Jedro

Po načelu ipso iure dedovanja izjava o sprejemu dediščine ni predpostavka pridobitve dedne pravice in prehoda zapuščine na dediče. Veljavnost (in iztožljivost) darilne obljube je vezana na strogo obličnost. Če je predmet takšne pogodbe nepremičnina, se je za njeno pravno učinkovitost zahtevala ne le pisna oblika (primerjaj prvotno besedilo paragrafa 943 ODZ), temveč (po spremembi tega pravila od 25. julija 1871) sklenitev pogodbe v obliki notarskega akta (v poznejšem vmesnem obdobju, ko so notarske posle prevzela sodišča, pa je morala biti obljuba darila dana na sodni zapisnik). Stališče revizije, da pravilnost obličnosti izjave („odpoved premoženju - dediščini“) ne more biti presojana po dednopravnih pravilih, je pravilno: izjava ni bila podana v okviru zapuščinskega postopka, v katerem bi B. B. nastopala kot dedinja. Toda pogodba bi morala biti glede nepremičnin pisna - teorija realizacije ne pride v poštev, ker nepremičnega premoženja B. tožnici ni mogla izročiti, saj je bilo še „državno“. Izročitev nepremičnin v posest v času, ko B. še ni bila njihova lastnica, ne zadošča: za realizacijo ustne pogodbe o prenosu lastninske pravice je potrebna izročitev, ki ima za posledico prenos vseh upravičenj dotedanjega lastnika na pridobitelja.

Izrek

I. Revizija zoper sodbo o primarnem zahtevku se zavrne, zoper sodbo o podrednem zahtevku pa zavrže. II. Tožeča stranka je dolžna drugi toženki povrniti 2.020,19 EUR stroškov odgovora na revizijo. Če v 15 dnevnem paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo in bo od zamude dalje dolžna plačati še zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. V letu 1945 je bilo tožničini babici A. A., umrli 18. 7. 1980, nacionalizirano nepremično premoženje. Edina denacionalizacijska upravičenka je bila njena hčerka in tožničina teta B. B., ki je leta 1992 pooblastila tožnico za vložitev denacionalizacijskega zahtevka, nato pa 14. 7. 1993 umrla. Ni imela otrok, njen mož C. C. pa je umrl za njo, leta 1997. Pričakovani dediči po B. B. so tožnica (do 1/2) in dediči C. C. (do 1/2). B. B. je bilo premoženje vrnjeno z odločbami v letu 2003 in 2004, tožnica pa je bila že v upravnem postopku postavljena za skrbnico za poseben primer. Zapuščinski postopek je bil prekinjen do rešitve tega spora.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženke izstavijo listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala kot lastnica določenih nepremičnin v k. o. M. in S. G. ter da ji odstopijo odškodninsko terjatev v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v skupnem znesku 165.969,94 EUR. Prav tako je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je izključna lastnica teh nepremičnin, ki zato ne spadajo v zapuščino B. B. Obrazložilo je, da pokojna ni podpisala izjave o odpovedi premoženju - dediščini po materi A. A. v korist tožnici. S premoženjem, ki je bilo za časa življenja B. še nacionalizirano, bi lahko razpolagala le oblično, po dednem pravu. Tožnica, ki je bila v denacionalizacijskem postopku postavljena kot skrbnica nacionaliziranega premoženja, ga ni mogla niti priposestvovati. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v vsebinskem delu potrdilo. Zaključilo je še, da je primarni tožbeni zahtevek neutemeljen tudi že zato, ker toženci še niso bili razglašeni za dediče po B. B. in glede premoženja iz zapuščine ne morejo izdajati zemljiškoknjižnih listin, niti odstopiti terjatev. Glede pisne izjave po soprogu je zapisalo, da bi bilo za njeno veljavnost potrebno pisno pooblastilo, saj se za obličen pravni posel po pooblaščencu (enako tudi za dedno izjavo po pooblaščencu) zahteva tudi pisno pooblastilo (90. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Če je obstajal ustni dogovor, da bo B. B. denacionalizirano premoženje neodplačno prenesla na tožnico, bi bila to obljuba darila, ki bi prav tako morala biti pisna. Tožnica se tudi zmotno sklicuje na stališče, da je bilo premoženje kot darilo uresničeno z izročitvijo v posest med denacionalizacijskim postopkom. Sodišče je odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka.

4. Zoper sodbo drugostopenjskega sodišča vlaga tožnica pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi ter podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške revizije. Vrhovno sodišče bo revizijske navedbe povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorilo.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija zoper odločitev o primarnem zahtevku ni utemeljena, zoper odločitev o podrednem zahtevku pa ni dovoljena.

O nedovoljenosti revizije Tožeča stranka je postavila dva zahtevka. S primarnim je zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnih listin, na podlagi katerih se bo lahko vpisala kot lastnica določenih nepremičnin v k. o. ... ter odstop terjatev do Slovenske odškodninske družbe, s podrednim pa ugotovitev, da je izključna lastnica navedenih nepremičnin, ki zato ne spadajo v zapuščino po pokojni B. B. Do kumulacije zahtevkov je prišlo med pravdo, pri čemer tožeča stranka za podredni zahtevek ni navedla vrednosti spornega predmeta. Revizija zoper odločitev o tem zahtevku je zato nedovoljena (377. člen ZPP).

Glede odločitve o primarnem zahtevku

7. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da dejanske ugotovitve iz razveljavljene sodbe sodišča prve stopnje ne morejo biti podlaga odločitve, torej tudi revizija z njimi ne more biti utemeljena.

8. Tožnica zahtevek utemeljuje na dveh podlagah: (1) na zatrjevani ustno sklenjeni pogodbi z B. B., s katero bi imenovani v denacionalizacijskem postopku vrnjeno premoženje prešlo v njeno (tožničino) last in (2) na pisni izjavi B. o odpovedi dediščini. Ugotovljeno je, da je bilo premoženje, ki je predmet te pravde, B. vrnjeno po njeni smrti (oba zatrjevana pravna posla sta bila torej sklenjena v času, ko je vrnitev premoženja šele pričakovala).

9. Revidentka meni, da je materialnopravno stališče višjega sodišča, da toženci ne morejo izdati zemljiškoknjižnih listin niti odstopiti terjatev, ker še niso bili razglašeni za dediče, zmotno in v tem postopku povsem novo. Dedovanje se namreč na podlagi zakona uvede s trenutkom zapustnikove smrti, kar pomeni, da izjava dediča, da dediščino sprejema, ni potrebna. Ker so tožene stranke bile poklicane k dedovanju in ker nihče ni izjavil, da dediščine ne sprejema, jih je torej treba obravnavati kot dediče in s tem kot pasivno legitimirane stranke za konkretni spor.

10. Revizija ima prav. Po načelu ipso iure dedovanja izjava o sprejemu dediščine ni predpostavka pridobitve dedne pravice in prehoda zapuščine na dediče (prim. prvi odstavek 123. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Razlogi v 7. točki sodbe pritožbenega sodišča so materialnopravno zmotni. Vendar stališče, da toženci zato, ker še niso podali izjav o sprejemu dediščine, ne morejo podati zemljiškoknjižnega dovolila in izjave o prenosu terjatev do SOD-a na odločitev ni vplivalo. Bistvena je bila presoja, da tožnica po materialnem pravu ni upravičena do premoženja, ki je predmet te pravde.

11. Že zato, ker je ugotovljeno, da izjava o odpovedi dediščini ni pristna (ni je podpisala B. B..), je relevantno le, ali je tožničin zahtevek utemeljen na podlagi ustne pogodbe (vnaprej, pred uvedbo dedovanja, je mogoče odpoved dedovanju doseči le s sporazumom o odpovedi neuvedenega dedovanja - 137. člen ZD). Višje sodišče se postavi na stališče, da gre v primeru obstoja ustnega dogovora za obljubo darila, ki bi prav tako morala biti pisna. Revidentka tega ne izpodbija izrecno; revizijo v tem delu utemeljuje s tezo, da je pogodba oziroma darilo veljavno, če je stranka, ki je predmet obljubila, tega tudi dejansko izročila. Če ta tožničin revizijski zapis odraža njeno prepričanje, da je pogodba o obljubi darila veljavna, če je darilo izročeno, pa čeprav je dogovorjena ustno, ji je treba pojasniti, da je njeno stališče materialnopravno zmotno. Veljavnost (in iztožljivost) darilne obljube je vezana na strogo obličnost. Če je predmet takšne pogodbe nepremičnina, se je za njeno pravno učinkovitost zahtevala ne le pisna oblika (primerjaj prvotno besedilo paragrafa 943 Občega državljanskega zakonika, v nadaljevanju ODZ), temveč (po spremembi tega pravila od 25. julija 1871) sklenitev pogodbe v obliki notarskega akta (v poznejšem vmesnem obdobju, ko so notarske posle prevzela sodišča, pa je morala biti obljuba darila dana na sodni zapisnik).(1)

12. Revidentka ne sprejema stališča, da je treba veljavnost konkretne izjave o odpovedi premoženju presojati po določbah, ki veljajo za dednopravna razpolaganja, saj utemeljuje svoj zahtevek na podlagi splošnih pravil obligacijskega prava. Zaveza pokojne B. B. izhaja iz predhodnega družinskega dogovora, ki ga je, kot že rečeno, mogoče razumeti tudi kot dogovor o brezplačnem prenosu - darilu. Glede darila pa je po tedaj veljavnem ODZ veljalo, da obličnost oziroma pisna oblika ni pogoj v primeru, ko se je stvar takoj prenesla, pri čemer je navedeno veljalo tudi za nepremičnine. Stališče višjega sodišča, da pogoj obličnosti v primeru darila ni bil pogoj, če se je nepremičnina prenesla ne le v posest, temveč tudi v last, je zavajujoče. Pravno naziranje, da začasa življenja B. B. in pred denacionalizacijo ni bil mogoč dvostranski razpolagalni pravni posel, ni podrobneje pojasnjeno in ga je zato nemogoče preizkusiti. Prav tako ne drži stališče, da z zatrjevanim dogovorom o brezplačnem prenosu denacionalizacijska upravičenka ni sprejela nobene zaveze. Tudi tega višje sodišče podrobneje ne pojasni.

Stališče revizije, da pravilnost obličnosti izjave („odpoved premoženju - dediščini“) ne more biti presojana po dednopravnih pravilih, je pravilno: izjava ni bila podana v okviru zapuščinskega postopka, v katerem bi B. B. nastopala kot dedinja. Tedaj je „le“ pričakovala vrnitev premoženja z upravno odločbo (pridobitev v denacionalizacijskem postopku je po ustaljeni sodni praksi izvirna, neodvisna od pravic prednika). Obličnost morebitnih razpolaganj mora zato ustrezati obligacijskopravnim predpisom. B. B. bi lahko za časa življenja (po smrti pa z oporoko), ko ji premoženje še ni bilo vrnjeno, to prenesla na tožnico pod odložnim pogojem (ki bi bil izpolnjen ob vrnitvi). Toda pogodba bi morala biti glede nepremičnin pisna - teorija realizacije ne pride v poštev, ker nepremičnega premoženja S. tožnici ni mogla izročiti, saj je bilo še „državno“. Izročitev nepremičnin v posest v času, ko S. še ni bila njihova lastnica, ne zadošča: za realizacijo ustne pogodbe o prenosu lastninske pravice je potrebna izročitev, ki ima za posledico prenos vseh upravičenj dotedanjega lastnika na pridobitelja.

13. Revizijske navedbe v zvezi z veljavnostjo pooblastila so irelevantne. Revidentka jih navaja podredno, v smislu, če je slediti zaključku višjega sodišča, da je treba izjavo presojati po dednopravnih predpisih. Kot je bilo že obrazloženo, je tako stališče višjega stališča napačno.

14. Na podlagi navedenega je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zoper odločitev o primarnem zahtevku kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) ter odločilo še, da mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 2.020,19 EUR (1.639,50 EUR za sestavo odgovora na revizijo, materialni stroški v višini 1 %, povečano za 22 % DDV). Tožnica je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če tožnica v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude dalje dolžna toženkam plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

Op. št. (1): Glej sodbi II Ips 648/2008 , II Ips 1134/2008.