Jedro

Če davčni zavezanec zahteva vrnitev prometnega davka, ki ga je napačno obračunal in tudi sam plačal, je njegovo zahtevo za vrnitev prometnega davka obravnavati po določbi 4. odstavka 66. člena zakona o prometnem davku. Po navedeni določbi pisna zahteva kupca ni pogoj za vrnitev prometnega davka, kot je to v primeru, če davčni zavezanec davek napačno obračuna kupcu in ga kupec tudi plača.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke, Ljubljana z dne 16.4.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 23.12.1992, s katero je navedeni prvostopni upravni organ zavrnil zahtevo tožnika za vračilo davka od prometa storitev. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na 1.,2. in 3.odstavek 66.člena zakona o prometnem davku. Navaja,da tožnik ne izpolnjuje pogojev za vračilo prometnega davka, določenih v 3.odstavku 66.člena navedenega zakona, ker naročnik storitve od tožnika kot davčnega zavezanca ni pisno zahteval vračila prometnega davka.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da je zahtevo za vračilo napačno plačanega davka od prometa storitev vložil na podlagi 4.odstavka 66.člena zakona prometnem davku in ne na podlagi 3.odstavka 66.člena tega zakona, na katerega se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi. Po določbi 4.odstavka 66.člena zakona pa pisna zahteva naročnika storitve za vračilo prometnega davka ni pogoj za vrnitev napačno vplačanega prometnega davka davčnemu zavezancu. Predlaga, da sodišče odloči o stvari in naloži toženi stranki,da tožniku vrne vplačani prometni davek v znesku 82.275,70 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva vložitve zahteve do dneva plačila. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Vračilo prometnega davka, za kar gre v obravnavanem primeru, ureja zakon o prometnem davku(Ur.l.RS,št.4/92). Tožena stranka meni, da je bila tožnikova zahteva za vračilo prometnega davka utemeljeno zavrnjena, pri čemer se sklicuje na določbo 1.do 3.odstavka 66.člena navedenega zakona. Po navedeni določbi ima davčni zavezanec, od katerega je bil izterjan prometni davek, ki ga ni bil dolžan plačati, pravico do vračila vplačanega prometnega davka in zamudnih obresti, plačanih stroškov izterjave in denarne kazni (1. odstavek). Davčni zavezanec vloži zahtevo za vračilo napačno ali preveč plačanega prometnega davka pri davčnem organu (2. odstavek). To zahtevo lahko vloži samo, če je kupec oziroma naročnik storitve, ki je plačal prometni davek, pisno zahteval od davčnega zavezanca vračilo napačno ali preveč plačanega prometnega davka. K zahtevi mora priložiti tudi dokaze o plačanem prometnem davku. Prometni davek se vrne v breme ustreznega vplačilnega računa in v dobro kupca ali naročnika storitve(3.odstavek). Navedena določba je podlaga za odločanje o zahtevi davčnega zavezanca za vračilo prometnega davka v primeru, ko je bil od davčnega zavezanca izterjan prometni davek, ki ga ni bil dolžan plačati in če je kupec ali naročnik storitve, ki je tudi plačal napačno obračunani prometni davek, od davčnega zavezanca pisno zahteval vračilo napačno ali preveč plačanega prometnega davka. Da bi bil v obravnavanem primeru tak dejanski stan podan, iz podatkov spisa ni mogoče zaključiti. Iz tožnikove zahteve namreč izhaja, da je zahteval vračilo prometnega davka po določbi 4.odstavka 66.člena zakona o prometnem davku in ne po določbi 3.odstavka 66.člena, na podlagi katere je bila njegova zahteva zavrnjena. V 4.odstavku 66.člena je določeno, da davčni zavezanec, ki je plačal davek, ki ga ni bil dolžan plačati, lahko vloži pri davčnem organu zahtevo za vračilo tako plačanega davka, ki se vrne v breme ustreznega vplačilnega računa in v dobro davčnega zavezanca. Po navedeni določbi torej davčni zavezanec zahteva vračilo prometnega davka v primeru, ko je napačno obračunani prometni davek sam tudi plačal. Zato po tej določbi pisna zahteva kupca ali naročnika storitve ni pogoj za vrnitev napačno obračunanega prometnega davka, kot je to v primeru, ko je prometni davek napačno obračunan kupcu in ga je ta tudi plačal. Da bi tožnik prometni davek napačno obračunal kupcu iz podatkov spisa ne izhaja in tega tožena stranka tudi ne ugotavlja.

Tudi v pritožbi se je tožnik skliceval na določbo 4.odstavka 66.člena zakona o prometnem davku in zahteval uporabo le te, kar je utemeljeval s tem, da je plačal prometni davek, ki ga ni bil dolžan plačati. Na to pritožbeno navedbo tožena stranka ni odgovorila, kar je v nasprotju z določbo 2.odstavka 245.člena zakona o splošnem upravnem postopku, po kateri mora pritožbeni organ presoditi vse pritožbene navedbe.

Glede na navedeno je izpodijana odločba po presoji sodišča nezakonita. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2.odstavka 39.člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Tožnikovemu predlogu, da odloči, da se mu vrne prometni davek, sodišče ni moglo ugoditi. Sodišče v upravnem sporu praviloma odloči na podlagi dejanskih okoliščin, ki so ugotovljene v upravnem postopku. Če spozna, da na podlagi dejanskih okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku, ne more rešiti spora, izpodbijano odločbo odpravi (1. in 2. odstavek 39. člena ZUS). Sodišče lahko samo ugotavlja dejansko stanje in odloči o stvari le v primeru, če so podane okoliščine iz 3. odstavka 39. člena ZUS. Teh okoliščin pa tožnik v tožbi ne zatrjuje in jih tudi sodišče ni moglo ugotoviti. Sodišče je zato v obravnavanem primeru odločilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS. Zakon o upravnih sporih in zakon o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št. 1/91-I).