvezi s pojasnjevanjem sedanjih potreb tožeče stranke pa so, ob obrazloženem, pravno nerelevantne.

Neutemeljena pa je pritožba tožeče stranke, v kolikor se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo 2.400,00 EUR. Glede tega dela zahtevka je v tožbi tožnica navajala, da zahteva za nazaj za štiri mesece znesek 2.400,00 EUR, to je po 600,00 EUR mesečne rente. Nikakršnih navedb ni podala v zvezi z morebitnim prikrajšanjem oziroma obogatitvijo, navedeno navaja šele v pritožbi, kar je nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP). Pri renti gre za občasne dajatve, ki se plačujejo vnaprej, zato je mogoče denarno rento zahtevati le od vložitve tožbe dalje oziroma od vložitve takšnega zahtevka dalje, zavrnitev tožbenega v tem delu s strani sodišča prve stopnje je pravilna, zadostna je tudi obrazložitev.

Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje delno napačno uporabilo določbo 3. odst. 318. člena ZPP, v posledici napačne materialnopravne razlage 562. člena OZ, ki je identičen 121. členu ZD, ki pride v poštev v tej zadevi. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo zato potrebno spremeniti tako, da se ugodi tudi zahtevku tožeče stranke za plačilo mesečne denarne rente za dodatnih 300,00 EUR, skupno sta torej toženca tožnici dolžna plačevati mesečno 600,00 EUR denarne rente.

Kot že navedeno je v preostalem delu pritožba tožeče stranke neutemeljena, medtem ko je pritožba tožene stranke neutemeljena v celoti. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo zato potrebno v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi in pritožbi glede tega zavrniti, saj sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela glede denarne rente, ni pa uspela glede verzijskega zahtevka. Sodišče druge stopnje je zato kot vrednost spora na pritožbeni stopnji, glede katerega je tožeča stranka uspela, upoštevalo polovico preostalega tožbenega punktuma, potem, ko je od celotnega odbilo 2.400,00 EUR. Sestava pritožbe od tako ugotovljene vrednosti znaša 500 odvetniških točk, poročilo stranki pa 20 odvetniških točk (ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR to znaša 238,68 EUR), 20 % DDV znaša 47,74 EUR. Skupno je tako tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 286,42 EUR pritožbenih stroškov.